Po mojem so misli "samo" nek notranji dialog s katerim "vzdrzujemo" svet okrog sebe in sebe taksne kot smo. Zato se lahko s tem, ko spremenimo svoje misli spremenimo tudi svet okrog sebe (predvsem pa sebe kot posameznika). Mogoce je pa to car misli?

Spet pa je dejstvo, da ko ustavis misli (nenasilno), dozivis svet taksnega kot JE in sebe taksnega kot "v resnici" SI.

Katera ostala bitja?

Včasih se mi zdi, da so misli in analiza njih nepotrebne. Oziroma tolko potrebno, koliko pač morajo bit, da niso več. Tako kot je Miro pa tudi MP3CE enkrat napisal, da so misli bolj krogi, v katerih se vrtimo, na sredi pa leži resnica in čaka. Z mislimi zvedet skorajda ne moremo. Enkrat nas je obiskal Metulj in povedal, da se enkrat to norenje v glavi ustavi.

Če je zavest, potem je zavest. Potem je misel bolj tako kot oblaček, ki pustiš, da potuje. Zavest, intuicija, čutenje, vedenje.

Ali lahko takšno bitje 'vstopi' v tvojo glavo in ti jasno in glasno posreduje sporočilo?

No, tnx. Če bi prej vprašala, bi že prej zagotovo vedela.

Mene je en glas vprašal: Si že čisto umrla?

Pa je blo res smešno, ko sem iskala z očmi, kdo bi me to lahko vprašal. Sem se čisto prestrašila, po drugi strani pa sploh ne, celo neki dober občutek, da je nekdo z mano .

Sem vas čakal 24 ur in noben ni prišel do podobnega zaključka kot sem ga pričakoval.
Naši možgani kot tkivo, meso, del telesa ali kakor koli že hočete nimajo sposbnosti proizvajati misli. So pa možgani fantastičen računalnik, database, kjer se v vsakem predalčku shrani nekaj malega. Bržkone imajo možgani sposobnosti oddajati pridobljene informacije. V obratni smeri jih lahko tudi sprejemajo. To pomeni, da so misli neprenehoma v zraku in z veliko hitrostjo šibajo okoli nas, mi jih le sprejmemo, zapišemo v database in uporabimo čez določen čas.

Kaj je zapisano v možgane novorojenčka ne vem, toda prostora za pridobitev informacij je še zelo veliko in it tega razloga so otorci tudi tako dovzetni za učenje.

Iz tega razloga menim, da mi kot nekoliko starejši od dojenčkov in mlajših otrok,  pogosto kaj pozabimo predvsem iz razloga natrpanosti v možganih.  Mi enostavno potrebujemo več časa, vztrajnosti, prizadevanja, da poiščemo prostor v možganih.

Mislim tudi, da je to ključ zakaj so nekateri stari ljudje tako bistre pameti. Vse živo vedo povedat, vsemu živemu iz dnevnih dogodkov lahko sledijo, medtem, ko njihovi vrstniki ne zmorejo več podnapisov na TV brati. Knjige so jim le še v napoto.  

Pri bistrih starih ljudeh gre na prvem mestu za pravilno razporeditev v možganih in naštelanost na frekevenco lovenja misli, ki kot rečeno nas obrokožajo.

Saj veste kaj bi Gape rekel.

Al pa se motm.

Andres

s.:
ni res; ko si zadost bela, te (tvoj) črni pol obišče v obliki črnega angela recimo. in ti hoče nafurat neki tazga da rečeš 'ja hočem'. kot npr jezusova skušnjava, ko ga je obiskal črni angel in mu ponudil naj svoje znanje uporablja za drugo stran.
belo brez črnega sploh ne obstaja!

mislim da se malce motiš andres, lahko pa da se jaz;
jest bi reku da so v možganih zapisani vzorci - spremenljiv program, ki je definicija procesorja - možganov. ker možgani niso nič drugega kot nevronska mreža - fizično gledano - in ta mreža lahko spreminja povezave. v možganih ni zapisanih faktov - kot npr v bazi podatkov - ti so napisani v energetskem telesu nekje - auri. v možganih so samo povezave, ki na vhod dobijo 'dogodek' in na izhodu zgenerirajo odgovor na ta 'dogodek'.

sej mogoče ne znam dobr napisat, kar hočem povedat.

v glavnem - v možganih otroka so samo vzorci za preživetje, samo najosnovnejši vzorci - povezave med nevroni pač - in okolica - bližnja in daljna - v otroku ustvari nove vzorce - nove povezave med nevroni. lahko bi celo reku da otrok pride na svet z minimalnim delom vzorcev = podzavesti in z ogromnim delom duha ki upravlja s telesom - zavesti. potem pa med odraščanjem do sedmega leta postane podzavest čist zafilana z vzorci in za duha v otroku (zavest) ostane le še malo prostora.
in potem to podzavest - vzorce začnemo počasi čistiti, počas pa zihr.