Ko vas pokliče ljubezen, ji sledite, čeprav je njena pot strma in težka.
In kadar vas vzame na svoje peruti, se ji prepustite, čeprav vas utegne meč, skrit med njenim perjem, raniti.
In kadar vam govori, ji verjemite, četudi vam njen glas pretresa sanje, kot vam sever pustoši vrtove.

Kajti tako kot vas ljubezen krona, vas mora tudi križati.
Pripomore vam k rasti, a vas tudi oklesti.
Tako kot se vzpne do vaših višin in vam boža najtanjše veje, ki trepečejo v soncu, bo prodrla tudi do vaših korenin in jih stresla tam, kjer se oklepajo zemlje.

Kakor žitne snope vas zbira k sebi.
Omlati vas, da bi vas razglaila.
Preseja vas, da bi vas rešila plev.
Melje vas do čiste beline.
Zgneta vas, dokler ne postanete voljni.
Nato vas izroči svojemu ognju, da bi mogli postati sveti kruh za božjo gostijo.

Vse to vam stori ljubezen, da bi spoznali skrivnosti svojega srca in v tem spoznanju postali delček srca Življenja.

Toda če v svojem strahu iščete zgolj miru in užitka v ljubezni, je bolje za vas, da si zakrijete svojo goloto in oddidete z mlatišča ljubezni v svet brez letnih časov, kjer se boste smejali, a ne iz srca in jokali, a ne izjokali vseh solz.
Ljubezen daje samo sebe in jemlje samo sebe.
Ljubezen ne jemlje v posest in noče postati posest.
Zakaj ljubezen zadostuje ljubezni.

Kadar ljubite, ne smete reči "Bog je v mojem srcu", temveč raje "Sem v srcu Boga".
In ne domišljajte si, da morete usmerjati tok ljubezni, kajti ljubezen bo, če se ji le zdite vredni, usmerjala vaša pota.
Ljubezen ima le to željo, da izpolni sama sebe.

Toda če ljubite, a ste polni želja, naj bodo vaše želje take:
Stopiti se in postati žuboreč potok, ki poje svojo pesem v noč.
Spoznavati bolest prevelike nežnosti.
Raniti se s svojim lastnim razumevanjem ljubezni in krvaveti voljno in radostno.
Prebuditi se ob zori z lahkim srcem in se zahvaliti za nov dan ljubezni.
Umiriti se ob opoldanskem počitku in razmišljati o zanosu ljubezni.
Vračati se na večer s hvaležnostjo domov in zaspati s hvalnico na ustnicah in molitvijo za ljubljenega v srcu.