se popolnoma strinjam s tabo. A biti to, kar si, je najtežje v življenju.

Kot da je to lahko, Herby

Drugace pa, regresija: Da, ce si to zelis. Absolutno Da. Ker drugace nimas prave podobe o njej in vedno znova razmisljas, da je nekje se nekaj, kar bi moral razumeti od prej, da bi si razlozil zdaj in podobno.
Sama sem s prve verjetno napacno vodene regresije privlekla kar dobro travmo, ki je nikakor ne uspem resit. Ce mi je bilo to potrebno ne vem, verjetno ze in enkrat jo bom ze resila, drugace je ne bi ozavestila. Druga regresija je bila zanimiva in poucna, pa nic posebnega. Po njej me je zaenkrat minilo veselje do raziskovanja, ker sem na lastni kozi spoznala, da preteklost ne odgovarja na vprasanja in ne resuje tezav. In ce je to vse, kar rabis, da se lotis tega zivljenja, pa je ze v redu, da gres to naredit, kolikorkrat ti je pac potrebno. Eni pac rabimo vecje doze
Dobro je tudi, da gres k pravemu cloveku.

Da ali ne? Če začutiš, da bi šel, se ni treba bat ničesar. Če so se dogajale stvari, o katerih ti ne smeš izvedeti, ali ne bi bile dobre, da bi jih izvedel, jih ne boš izvedel. Tvoji in še kakšni vodniki tega ne bodo dovolili. Če pa nimaš želje, je pa tud OK, saj ti tako pravi tvoja intuicija.

Tko da, kar čutiš, to naredi. Tako si jaz to predstavljam.

Z Ezofesta: 031/583-995

osho pravi takole:

Ljudje prihajajo in me sprašujejo, zanimajo jih njihova prejšnja življenja. D, imeli so prejšnja življenja, ampak to je nepomembno. Zakaj ta preiskava? Kaj boste napravili s preteklostjo? Nič ne morete narediti sedaj. Preteklost je preteklost in se ne more spremeniti. Ne moerte je spremeniti, ne morete je ujeti. Razlog je ta, da vam narava, v svoji modrosti, ne dopušča, da se spomnite prejšnjih življenj. Sicer bi zanesljivo ponoreli.
Morda ste zaljubljeni v dekle. Če bi nenadoma postali zavestni, da je to dekle bila vaša mama v prejšnjem življenju, bi imeli občutek krivde in se ne bi mogli ljubiti z njo. Če se ne bosteljubili z njo, boste kljub temu imeli občutek krivde, zato ker ste zaljubljeni vanjo.
Zato vam pravim, da narava v svoji modrosti nikoli ne dopušča, da se spominjamo prejšnjih življenj - vse dokler ne dosežemo nivoja, na katerem se nam nekaj takšnega dopusti; ko postanete toliko meditativni, da vas nič ne more zmotiti. Tedaj se odpirajo vrata in vsa pretekla življenja so pred vami.
A to je automatski mehanizem. Včasih mehanizem ne deluje. V nekaterih primerih se otroci rodijo s spominom. Toda njihova življenja so uničena.
Privedli so mi neko dekle pred nekaj leti. Spominjala se je svojih preteklih življenj. Takrat je imela samo 13 let, ampak če ste pogledali v oči, bi videli, da je stara 70 let - zato ker se je spominjala 70 let, dve pretekli življenji.
Njeno telo je bilo staro 13 let, a um je bil star 70 let. Ni se mogla igrati z drugimi otroki. Kako naj se 70 let stara ženska igra z drugimi otroki?
Govorila je in se obnašala kot stara ženska. In bila je obremenjena. Težave vseh teh let so bile v njenem umu.
Tako jasno se je spominjala, da so lahko našli njene dve zadnje družine. Ena je bila v Asamu, druga v Madhja Pradešu. In ko je prišla v stik s svojima prejšnjima družinama, je nastal problem: kje naj živi sedaj?
Rekel sem staršem: pustite dekle tri tedne z mano. Potrudil se bom in ji pomagal, da pozabi, ker bo sicer njeno življenje perverzija. Ona se ne more zaljubiti v nikogar - tako je stara! Vaša starost je povezana s spomini. Če je spomin razširjen na 70 let, potem izgledate kot da vam je 70 let.
Izgledala je tako uničeno, njen obraz, njene poteze, vse izmučeno. Izgledala je tako stara v svojem središču - nemirna, nespokojna. Vse je zgledalo napačno.
Toda starši so še kar uživali, ker so k njim prihajali ljudje, časopisi so pisali o tem. Uživali so v vsem. Niso hoteli poslušati pa sem jim rekel: dekle bo znorelo.
Nikoli več je niso pripeljali k meni. Po sedmih letih so prišli sami - dekle je znorelo. Rekli so: »Naredite sedaj kaj«. Rekel sem:«Sedaj se ne da nič več storiti. Sedaj ji lahko pomaga edinole smrt.«
Ne skušajte si zapomniti, ker vam bo težko nositi breme spomina. Celo v tem enem življenju delate takšno zmedo - mnogo zapomnjenih življenj, enostavno bi znoreli. Ne mislite na to. To je popolnoma nepomembno.
To, kar delate je važno: bodite tukaj in zdaj; in delajte na sebi. Če lahko delate skozi odnos z drugim - čudovito. Če ne morete delati skozi odnos, delajte v samoti. To sta dve poti.

http://home.amis.net/barsekb/html/zm_skrivnost_medcloveskih_odnosov.htm

Pravijo, da je dobro iti v regresijo takrat, ko imaš recimo ves čas strah v sebi... Recimo; pred vodo, pred višino in podobno. Veliko stvari se lahko na tak način razume. Regresija, je sama po sebi pogled v prejšnja življenja. Terapevt, ki nam pomaga, mora biti ustrezno usposobljen, saj se lahko prikliče negativnost ali določena sškoda, ki je lahko povzročena, če to ni pravilno izvedeno.
Sama bi šla v regresijo, vendar se še ne morem odločiti, čeprav imamo v Zrečah izkušenega regresista.[color=Pink][/color]

Bravo, Veronika!
Se pravi, da iti v regresijo le ni tako čudaško, ali neprijetno.
Lepo, da imaš prijeten spomnin.
Pozdravček, Vilma

Neliks, saj so življenske izkušnje tudi tukaj dobrodošle. Pa pridi še kaj. Dobrodošel.

LP Harry