Veliko ste napisali o odpuščanju, toda kaj pa če ne moreš odpustiti. Kaj, če vse potisneš v podzavest?
Jaz poskušam že nekaj časa odpustiti toda ne morem, ker sem še vedno jezna in ne razumem.
Nekaj časa sem govorila da sem prebolela, toda nisem, saj mi še vedno ni jasno...

moraš odpustit najprej sebi potem še drugemu!
moraš brcnt vn iz podzavesti, kar pomoje pri tebi ni slučaj ker je reč v zavesti, saj se tega hudo dobr zavedaš.
moraš nekomu zaupat, tisto kar te mori. delit to s svetom, predat negativo vesolju, ne pa jo držat v sebi. a ni to najlažje glih klele na forumu.
zato povej KAJ je to kar ne moreš odpustit.
povej da pride na plano, da bomo vsi vedl in potem te ne bo več obremenjevalo - boš odpustila - spustila - sčistila; reč temu kakor hočeš.

ja pa po možnosti začni novo temo - thread - in mu daj deskriptiven naslov, ker ponavadi ima tak podoben problem še polovica zemljanov in si bodo s tvojo izkušnjo lahko pomagali.

Ja, pa mogoče malo manj samopomembnosti, pa bo .

Au, au. To pa je težko razumet. Ampak, tisto, kar si pogrešala (mamino ljubezen), boš morala najti V SEBI. Torej odpustiti kljub vsemu, zavoljo sebe. Le tako si boš ustvarila prosto pot za priložnosti spoznati Resnico. Enkrat jo zagotovo boš in le-ta te bo osvobodila.

Lena: pravis da tasce ne mores popolnoma izklopiti iz ?ivljenja.   Vse se da, samo pogum je potreben za velike spremembe v zivljenju.

pa se to si napisala: počasi ugotavljam, da se me zmeraj manj dotakne zloba nekaterih drugih ljudi.

to mas pa dve moznosti: da se te manj dotakne zloba ker si bolj prosojna in sprejemas stvari in razumes ali pa da otrdis in postanes kamen. Samo kamen ne cuti tudi vseh ostalih, lepsih stvari..

Lena, dobro te razumem, ker imam sama podobno situacijo v sluzbi. So mi pred par meseci cisto  zivci odpovedali (ceprav sem si v bistvu vse skupaj sama nafurala), tako da sem bila prisiljena nekatere stvari razcistit.

Ampak situacija se vedno ni v redu, razne malenkosti me ob zivce spravljajo in kot pravis ti, razbijati mi zacne srce, pa roke tresti ipd... Posebej me vrze it tira zvok tipkanja ene sodelavke. Smo me morali v drugo pisarno preselit da sploh lahko normalno delam.

Se pa sprasujem: ali bi situacijo res razresila s tem, da bi pustila sluzbo? Ali pa moram najprej razresiti stvari, ki me tukaj mucijo, in bom potem lahko svobodna odsla?

Marjana

Marjana.
Sama sem pred časom imela takšne občutke kot ti. Motilo me je vse, kar je bilo povezano z osebo, ki mi je počasi pila kri, se pravi taščo. Verjetno je enako občutila ona do mene, saj sva se kar lepo sprli. Takrat sva s sinom pograbila šila in kopita in se odselila k moji mami. Lahko ti povem, da je meni sprememba okolja zelo pomagala. Bila sem umirjena, sproščena, zadovoljna in sploh sem se zelo dobro počutila. Moj mož je seveda neprestano hodil tja in naju s sinom rotil, da naj se vrneva. In po nekaj časa sva se res vrnila v staro okolje. Lahko ti povem, da mi je blazno žal, da sem popustila. Sedaj je sicer še dokaj v redu, toda misli na tisti mir in dobro počutje me kar naprej preganjajo in najraje bi se za vedno presila nazaj k svoji materi. Če ti to kaj pove, me veseli. Se pravi, moja izkušnja s preselitvijo je bila pozitivna in verjetno bi tudi tebi pomagalo, da bi okolje spremenila, se pravi zamnjala službo, sama pa morda poskušala nekaj nerediti tudi na sebi, da te ne bi prizadevale stvari okrog tebe, da ne bi prihaja v konfliktne situacije in da bi življenje in okolico jemala takšno kot je.Ker najhujše kar je, je nezadovoljstvo z okoljem, kjer si. To ti nažira dušo, tudi ko je vse o.k. te nekje v globini razjeda in posledica tega je potem bolezen. Pride takrat, ko misliš, da je vse o.k. in dostikrat jo je težko ali sploh prepozno odpravljeti.
To je moje mnenje. Želim ti zate dobro odločitev.
Pozdrav.
Lena