Pozdravček.

Da v sanjah lahko vidiš inserte iz prejšnjih življenj verjamem tudi sama. Vsaj enkrat na mesec sanjam o velikem mestu, po katerem hodim, sama ali s kom v družbi. Običajno je to kdo iz moje družine.  Mesto pa je vedno enako, ali pa isto. Visoke opečnate zgradbe, velika cerkev in trg s stojnicami, na katerih prodajajo razne stvari in jaz hodim med njimi in izbiram. Če bi se ta trenutek znašla v tem mestu, bi točno vedela, da je to tisto iz mojih sanj.
Vsekakor pa sem prepričana, da istega mesta, istih zgradb in istega trga ne bi sanjala, bi verjetno že bilo kaj drugače, če ga ne bi poznala od nekdaj prej.

Lep večer še naprej.

Živ!
Hej. jst se spomnim prve dni svojega življenja, spomnem se, kako je bilo pred hišo, spomnem se obrazov, spomnem pa se predvsem sanj. Celih svojih šestnajst let sem sanjala ene in iste sanje, zjutraj sem se zbudila vsa objokana. Vem le to, da sem
jih nujno potrebovala, da sem lahko preživela in ohranila še kakšno življenje.
Ko pa sem ugotovila njihov pomen, so se nehale. Sedaj se sicer lahko v momentu prestavim v njih in pogledam, kaj so mi govorile. To so bile zame včasih more, ker nisem vedela, kaj so, ko pa sem začela odpirat prve strani Don Juana in ostalih takih knjig, sem presenečeno ugotovila, da sem že od mladih nog vedela, kaj je to volja - namera. Imela sem dobesedno učne ure, očitno in tam, v sanjah sem se filala in učila recimo - zalezovanja in ne vem, kaj še vse. To sem ugotovila sedaj. Očitno imam zelo veliko nalogo za opravit tuki, v tem življenju in verjetno je zadnje zemeljsko življenje.
Kar pa se tiče pokojnih oseb- očetov, bi rada le toliko povedala, da se nehajte belit glavo s tem, kaj niste povedala svojemu fotru in nehajte vlečt nazaj, ker oni imajo svoj del.
Jst mam s tem res lepo izkušnjo, vedela sem, kdaj se mu je začelo odštevanje, dve leti prej, en dan prej, zvečer, sem meditirala in mu pošiljala ljubezen, odpuščanje in milino, vprašala sem ga (ne direkt, ker je v istem momentu ležal v bolnici), kdaj bo odšel in mi je povedal, TOČNO, ko se bom prvič zbudila naslednje jutro. In tko je blo. Na mrliškem listu je bila ista ura.
Tisti večer prej je prišel k meni, videla sem njegovo svetlobo, malo šoka je blo, ampak, v sebi sem občutila veliko olajšanje, ki mu ga smrt prinaša.
Ko pa smo ga pokopali, se je zame obrnil novi list, obiskoval me je v sanjah in me odpelal na prečudovite kraje, celo pred vrata nebesa in lahko vam rečem, vse je bilo vijolično. Videla sem planete, videla sem ladje, ki so letale okrog, skratka, noter nisem mogla, ker sem še med živimi. Videla sem ga v vicah, ko bi vedli, kaj jih čaka tam čez, jih ne bi nikoli klicali nazaj, ker je to zelo težka pot.
Še to, včasih sem sodelovala pri iskanju pogrešanih oseb, to se je dogajalo na , seveda, čisto primitiven - človeški način- za mizo. Pet nas je blo, sklenili smo krog, poklicali dobrega duha in miza se je vrtela, da smo tekli ob njej. Potem pa je enkrat prišel moj oče.......
Seveda so vse tiste, ki smo jih iskali, našli, ampak, kaj pa se zasebno dogaja v vsakemu v življenju po tem, ....
Jst osebno nisem doživela nič takega, ker nisem vedela, da ne delam prav, saj sem hotela pomagat, ampak nisem, ker sem se vtaknila v to, za kar jst ne potrebujem mize- več.
To je isto, ko je Karlito prestavil polža s pločnika pod list plevela.
Rajši delajte v sanjah.
Regresija v sanjah? JA. V sanjah sem videla svojo zadnjo postajo, pa tudi v regresiji. Bornalikorn?
Kdo ve, kje to je?

Me res veseli, da imaš pozitivne izkušnje iz regresije. Tudi jaz bi jih verjetno imela, če bi šla več kot enkrat, po drugi strani pa imam preveč blokad, da bi prišla do ključa problemov, ki jih imam v tem življenju, in so povezani z prejšnjimi življenji. Za to me tudi zanimajo. Niso le ena moja muh, en moj firbc, ampak ključ, na odgovore, zakaj. Na 1000 zakajov, ki se pojavljajo v moji glavi.

Problem, je bil tudi drug, da nisem izvedela, vse kar sem hotela. Preveč sem že vedela o regresiji. Tudi Ljudmila sam je rekla, da je nekoga, ki ne ve veliko, velko lažje spraviti v regresijo, kot pa nekoga, ki nekaj že ve.

Strah pred spremembami? Mogoče imaš prav, zato se tudi na teh stranih oglašam s presledkami, ker prinašajo v moje življenje spremembe.
Preveč blokad? O, jaz sem pa prepričana, da obstajajo. Mogoče dejansko nimajo veze z mojim neuspelimi regresijami. Ne, sem prepričana, da obstaja, blokada, ki mi ne da uvid, v moje prejšnje življenje, ker nisem pripravljena nanj.
Kaj sploh hočem povedati? Da se ne strinjam s tabo, a grem kakor mačka okrog vrele kaše, ker se trudim bit pridna punčka, in ne kot ogoržena levinja, ki napade, če se počuti napadeno.

Valentinaa wrote on 10.06.2002 at 16:35:55:



eto sm zdej tud na sajtu apdejtu

če boš šla do nje, dej jo prosim spomni na to da ima neaktualne podatke na sajtu ... in da seveda jih je gape samovoljno spremenil, na zadnje še delujoče (meni znane)

gape – hvala. Sem govorila z njo in jo tudi spomnila na to, kar si želel. Pravi, da se je preselila (zato tudi tel.št. ni več prava) in da interneta sploh nima (zato verjetno tam tudi ni trenutno aktualnih podatkov).

LittleStar – hvala za tale post. Bi rekla še enkrat, da se popolnoma zavedam, da živim tukaj in zdaj. In da vse, ki mi kakorkoli onemogoča, da bi šla po potki, po kateri si želim in ki sem jo izbrala, rešujem tukaj in zdaj. Da pretekla življenja (če so bila) so bila in jih ne morem spremeniti. In če sem karkoli s preteklih življenj prinesla s seboj v tole življenje – tudi to moram reševati tukaj in zdaj. Vsega tega se močno zavedam in vsemu temu tudi sledim.

In še včeraj sem vse vzela samo na znanje. Moje včerajšnje razmišljanje je tudi bilo – niti ni pomembno, kaj se mi je zgodilo v kakšnem izmed prejšnjih življenj, pomembno je, da tukaj in zdaj, v tem trenutku vem in se zavedam sama sebe. In da se tukaj in zdaj, v tem trenutku odločam, kakšen bo moj naslednji korak.

In niti ne gre za stisko, kot si ti morda začutila. Ne čutim nobene stiske, prej nasprotno. Sem zelo mirna in v tem trenutku zelo v stiku sama s seboj. Čutim in se zavedam mojega današnjega življenja, poznam svojo pot in si želim premakniti ovire na njej. Le-te pa se nahajajo izključno in samo v meni in le jaz tukaj in zdaj sem tista, ki jih lahko premagam.

Ampak feeling je ostal. In bolj kot ne – ostal je firbec... Predvsem firbec, kaj je bilo, če je res bilo, tisto, kar se mi je zgodilo in kar mi je pustilo neko energetsko blokado. Ki naj bi se včeraj sprožila.

Ne vem. Ljudmila je rekla, da je njen način dela takšen, da najprej pošlje nekaj po pošti. In da je že tale najin pogovor sprožil nek tok energije med nama. In naj se odločim predvsem na podlagi občutka.

In bom zdaj počakala na tisto njeno gradivo, potem še enkrat razmislila in se odločila. Saj izgubiti nimam kaj. Ali pač?

m.

pegaz ..... pegaz .....pegaz.........

sploh ne vem kaj bi odgovoru

čist brez besed....sej štekam da  tle pišemo sorodne duše o enih stvareh k nas zanimajo ......pa JST-u se zdim na momente podoben ...pa TITUDU...........ampak tole k si pa o sanjah napisala me je pa mal žvajzlno ..........dej napiš........kaj si mislna to o regresiji v sanjah ker se mi zdi da ostali ne vedo da se to tut da......ker sem jest že doug nazaj na forumu neki flancou okrog tega...........u bistvu no da skrajšam............gre za isto zgodbo.......to kar poveš ti se je zgodil tut men......samo štale s smrtjo staršev nisem meu........

oglasi se

plp

brus-li

gape wrote on 29.10.2002 at 13:53:04:

Hmm… Seveda lahko povem. Nič ni takšnega, morda pa se bo koga dotaknilo…

Bila sem na čiščenju energetskih blokad. V nekem trenutku, ko so bile roke terapevta (ali kako se temu človečku reče?) na srčni čakri, sem v spodnjem delu trebuha začutila izredno močno in ostro bolečino. Bolečina je bila tako huda, da sem mislila, da je ne bom zmogla prenesti. In ni in ni hotela ponehati. Ne glede na to, kaj sem storila, seveda sem se začela zvijati od bolečine, pa jokati, pa grabiti okoli sebe – tista ostra bolečina je ostajala. Nikakor se nisem mogla usmeriti več v dihanje, v meni je bil en sam občutek grozne bolečine in želja, da bi le-ta prenehala... Terapevt je prenehal s svojim „delom“, rekel, da je začutil premočno bolečino v prostoru in me poskusil umiriti. In po nekem času je bolečina končno ponehala.

Potem sva se pogovarjala. Po njegovi razlagi se je ta bolečina iz nekega razloga sprožila, izhaja pa lahko le iz enega prejšnjih življenj. Druga čakra naj bi bila baje povezana s kar nekaterimi zadevami – s samospoštovanjem, s spolnostjo, pa tudi s prejšnjimi življenji. On se z regresijo ne ukvarja, zato mi je predlagal, naj poiščem koga, ki se s tem profesionalno ukvarja, če me seveda zanima, kaj naj bi to bilo.

Vrsta bolečine naj bi pokazala, kakšnega izvora je bila bolečina. In jaz sem bolečino čutila ostro, v dolžini nekih 5cm in bilo je tako, kot bi mi nekdo zadrl oster nož v spodnji del trebuha. Kar naj bi pomenilo, da to lahko povežem s tem. Vprašal me je tudi, ali sem v tistem trenutku videla kakšno sliko, pa je nisem. Bila je samo ena sama in obupno močna bolečina.

In to je to. Zdaj me matra firbec, ali sem bila zaklana v kakšnem izmed prejšnjih življenj.

m.