Kako je zdej s to navezanostjo. Pravijo, da je to jeba, in na nek način včasih tako tudi doživljamo. Po drugi strani smo pa tako radi navezani. Ali bolje rečeno povezani.

Če želiš biti nenavezan potem je dobro, da si sam zase zadosten. Kaj to pomeni? Da sediš v lotusu in si happy?
Ampak zakaj bi si sploh želel biti sam zase zadosten, saj s tem zgubljaš velik del SEBE in ta velik del so drugi ljudje.

Vsi smo Eno. Zakaj je bed če smo navezani?
Mogoče zato ker je naše bistvo svoboda?
Kako lahko svoboda obstaje če je vse med sabo povezano?   (kvantna fizika ipd)

Svoboden si,ko se ne sprašuješ o svobodi.

Sem dobu navidih ki ga je izrazu Anthony De Mello:"Zakaj mati rešuje samo svojega otroka, zakaj ne sosedovega!"

Se v tej misli skriva kaj podobnega! Ne vem, samo na misel mi je prišla.

Po Baršku še de Mello:

Kaj človek lahko stori, da bi dosegel srečo? Nič takega ni, kar bi ti ali kdo drug mogel storiti. Zakaj? Zaradi preprostega razloga, ker si prav zdaj že srečen. Kako torej moreš doseči, kar že imaš? Če je temu tako, zakaj te sreče, ki je v tebi, ne okušaš? Ker tvoja miselnost ves čas ustvarja nesrečo. Opusti to nesrečo iz svojih misli, pa bo sreča, ki je že ves čas v tebi, takoj prišla na površje. Kako človek opusti nesrečo? Ugotovi, kaj jo povzroča in neomajno opazuj njen vzrok! Sama od sebe bo izginila.

Če skrbno pogledaš, boš videl, da je ena sama stvar, ki povzroča nesrečo. Ime ji je NAVEZANOST. Kaj je navezanost? Čustveno otepanje, ki ga povzroča prepričanje, da brez neke stvari ali določene osebe ne moreš biti srečen. To čustveno oklepanje je sestavljeno iz dveh prvin, pozitivne in negativne. Pozitivna prvina je preblisk sreče in vznemirjenosti, prevzetost, ki jo doživiš, ko občutiš, na kar si navezan. Negativna prvina je občutek ogroženosti in napetosti, ki vedno spremlja navezanost. Zamisli si človeka, ki golta hrano v koncentracijskem taborišču; z eno roko nosi hrano v usta, z drugo jo varuje pred sosedi, da jo ne pograbijo v trenutku, ko bo popustila njegova pazljivost. V tem imaš popolno podobo navezanega človeka. Tako te navezanost že po svoji naravi dela ranljivega za čustveno razburjenost in vedno grozi, da bo uničila tvoj mir. Kako torej moreš pričakovati, da bo navezan človek stopil v ocean sreče, ki se imenuje božje kraljestvo? Kakor zaman pričakuješ, da bo kamela prišla skozi šivankino uho!

Žalostno pri navezanosti je to, da če ne doseže svojega predmeta, naredi človeka nesrečnega, če pa ga doseže, to ne pomeni sreče – povzroči samo preblisk veselja, ki mu sledi dolgočasje; vedno pa ga seveda spremlja strah, da bi mogel predmet navezanosti izgubiti. Boš rekel: »Ali ne bi mogel ostati navezan na eno stvar?« Na koliko hočeš. Toda za vsako navezanost boš plačal ceno z izgubo občutka sreče. Premisli tole: narava navezanosti je taka, da ena sama navezanost, ki ji ni bilo ustreženo, preži nad tvojim srcem in te dela nesrečnega, tudi če zadostiš mnogim v teku enega samega dne. Nobenega načina ni, da bi dobil bitko nad navezanostmi. Kot bi iskal vodo brez vlage, tako lahko iščeš tudi navezanost brez občutka nesreče! Nihče še ni živel, ki bi se pojavil s formulo, kako zadržati predmete navezanosti brez boja, skrbi, strahu in – prej ali slej – poraza.

Samo ena pot je do zmage v boju nad navezanostmi: OPUSTITI JIH! V nasprotju s splošnim prepričanjem je opustiti navezanost lahko. Le vedeti moraš, toda res videti naslednje resnice:

Prva resnica: Držiš se zmotnega prepričanja, namreč prepričanja, da brez te in te določene osebe ali stvari ne boš srečen. Ustavi se ob vsaki svoji navezanosti posebej in spoznaj, kako zmotno je to prepričanje. Lahko, da boš v svojem srcu čutil odpor, toda v trenutku, ko boš spoznal, bo takoj nastala čustvena posledica, prav v tistem trenutku navezanost izgubi svojo moč.

Druga resnica: Če stvari samo uživaš in se upiraš, da bi se nanje navezal, se pravi, upiraš se, da bi se držal zmotnega prepričanja, da brez njih ne boš srečen, ti je prihranjen ves boj in čustveni napor, da bi jih varoval in hranil zase. Ali se ti je posvetilo, da lahko zadržiš vse predmete svoje navezanosti in jih ne opustiš, se ne odpoveš niti enemu, pa lahko še bolj uživaš na osnovi nenavezanosti, neoklepanja, ker si zdaj miren, sproščen in neogrožen v svojem uživanju?

Tretja in zadnja resnica: Če se navadiš uživati vonj tisočerih cvetlic, se ne boš oklepal ene ali trpel, če je ne moreš dobiti. Če imaš tisoč priljubljenih jedi, bo izguba ene neopaženo šla mimo, tvoj občutek sreče pa bo neokrnjen. Toda prav tvoje navezanosti ti branijo, da ne razviješ širšega in raznovrstnejšega okusa za stvari in ljudi.

V luči teh treh resnic nobena navezanost ne more preživeti. Toda luč mora, če naj bo uspešna, svetiti brez prenehanja. Navezanosti lahko uspevajo samo v temi slepila. Bogatin ne more stopiti v kraljestvo veselja ne zato, ker bi želel biti hudoben, temveč zato, ker si izbere slepoto.

Večina ljudi je navezanih eden na drugega. Obstaja pa ena vaja, kako prerežeš to "popkovino" navezanosti. S tem nisi več navezan na tistega drugega, kar pa ne pomeni, da ga nimaš več rad, le veš, da če se mu kdaj kaj zgodi, boš lahko živel naprej brez njega. Rad ga imaš pa še vseeno in to toliko kot prej.

je pa tudi res, da mora človek najprej poskrbeti zase. Najlepši primer je letalo. Če pride do nesreče, moraš masko za zrak najprej dati sebi, šele nato otroku. Pa ne zato, ker ga nimaš rad, ampak glih zato, ker ga imaš rad.

Tvoje navezanosti: Obvezno boš moral poiskati, kar jih podpira ali jim grozi in slep boš za vse drugo. Drugo te ne bo zanimalo nič bolj, kakor pohlepnega gospodarstvenika ne zanima nič drugega, le tisto, kar prinaša denar.

Tvoja prepričanja: Samo poglej fanatika, ki opazi le to, kar potrjuje njegovo prepričanje in se zapira pred vsem, kar ga ogroža, pa boš razumel, kaj ti povzročajo tvoja prepričanja.

Tvoji strahovi: Če bi vedel, da boš v tednu dni usmrčen, bi to osredotočilo tvojo misel in izključilo vse drugo. To storijo strahovi; neustavljivo zapičijo tvojo pozornost v nekatere stvari, druge pa izključujejo. Zmotno misliš, da te tvoji strahovi varujejo, da so te tvoja prepričanja oblikovala v to, kar si in tvoje navezanosti prinašajo v življenje vznemirljivost in varnost. Ne vidiš pa, da so v resnici pregrada med teboj in simfonijo življenja.

Seveda je nemogoče, da bi se človek popolnoma zavedal vsake note življenjske simfonije. Če pa se tvoj duh reši ovir in se čuti odprejo, boš začel dojemati stvari, kakor so, in boš v stiku z resničnostjo in očarala te bo harmonija vesolja. Potem boš razumel, kaj je Bog, kajti nazadnje boš vedel, kaj je ljubezen.

Glej takole: ljudi in stvari ne vidiš, kakršne so, temveč kakršen si ti. Če jih želiš videti, kakršne so, moraš paziti na svoje navezanosti in strahove, ki jih rodijo tvoje navezanosti. Kajti ko gledaš življenje, tvoje navezanosti in strahovi odločajo, kaj boš opazil in kaj spregledal. Karkoli opaziš, ima potem oblast nad tvojo pozornostjo. In ker pri tem gledanju izbiraš, je tvoja podoba o stvareh in ljudeh okoli tebe neresnična. Čim bolj živiš s tem izkrivljenim pogledom, bolj postajaš prepričan, da je to edina resnična podoba sveta, kajti tvoje navezanosti in strahovi še naprej obdelujejo prihajajoče podatke na način, ki krepi tvojo podobo. Tu je vir tvojih prepričanj: uhojeni, nespremenljivi načini gledanja na resničnost, ki sploh ni uhojena in nespremenljiva, marveč v neprestanem gibanju in spreminjanju. Tako to ni več resnični svet, s katerim sodeluješ in ga imaš rad, temveč svet, ki ga je ustvarila tvoja glava. Šele ko boš izgnal tvoja prepričanja ter svoje strahove in navezanosti, ki jih porajajo, boš osvobojen neobčutljivosti, ki te dela gluhega in slepega zase in za svet.

herby wrote on 20.01.2002 at 10:54:04:



....svoboda je dobra do ene mere..... ne sme se je omejevat  v smislu, da si preveč sam s sabo....

naveze morajo biti......morajo........potrebujemo jih, da si dajemo moč..........moč.......

Miska wrote on 04.10.2002 at 09:03:55:

tole mi ni jasn, dej mi razlož ...

Miska wrote on 04.10.2002 at 10:50:36:

egič ...