ne obsojam
sprejemam
odpušam njemu/njej
in sebi, ker sem obsojal
(prosim pomoči pri tem, če je treba, tistega kateremu/i verjamem)

to dela čist dost dobr - pomoje.

Menda so na kosu ovojnega papirja v koncentracijskem taborišču Ravensbruck našli napisane naslednje besede:

"Gospod, ne spominjaj se samo mož in žena dobre volje, ampak tudi vseh hudobnih. Ne spominjaj se samo trpljenja, ki so nam ga zadali. Spominjaj se tudi sadov, ki smo jih želi po zaslugi tega trpljenja - našega tovarištva, zvestobe, ponižnosti, našega poguma in velikodušnosti, velikega srca, ki nam ga je trpljenje navdihnilo. In ko bodo stopili pred sodbo, daj, da bodo vsi ti sadovi, ki smo jih obrodili, njihovo plačilo in odpuščanje."

Potlačenje je seveda samo pometanje pod preprogo. Saj vse zgleda lepo in prav, a ko je najbolj neugoden trenutek, se ti eden spotakne pod preprogo in vsa svinjarija naenkrat plane na dan.

Vedno mi je bila všeč tista zenovska zgodbica, prošnja bogu ne vem že kako imenujočemu (ni bistveno):
Bog X, prosim te, da mi oprostiš, ker sem te iskal od svetišča do svetišča in nisem vedel, da prebivaš v mojem srcu.
Bog X, prosim te, da mi oprostiš, ker sem te prosil za odpuščanje mojih grehov in nisem vedel, da so mi grehi odpuščeni, še preden jih storim.
Bog X, prosim te, da mi oprostiš, ker sem te prosil, da mi pomagaj in nisem vedel, da si ti prvi, ki mi želiš dobro.

Morda se bojimo Boga v nas, in morda včasih obsodimo tiste, ki ga ne vidijo, ne v sebi, ne v drugih, in iz tega v nas? Obsodimo sebe. Žalostno.

Quote:

Ključ je v širjenju obzorja, ki ti pomaga, da se lahko postaviš v kožo tistega, ki ga ne sprejemaš.
Na splošno je pri presojanju dejan kogarkoli edino bistveno, kaj je s tem človek hotel oziroma kaj ga je k temu spodbudilo. To je še pomembno v partnerskih odnosih, najlepše pri tej metodi pa je, da v bistvu nimamo kaj obsojati in odpuščati, saj so vsa dejanja naših bližjih ponavadi plod želje, da bi nam bilo lepše oziroma plod nezadovoljstva s slabim stanjem. Tega pa res ni moč obsojati.

pred časom sem prepisala malo više zgoraj nek tekst. Ravno danes zjutraj sem premišljevala o njem in o njegovem globokem pomenu. Da ga večina niti ne razume, kaj šele, da bi ga vsaj poskusila živeti. Eto odlomek:
Q
Ne spominjaj se samo trpljenja, ki so nam ga zadali. Spominjaj se tudi sadov, ki smo jih želi po zaslugi tega trpljenja - našega tovarištva, zvestobe, ponižnosti, našega poguma in velikodušnosti, velikega srca, ki nam ga je trpljenje navdihnilo. In ko bodo stopili pred sodbo, daj, da bodo vsi ti sadovi, ki smo jih obrodili, njihovo plačilo in odpuščanje."
Q

a koga to spominja na tiste besede: Ljubi svojega sovražnika?

Draga Suzana,
Tvoj prispevek me je rahlo presenetil, ker sem te čutila kot da se braniš. Naj ti povem par besed.
Po duši sem samotarka in nerada iščem bližino drugih oseb, sama s sabo se zelo dobro počutim in nikoli nimam občutka, da sem osamljena. Moja velika strast je ravno prebiranje kratkih misli, sporočilc, ki jih, saj veš, najdeš vsepovsod. Imam navado, da si delam zapiske, ki jih nosim s sabo in potem, ko imam čas, prebiram zapisano, premišljujem, si hranim dušo na ta način. Nimam navade, da bi zavestno furala misli in se utapljala v domišljiji preteklosti in prihodnosti. Če bi to počela, potem bi lahko samo vzdihovala nad tem, kaj se mi je hudega v življenju zgodilo in bila preplašena nad tem, kaj me še čaka v prihodnosti. Če pa sem sama s sabo in se prepuščam, mi velikokrat v misli uletijo odseki kratkih besedil.
Vidiš, draga Suzana, tako mi je včeraj zjutraj (vstajam zelo zgodaj, ker rada vse uredim brez naglice in priganjajnja sebe in drugih) brez razumljivega razloga uletelo v misli tisto besedilo, najdeno na kosu papirja v koncentracijskem taborišču. Spomnila sem se tega, da sem ga enkrat pretipkala tudi na gapetov forum in rekla sem si, bogve kje je sedaj zgubljeno med drugimi prispevki, pa saj ni važno. Je, kjer je. In porodilo se mi je še vprašanje, ki sem ga tudi včeraj napisala: ali se je komu od teh, ki so prebrali ta prispevek, utrnila asociacija na tisti znani »Ljubi svojega sovrražnika«.

Tako, kot življenje je, ponuja neverjetne odgovore: besedilo se je čez nekaj ur brez iskanja našlo, našlo je pot do mene, ti, draga Suzana, si pa bila orodje, preko katerega se je prenesla moja misel.
Kaj boš seveda ti naredila s tole pripovedjo, je samo tvoja stvar. Podajam ti samo informacijo, odnos do te informacije si boš ustvarila sama.

Aja, da ne pozabim: moj prispevek včeraj se sploh ni nanašal v nobenem smislu na tvoj prispevek, čeprav si sledita eden za drugim. Bila je samo iskrica mojih misli, nenavezana in prosta, da jo vsak (ne) vzame na svoj način.

Draga Ana! Nisem se branila. Samo željo sem imela, da ti povem svoj pogled. Nisem niti premišljevala ali se to nanaša na moj post ali ne.
Rada si uresničujem želje, vkolikor je to mogoče. V tem primeru je bilo. In sem.

Ljubezen je itak tista gonilna sila, ki nam pomaga pri naši Poti. Sovražnik... Sem v obdobju, ko se ukvarjam z raznoraznimi izrazi. Sovražnik je beseda, ki sem jo uporabila prevečkrat in me skorajda moti. Tu zdaj ne gre za neko obrambo ali napad. Pač misel, ki je prišla in se želi razkriti tudi tule...
Vsakdo ti je prijatelj. Vsakdo, vse,... je ti / jaz. Vsi smo eno. Živimo v harmoniji, ki se je ali pa se je ne zavedamo. Tak je moj pogled.

Vse samo JE. Mi smo tisti, ki določimo, kakšna neka stvar je. Dobra, slaba, sovražna, ljubeča,... Mi smo tisti, ki ji dodamo nek smisel.

Tak je pač moj pogled...

Lepe misli - iz besed v dejanja... Pa ne pozabiti na zavest...

Suzana

PS: Moj prejšnji post je bil namenjen predvsem tebi, ker sem ti odgovarjala. Nisem ga napisala v smislu obrambe. Drugačne obrambe, kot je napad, ne poznam. Če bi se branila (torej napadla), bi bilo očitno.