M.L.
|
Vizije so različnih vrst in lahko pri dobrih kot tudi pri slabih ljudeh izvirajo ali iz nebes ali iz pekla. Najobičajnejša in vsakomur dobro znana vrsta so nočne sanje. Tu se lahko vprašamo; kdo resnično sanja in kaj so sanjske podobe?
V navadnem spanju sanja samo duša. Te sanje niso nič drugega kot zmedeno gledanje duše v svoje razmere, ki pa niso urejeno povezane, temveč se kot slika kalejdoskopa z vsakim gibom spremeninjajo in se nikoli več ne pojavijo kot popolnoma enake. To nepovezano gledanje razmer in podob lastnega stanja ima svoj vzrok v tem, da je duša brez zveze z zunanjim svetom, pa tudi brez zveze s svojim duhom.
Ta vrsta vizij za dušo nima drugih koristi kot to, da se more po takšnem snu spominjati, kako bi bilo z njo v absolutnem stanju. Če kdo povzame sanje ali jih celo zapiše, ima lahko duša v njih dober portret sama sebe. Kajti pokažejo ji njena glavna poželenja, njene težnje in kakšno sploh je in bo njeno celotno stanje, ko se bo ločila od svojega telesa.
Te vrste sanj ne prikličejo v dušo niti nebeški niti peklenski duhovi, temveč so proizvod lastne duše, ki se jih spominja včasih bolj, včasih manj, včasih pa sploh ne. To je pri še čisto naravnem človeku odvisno predvsem od tega, kakšen je njegov duh živčevja. Če se ta nagiba bolj k duši, se bo človek natančno spominjal skoraj vsakih sanj. Če pa je nagnjen bolj k telesu, bo imel človek malo ali pa sploh nič spomina na svoje sanje. To je navadno pri tistih ljudeh, ki so še zelo čutne in grobo materialne narave.
Čisto drugače pa je pri nekaterih svetlih sanjah, v katerih sa sanjajočemu zdi, kot da bi bila prikazen resničnost, tako da, ko se zbudi, komaj lahko presodi, ali so bile sanje ali pa resničnost. Takšne vizije ali sanje ne pripadajo duši, temveč duhovom, ki jo obdajajo, pa naj so ti dobri ali pa zli. Če so zli, se bo duša - in po njej tudi njeno telo - iz takšnih sanj prebudila popolnoma izčrpana. Če so te vizije delo dobrih duhov, potem bosta duša in telo po prebujenju okrepljena.
Obe vrsti teh vizij sta dopuščeni duši le v korist, nikakor pa ne v škodo. V zastrašujščih vizijah naj duša najde opozorilo, v dobrih pa okrepitev. Te vizije so tako jasne zaradi tega, ker duhovi najprej odvežejo duha živčevja iz njegovih telesnih povezav in ga povežejo z dušo. V takšnem stanju ima duša občutek naravnanosti, ker je povezana z duhom živčevja, zato lahko zdaj tako kot pri sprejemanju skozi telesne čute sprejema vase tudi sanjske podobe in se jih spominja.
K tej vrsti notranjih vizij spadajo tudi videnja medijev in nadalje videnja v narkozah. Te podobe imajo že smiselno zvezo in določeno ureditev, ker so obdajajoči duhovi duši pokazali nekaj resničnega. Pri tem duši neredko prikažejo prihodnje dogodke, to pa za duhove ni nič težkega, kajti poznajo ureditev stvari in okoliščine, v katerih si morajo slediti, ker so sami ustvarjalci te ureditve.
Če pa duhovi to duši oznanijo, bo tudi ona vnaprej vedela, kaj se bo zgodilo. Da pa lahko duhovi duši kaj takšnega oznanijo, jo morajo najprej na to pripraviti. Te vizije torej že zelo veliko pomenijo, vendar jih ni dobro imeti za vraževerno naznanilo nespremenljive usode, kajti nihče ne sme biti omejen v svoji svobodni volji.
Človeško srce je seveda tako lahkoverno, da bi rado že iz čisto preprostih sanj predvidevalo vsakovrstne prihodnje dogodke. Ljudje so že izdelali pravila, po katerih bi morale po določenih sanjah nastati določene posledice ( sanjska knjiga ). Te podobe, ki se predstavljajo duši v sanjah pri navadnem spanju, pač ustrezajo stanju duše, njenim željam in bojaznim, nikakor pa niso preroki prihodnjih dogodkov.
Takšno praznoverje je zlo, ki lahko duši zelo škoduje. In kolikor več takšnih preroških domišlij se ukorenini v duši, toliko bolj te slabijo vero, zaupanje in ljubezen. Če so že preproste sanje samo ogledalo duše, pa izvirajo neumne razlage od zlobne duhovne svojati.
Pa lep pozdrav.
|