titud wrote on 15.12.2005 at 08:02:55:Sila je lahko slepa in si lahko privošči vso nerazumnost, ki ne more uničit vrste, če ne zmore presečt okvirov lastne vrste in če je celotna vrsta intstiktivno tko sprogramirana, da ne prihaja do degeneracije z incestom.
Na tem nivoju zaenkrat še ni vse dorečeno - mislim, da je zelo težko določati, kdaj je nekaj degeneracija, kdaj pa možnost novega napredka: imamo cel kup družb, ki se še vedno gonijo znotraj bližnjih sorodstev pa so uspele obstati zelo dolgo: po svoje se je ravno dvospolno razmnoževanje že samo po sebi izkazalo za zelo učinkovito, po drugi strani pa nse ta ista varovalka lovi znotraj podobnosti.
Če bi se lotili zadeve resno bi najbrž ugotovili, da je zadeva dvorezna - imamo veliko možnosti neželenih napak, hkrati pa lahko dobimo tudi zelo zaželjene lastnosti (tako kot recimo pri pasjih pasmah): zato je tvoj pomislek o degeneraciji upravičen, po drugi strani pa je ravno toliko moižnosti, da se združijo boljši geni: zadevo o parjenju znotraj družine lahko torej gledamo tako s pozitivne kot z negativne plati vsekakor pa ni nujno, da bi neka vrsta propadla samo zaradi tega.
titud wrote on 15.12.2005 at 08:02:55:Človeška vrsta si takega divjanja slepe sile ne more more privoščit, ker so mladički prisiljeni pri kulturi/socializaciji v družinski/rodovni skupnosti participirat še krepko v svojo telesno/spolno zrelost, glede na svoj kreativno uničevalni potencial vrste pa bi si s humanoegozimom in ogrožanjem drugih oblik isti življenja spodrezal korenine svoji lastni vrtsi.
U bistvu je vse stvar morale - načeloma pa velja, da si bolj razvite družbe lahko privoščijo tudi več degeneracij - še posebej, če obstajajo tudi obeti izboljšav (to je tisto česar se religiozneži bojijo kot hudič križa): tako kot gre svet, bo seks lahko že čez par desetletji zgolj zabava, razmnoževali pa se bomo po epruetah - pa to ni nek znanstvenofantastični hec temveč problem onesnaženja z estrogeni in podobnimi strupi.
titud wrote on 15.12.2005 at 08:02:55:Seveda se ob zavedanju vseh teh razlogov za (samo)destrukcijo lahko lotimo slepe sile s krotenjem/nadziranjem nagonov s križem in mečem, fintiranja in nevtraliziranja s sublimiranjem, transformiranjem in transcedentiranjem ali instrumentaliziranja z razumom. Nč od tega pa ni to, kar nas ne bi na nek način osiromašl/oropal in v tem smislu ni čudno, da se zasekiramo nad dejstvom, da smo sploh ljudje, da nismo že duhovi/bogovi ali da nismo ostali živali.
Po moje je naš največji problem neumnost, ki sicer nima veze z nobenimi nagoni, temveč je posledica pohlepa in človeške ignorance (bolj ali manj namernega mižanja pred določenimi posledicami naših dejanj); v tem smislu bi se degenerirani debili, spočeti znotraj incesta, ki bi bili brez takšnih (tipično človeških) lastnosti lahko izkazali celo za rešitev (zagotovo bi naredili manj škode kot razni Buši in Blairi, Putini...) in konec koncev mar ni ideal ljjubezni ravno takšna "nedolžna in iskrena" ljubezen, ki jo lahko najdemo pri otrocih in debilih - za to da lažemo potrebujemo inteligenco, za iskrenost pa ne.
titud wrote on 15.12.2005 at 08:02:55:Ljubezen je po moje ravno odgovor na nelagodje, ki ga prinaša naša vpetost v kulturo, ki ji ne moremo pobegnt, ne da bi si spodkopal temlje svoje učlovečitve. Ne vem, za kaj si ne bi zaupal, da je človk v tem procesu učlovečitve razvil svoj, avtentičen način idejavnega manifestiranja te 'slepe sile', ki ne ogroža ne njega ne drugega. Vsak to znanje in sposbnost nosi vsebi v obliki kolektivno nezavednega, na njem pa sveda je, da si popolnoma zaupa, da to res nosi v vsebi in da ne more sfalit, če to izživi na nepotvorjen in avtentičen način.
Ljubezen je po moje sila/nagon, ki je bil davno pred kulturo in če čutimo nelagodje, je to nelogodje že posledica tega, da smo razpeti med sile (vseh) gonov in zahteve kulture - ljubezen je tu povsem jasno na strani gonov in je seveda tako pred kulturo kot tudi pred obstojem kogarkoli od nas.
Manifestiranje ljubezni je ljubljenje - koitus: vse ostalo je zgolj navaden blef, seveda je res, da resnično ljubimo svoje fantazme (in tudi svoj drek, dokler ga ne spremenimo v darilo) in tako naprej, vendar je to popolnoma sekundarno - navlaka, ki zadeve nekoliko zamegli in polepša, poleg tega pa nam pomaga na begu pred realnostjo in realnim, ki nas lahko zlomita, še preden bi do konca opravili svoje delo znotraj življenske verige.
uživajte!