Prvič, drugič in zadnjič, zvezda12:

država ni vredna, da bi se zarad nje sekiral.

Je res šokantno spoznanje, ko odkriješ, da te užira zato, da ti polj eno crkavico nazaj vrže. Pomaga pa, to spoznaje, da nehaš nanjo vsa nezipolnjena pričakovanja vezat. Je treba vzet to spoznanje  za ene vrste svbodo, ne pa breme, zrad katerega bi se človek kar pod zemljo zakopal.

Mogče bi korsitlo tko na stvar pogledat: država rab mene, ne pa jest njo. Še žal ji bo, da me je zavrgla!

titud wrote on 02.10.2002 at 12:40:44:

Ja, titud, bravo – tudi moje mnenje je popolnoma enako. Sama celo mislim, da gre pri tem za prenašanje odgovornosti za tvojo srečo na državo. Ali za pričakovanja, ki jih vežeš na druge in ne nase, kot temu rečeš ti. Da torej ne prevzemaš sam odgovornosti za svoje življenje. Ja, OK, saj vem – včasih ne gre in država se včasih res obnaša po mačehovsko. Ampak, btw - če čisto vsak sam sebe iskreno vpraša: če bi bil v tem trenutku na oblasti, za koga bi najprej poskrbel? Zase in za svoje bližnje ali za vse okoli sebe, za katere po tistem, ko volijo zate niti ne veš več, da obstajajo? Saj je vse to res, ampak zato še ni konec življenja in zato življenje še ni težko. Predvsem pa zato človek ne sme obupati. In, OK – verjetno bi se našel kdo, ki bi mi zdajle rekel: lahko tebi, ko imaš vsega dovolj. Ja, imam. Ampak tudi jaz sem štartala v tej državi, tudi jaz sem rasla gor v tej državi in tudi jaz sem si vse to, kar imam v tem trenutku, ustvarila v tej državi. Pa če gledaš skozi materialni svet, svet izobrazbe ali pa kaj drugega. OK - lahko, da sem imela drugačne možnosti in lahko da sem imela drugačna izhodišča kot nekateri drugi. Hmm, kaj pa takole - nisem gojila prevelikih pričakovanj, ki naj bi mi jih izpolnila država? In sem svoja pričakovanja postavila na drugačnih temeljih, jih zato tudi lahko izpolnila in sem srečna in zadovoljna s tem, kar imam, pa to ni bilo vezano na državo in njene obljube? In lahko tudi rečete, da si ne morem prestavljati, kako je nekaterim težko. Ampak, da jim je težko zaradi tega, ker država nekaj obljublja, potem pa ne izpolni svojih obljub? Hmm, ne vem, ampak poznam tudi ljudi, ki težko preživijo mesec in ki jim je težko tudi zaradi tega, ker država nekaj obljubi, pa potem morda ne naredi. Ampak so kljub temu srečni. Ker srečo iščejo drugje in ne v državi. Ker srečo iščejo v sebi. Ker sreča izhaja iz njih samih in ne iz pričakovanj do države.

Star12 – zdaj mi seveda lahko kontriraš, ker je moje mnenje popolnoma drugačno od tvojega. Je pa seveda to samo – moje mnenje. Pa še to – bi me zanimalo – kaj konkretno je tebi država obljubila, pa ni izpolnila?

m.

Prvič in zadnjič.....

To je eno klasicistično jambranje, ki sem ga jest tudi dal skozi, pa ga še vedno kdaj pa kdaj obdelam, da potešim lastno neiznajdljivost in nemoč ob kakem neumnem zakonu, predpisu.

Zdej mi je navadno že smešno. Pa glih ko o tem govorimo, se lahko iz lastne izkušnje razpišem.

Sem šel na občino vprašat, kak je postopek da se prijavim na naslovu žene, vendar je solastnica stanovanja s sestro!

In stojim najprej 20 min kot drugi v vrsti, da se gospa referentka ob 10.20 primaje. In ne sama, seveda s frendom, katerega potem vzame kar preko vrste, ki se je nabrala na 8 oseb. To je prvi primer; torej so uradne ure, ni pa uslužbenca 20 min. Pa ne zdej govort o malci, na katero bo šla ob 12.00 ko zaključi z uradnimi urami.
Nato, pridem na vrsto in mi pove, da morata obe sestri pridt, prinest s seboj vse možne papirje, o dedovanju lastnine, o lastništvu in oh in sploh. In obe istočasno, da podpišeta izjavo, da jest pa lahko pri ženi živim. Krasno.

Ampak to se totalno izključuje z zakonom o družini, in družinskih razmerjih, kjer je obljuba, pa podpis, pa bla bla bla, da zakonca eden za druzga skrbita, si pomagata, si delita premoženje. No, ampak da živita skupaj ni dost da se poročita, ampak je potrebno še enkrat hodit, podpisovat izjavo o strinjanju in s seboj prinest papirje o lastništvu (seveda te iste podatke in te iste papirje pa državna uprava že ima, ampak oni hočjo tiste, ki jih doma nekam založiš). Skratka, smešno do konca. In tko pač je. Dokler ne bo na oblast prišla neka človekoljubna, inteligentna stranka, ki bo vse te anomalije in zakon proti zakonu uredila, se je s tem potrebno sprijaznt.

Drug primer, smo glih ob kavi obdelovali. Da ti policaj za odprto okno, oz. vrata na avtu lahko pripne 10.000 SIT kazni. In spet jasno kaže na ozkoglednost tistega, ki je postavu take predpise. Čist mimo. Ker s tem "kao" omogočaš, da tatovi in uni brez izpita lahko pridejo do vozila in se vozijo naokoli. Kok do konca smešno.


In za konec:
Država, kot država direktno bolj malo obljublja. Predvsem rabi dobre državljane, da dobro plačujejo davke. Vse ostalo se premika v državi počasneje od polža, ki gre rikverc. Država deluje po volji VEČINSKEGA ljudstva. Torej se mora ostali del državljanov podrediti, tistim, ki so večina. In res je, da se država že trudi nekaj storiti na bolje. Vendar vedno, sem pa tja, že naletiš na takega državnega uslužbenca, da bi ga kratkomalo, ruknil na cesto. Pa je velika resnica, da se na lokalnih nivojih sploh kažejo lokalci, v dobrem in v slabem.

Tko da Star12, zaradi države nekaj obupat, ne gre. Nikakor. In prebijanje skozi življenje, ne ne in ne.

To da danes mladi tok jambrajo, ni problem v državi, problem je v tem, da jim noben ni pokazal s srcem, kako se dela, kako se živi. Enostavno so tam kjer so.

Kar se tiče še težavnosti, pa si ne želi, da ti začnejo starejši govoriti o vojnih in povojnih časih, in bedi v kateri so živeli ti ljudje.

Vsak čas zahteva svoje. Vsak čas ima svoje videnje. In če se zalepiš za svoj čas in ga obravnavaš kot težkega, to ziher bo.

Zato za konec, čim večkrat uživat v ZDAJ in v raziskovanju Ljubezni.


Velik žarčkov
Edi

Edi, si mel še srečo.

Moj brat živi z ženo in otrokom v hiši svojih staršev (ločeno gospodinjstvo) in naj bi bil naslednik kmetije. Ko so ženi rihtali stalno prebivališče, so v Kranju zahtevali NAJEMNO pogodbo, overovljeno pri notarju (!) med očetom (kot lastnikom hiše) in sinom, če hoče prijaviti ženo za stalno na tem naslovu. K sreči imamo mlajšo sestro, dosti gobčno in tišasto, povrh, ker dela kot zapisnikarca na sodišču, še kako stvar zastopi, in se je spravila na šefa uslužbenke, ki je zahtevala NAJEMNO pogodbo, zakaj je ta potrebna. Šef je bil prepaden. Dejal je, da je dovolj, če oče podpiše izjavo, da se strinja, da sin z družino prebiva v njegovi hiši.

AMPAK - to je bila samo ena od mnogih peripetij: žena je bila tuja državljanka in lasje ti gredo pokonci, če samo poslušaš, kaj so v enem letu dali skozi, da si je preskrbela slovensko državljanstvo.

Res, VSE TI JE OGLEDALO ...!
važen je odnos, ali se v njih le GLEDAMO ali pa se iz njih tudi kdaj KAJ NAUČIMO ... !

Miska wrote on 02.10.2002 at 13:20:06:



Miška, nič ti ne bom kontratirala, ker … moj pogled na državo je čisto realn, kar pa zagotovo ne moram reči za mojega prijatelja… izrazila sem samo željo po tem, da poveš svoje mnenje in jaz ga globoko spoštujem, ker mi je trenuutno vseeno, kaj počne ta mala državica… itak!!! Jaz sem srečna samo da živim, da diham, občudujem naravo in imam ob sebi prijatelje, ki jih cenim in spoštujem……..ostalo pride samo od sebe!!! Če si dovoliš pa še kaj več….

Glede volje in tega, da Srečo moraš najti v Sebi, LE-TE Ti, država ne bo dala, se s teboj popolnoma strinjam. Sreča je v nas, zakaj bi jo iskali drugje?

Živim………..Srečna sem…………..Uživam………………Lepoto………sebe………….!!!

/titud - a ma kdo kakšen drug recept ?/

.. morda Anastazija ...