titud wrote on 15.12.2005 at 12:52:17:Kakorkoli že, tabuizacija znotrajdružinskega parjenja je odraz ozaveščenja 'sleposti sile' oz. je že kultivacija spolne sle (libida?) v ljubezen. Morda ravno zaradi možnosti 'pozitivne degeneracije' kor vrsta nismo razvili biološke blokade znotrajdružinskega parjenja in jo prepustli v urejanje vsakokratni kulturi oz. zavestnemu urejanju. Zavestnemu ne v pomenu razumskemu, ker razumsko itak ni možno predvidet 'pozitivnih degenereracij' (razen mogoče pri selekcijski reji živali, kjer pa kriterij pozitivnosti ne določa uspeh za živalsko vrsto ampak uspeh za človeka, ki se ga prav zarad inštrumetalnosti našega razuma praviloma izenačit s katastrofo za vrsto). Um je v vsakem primeru instrumentalen in v tem pogledu nemoralen, saj je v to instrumenatlizacijo mogoče vprečt v vse čute in občutja razen ljubezni, ki je po defoltu svobodna, sama sebi namen in s tem neinstrumentljiva.
Ljubezen po defoltu ne more biti svobodna, lahko sicer govorimo o tem, vendar pa s tem ničesar ne spremenimo, temveč se samo zapletamo.
Ljubezni same po sebi ni, temveč je vedno ljubezen do nekoga, vsaj pri meni je tako, ne vem, kako je pri tebi, toda, če nekoga ljubiš, potem se najprej odrečeš svobodi, ki si jo imel pred tem oziroma si se vsaj pripravljen odreči vsemu kar si in imaš.
titud wrote on 15.12.2005 at 12:52:17:Bi si upal trdit, da je prav ljubezen v vsakem pogledu in brezpogojno edina moralna, je nezmotljiv čut za pravično, pozitivno in pravo mero, tud če je v popolnem neskladju z vsemi veljavnimi moralnimi normami, nerazumna, naivna in tkorekoč debilna.
Ljubezen ne more biti moralna, saj ni normativna - kot se reče: v ljubezni in vojni je dovoljeno vse - in v imenu ljubezni se lahko dogajajo najbolj nemoralne zadeve (u bistvu boš v katerikoli pravi ljubezni našel karkoli moralnega (vzemi na primer, primer Troje ali pa Julijo in Romea ali pa Pesem ptic trnovk...) - za moralno jo hočejo napraviti razne religije in ideologije).
Kdor ni nikoli ljubil svoje ženske tako, da bi bil zanjo pripravljen poklati vse človeštvo, raztreliti galaksijo, početi še vse ostale smrtne grehe ter se poscati Vsemogočnemu Bogu na njegovo brado, ta po moje ni občutil prave ljubezni.
titud wrote on 15.12.2005 at 12:52:17:Dejavna ljubezen je ljubljenje-kooitus +vse ostalo (tud fantazme). To je snov, iz katere je skreirana realnost in ne balast, ki bi nas ovirala pri opravljanju poslanstva znotraj življenjske verige.
Dejavna ljubezen je parodoksna v sebi - saj je ljubezen absolutna: ljubiš ali ne ljubiš, vse ostalo pa je blefiranje, če se izrazim po tvoje je instrumentalizacija ljubezni za neke popolnoma tuje namene.
titud wrote on 16.12.2005 at 09:49:59:Bi si tud jest upal trdit, da ljubezni ni mogoče razumeti brez povezave zrazličnih diskurzov o ljubezni in bi se strinjal tud z rochefocaultom, da se ljudje nikoli ne bi zaljubili, če ne bi slišali govoriti o ljubezni.
To je problem besed, da vse skupaj zapletejo - vendar pa obstoj besede ne pogojuje obstoja stvari: to kar so namleli v tistem tvojem citatu pa je neumnost: če beseda "konj" ne bi ostajala, potem bi najbrž jezdili samo na kamelah, slonih, jelenih, kravah? Ali torej jezdimo besedo ali žival?
uživajte!