Vrtnica
2
Offline
Angels do exist!
Posts: 89
Gender: 
|
Prišla sem nazaj, zdej je mir. Samo bogu se lahko zahvalim, ni bil nasilen, ko je prišla mami domov, takrat se je umiril, šli pa sva vseeno ven, vmes se je zelo hitro streznil, ko sem si pripravljala za jest je bil že stuširan in v pižami in povsem drugačen. Le rdeč v obraz. Danes naj bi kuhal žganje- očitno ni imel degustatorja. Mami je rekla, da ni preveč pijan in res ni bil. Tisto agresijo ki sem jo čutila sem zatrla s tem, da sem jo ignorirala. Problem je, ker še vedno živimo v isti hiši, skupaj z njegovo mamo, ki je razceplejena osebnost za katere bolezen smo izvedeli šele pred kratkim, živeli pa pod to tiranijo več let. Preveč. Ker je vedno stara mama vse nadzorovala, on pa se ji ni upal upreti in je posegel po pijači, zame in za moje ostale člane se nikoli ni potegnil, še celo zdaj brani svojo mater pred menoj in mami. Upiramo se, a nima veliko smisla, ker ne spozna, da je v zmoti-da nisem dolžna skrbeti in biti prijazna do svoje stare mame, ki mi je prizadejala toliko gorja, pa jaz niti nisem toliko trpela, bolj je moja mami, on pa se zanjo pred svojo materjo ni nikoli postavil, sedaj ko je že stara in moja mami svobodnejša in se upa postavit zase in jaz jo podpiram, se moji mami zdi nerealno, kako je vsa ta leta lahko prenašala to, potrpela da smo le ostali družina. Sedaj pa je žal tako, da ko se upremo, se prepira, ščiti svojo mater, ki ga mimogrede zamenjuje s svojim pokojnim možem. Njega seveda to moti jo večkrat tudi zelo okara in ji pove, da ga je komandirala toliko let, vse pravzaprav, da je tega konec in tako naprej, a nič ne pomaga ker je dementna. Mi smo bili vedno doma nule,za ostale sorodnike po očetovi strani nikoli spoštovani, ko so prišli na obisk so imeli praznovanja samo odspodaj pri starih starših, nas niso niti prišli pozdravit, čeprav smo jih vedno vabili, tudi na vse obletnice, obhajila birme in krste,nikoli niso spoštovali otroci svojega brata-mojega očeta in posledično tudi ne njegove žene in mene kot otroka. In to govorimo o študiranih ljudeh z nekimi priznanji in magesteriji. Toliko. Sedaj se še vsake toliko oglasi le brat od očeta s katerim imamo super odnos. Ampak tudi on je žal pil v preteklosti in izgleda je to v družini. Ampak sedaj, ko je moja mami toliko starejša in sva otroka že polnoletna se ji poniževanje in psihično nasilje večih let predvsem od njegove matere, bruha in ne misli niti cm popuščati. Na sprehodu mi je celo rekla, da jo skrbi, da bom jaz vseeno imela kasneje raje očeta ker je le oče. Pa sem jo vprašala v kakem smislu, pa je rekla, da v primeru, da se bosta ločila, ker ko se je želela z njim pred kratkim pogovoriti, je ščitil svojo sestro, svojo mamo, medtem ko se ji je smejal v obraz-svoji ženi. To jo je zelo prizadelo je dejala in ne more več tako naprej, toliko let je skrbela za dom, za to, da je bilo vse tipi top, od njega ni nobene hvaležnosti, njemu se zdi samoumnevno, da z nami ravna kot z izmečki, medtem ko druge lepo ogovarja. Na nas pa kriči, se zadira. In poskušali smo že marsikaj, se lepo pogovarjati, umiriti situacijo, ampak nikoli ni dal niti kančka spoštovanja. Sedaj je prišlo tako daleč, da se postavlja na stran tistih, ki so ustvarili sliko o nas, kot nepomembnih ljudeh, ki pač živimo skupaj z njihovimi starši. Beseda tadomač pač tu ne pomeni nič. Vsa leta je bilo tako, tudi on se je očitno žal nalezel te miselnosti da smo ničvredniki, v enem kratkem času pa tudi ne more spremeniti miselnosti. Iskreno, mislim, da je ne bo nikoli. Stvar je torej večplastna, ni se kuhala iz včeraj na jutri ampak je tu že od poroke očeta in matere
gape, malo več sem napisala, upam, da ne zameriš, ampak upam, da sem dala vpogled v to, kako izgleda moja situacija…če mi lahko še kaj svetuješ ali kogarkoli še kaj zanima, me lahko vpraša, želim se izkopat ven iz tega zelo močno, ker tu si ne predstavljam življenja na tak način več…..
Kar se tiče pa tega, da sama izberem, da sem žrtev, ko sem bila še včeraj praktično otrok in še nisem zaposlena in nimam it kam praktično, ker za varno hišo moraš imet res res hude razmere sploh pa to ni tako, da bi rekel, ja, vzamem majico pa grem tja prespat. No, tisti uporabnik, ki je to rekel, da sva z materjo sami izbrali to: DA te ni sram! Žrtev nikoli sama ne izbere tega. Če živiš doma in si odvisen od strehe nad glavo, bi tudi ti 2x presneto dobro pomislil ali boš sredi zime šel od doma!
Ni lahko povem vam, da ni. Drugače vas ne bi prosila za mnenje.
|
Home
Pages: 
