Večina odgovorov na tem forumu se glasi: VSE JE V TEBI!.Kar je zelo fino in fajn, zelo osvobujoče ko ugotoviš da si sam povzročaš trpljenje in ga torej tudi sam lahko prekineš. Če te kdo prizadene veš, da te ni on prizadel ampak si se sam, če se nekdo jezi nate veš, da ni problem v teb ampak v njem. Lepo...
Zakaj pa potem imamo topic Črna magija, če je vse v teb? Zakaj Gape-a praska po glavi, če je vse v teb, zakaj nekaterim zmanjkuje energije če so v bližini koga, ko pa je vse v teb. Zakaj obstajajo amuleti in mnogo načinov zaščite, če je vse v teb. Kje je torej meja med MANO in TABO. Koliko jaz vplivam nase, nate in koliko ti na mene, sebe.

Izkušnje razsvetjenih ljudi (in nekaterih ki s(m)o ukradli razsvetljenje s pomočjo rastlin moči). Pravijo, da je vse eno. Jaz sem ti, ti si jaz, jaz sem bog, kamen je bog. Ljubite vse saj ni nihče nič drugega kot TI. Po tem sploh ne pomisliš na to, da si vse sam nafuraš, da si za vse sam odgovoren. Saj si samo kamenček ki se igra v igri valov na plaži.

Pa še neki se bom ob Gape-a obregnil...: praviš, da nihče ne more misliti tvojih misli. Kaj pa kolektivno nezavedno (C.G.Jung). Veliko misli naj bi vstopalo skozi nezavedno in del nezavednega pa je skupnega. Obstajajo misli nacije in spet nismo tako zelo individualni. Tudi misli niso (samo) naše.

Kje je torej meja? Je ni?

Recimo, da te nekdo s kolom po glav...
OK, glava te bo bolela. To je dejstvo.

Ampak način, kako vidiš zadevo, je pa lahko različen. Eno je to, da se smiliš samemu sebi, da te boli, in javkaš in javkaš (torej trpiš), drug način pa je, da si daš obkladek na glavo, ki ti zmanjša bolečino in zato tud malo manj trpiš. Pa še kake dobre misli, na primer, koncentriraš se na ozdravljenje pa je, skratka zadovo sprejmeš, in ni več tistega šita...

Ponavadi pa je res hude bolečine malo, zelo zelo malo. Večino kao bad stvari si kar skuhamo sami, zaradi naših vezanosti, strahov, karme, itd, ...

Še o črni magiji, ko sem videl, da sta najbolj hot topica črna magija in ego, sem pomislil, da sta ti dve lastnosti še posebej izraženi pri nekaterih udeležencih foruma  

In kje je meja... Ko ti ena stvar dopizdi, bod cool, pa reč naglas to je bad, pa bo, govori resnico, samo ne invalidiraj drugega...

Poenostavljeno rečeno je potem, da verjetno majhni otroci te osebnostne meje nimajo, sčasoma si jo nezavedno/zavedno zgradijo, kolikor je potrebno za zaščito pred bolečino in neznanim. Ker nastane ta ločenost, spet 'vse' stremi k temu, da se ustvari povezanost, enost. To je potem tista boleča naloga (svobodna izbira) posameznika, ki se je ločil od Duše - spoznati svoje omejitve, jih sprejeti tako, da so samo 'navidezne' ??? in ne trkajo več omejitve drugih.
Bi bilo to nekako tako?  
8)

Rodimo se SAMI
Živimo SAMI
Umremo SAMI

Čez življenje človek potuje sam in je odgovoren sam zase. Naj te ne bo STRAH S. če nisi vedno opažena, saj zaklad leži v tebi, radost leži v tebi in ljubezen leži v tebi.

Otrok praviš zgradi zid okoli sebe, to lahko označimo kot ego. Drugi zid, ki nas brani pred vplivom drugih je etrsko telo.
Ampak če tega ni če ni ega, ni fizičnega telesa ni etrskega in astralnega telesa ali obstaja potem sploh meja med JAZ in NEJAZ?

P.S.: Vprašanje sem označil kot Osebnostna meja ampak pravzaprav gre tu za vprašanje KDO SEM JAZ? in ali SPLOH SEM?

Današnji preblisk paše sem:

'Zmeraj živimo upoštevaje soljudi, a to nam prinaša več škode kot koristi'.

Zvečine se je res potrebno znebit navlake drugih, vendar ni nujno, da so starši tisti, ki so ti karkoli vcepili. Jaz recimo svoje mame sploh ne poznam, očeta pa tudi ni bil fizično veliko prisoten, tako da... Potem pa moraš vse sam: se navezat, odvezat, naučit, odučit, kaj pa vem...

Bravo, Gape, tko je to.

To tudi jaz nisem nikoli štekaka dobr...
Ko sem si nekaj želela, se ni nikoli (ali skoraj nikoli) uresničilo, ko pa mi je bilo vseeno, je prišlo samo po sebi..
To je Gape že milijonkrat razložu, vem.