Robi wrote on 18.03.2011 at 18:06:48:ML
Quote:V duhovni slepoti.
Pa lep pozdrav.
Duhovnost je zelo širok pojem....
Se absolutno strinjam s tem, ko pišeš, da je potrebno več spoštovanja do sočloveka...in na splošno do samega življenja...več srčne kulture...in podobno.
A brez tega, da se osvobodiš in presežeš stara prepričanja in verovanja v verske zgodbice, ni možen napredek.
Quote:Če na hitro pogledamo z naravnim čoveškim umom, bi ti pritrdil, vendar če pogledamo z duhovnim razumom srca, se ne strinjam, ampak rečem; če človek v svojem srcu preav prebudi in oživi ljubezen do bližnjega in Boga, se s tem dvigne do modrosti ali do pravega in globokega spoznanja vseh stvari.
Ljubezen do boga, pomeni le sebično ljubezen, saj je bog le izraz tvoje volje in želja.
Zato bi jaz zgoraj v del tvojega posta namesto "in" raje postavil "ali".
Ni problem ljubiti boga...Ta pravi izziv je ljubiti sočloveka. Le zakaj ?
Ne vem, zakaj te toliko moti beseda Bog ali pa kaj zelo preprosto povedanega. Glej, v mojih postih ni nič verskega in fanatičnega, še manj pa neka stara farjska prepričanja. Če ti povem, da nisem religiozen človek in da ne hodim v cerkev, ker me je od tam vedno odbijalo, ampak samo s svojem umom in razumom razmišljam o skrivnostih našega življenja. Jaz sem te izraze že presegel, me ne motijo, ter mi v preprostosti mojega izražanja zelo prav pridejo. Ne nazadnje pa ima vsaka še tako na zunaj neumna zgodbica, notranji globji duhovni pomen, in če človek lahko tega prepozna, mu bo namen jasen.
Da, pa so stara versko fanatična prepričanja škodljiva ne samo za človeka, ampak za vso družbo, je pa popolnoma jasno. Vsa prepričanja in verovanja katera niso v skladu z zdravim razumom človeka, katera ne vsebujejo ali je izničena ljubezen do bližnjega, takšna prepričanja je treba nedvomno zavreči in človek z zdravim in poštenim razumom jih bo zagotovo zavrgel.
Tudi mene je nekoč motila vsaka beseda, katera je vsaj malo dišala po cerkvenem, in to kar oznanjajo požrešni in napuha polni farji mi se še danes gnusi, zelo malo je pravih župnikov, kateri res služijo za duhovni napredek ljudstva in so pravi in pošteni ljudje, taki pa tako ali tako morajo hitro zapustiti župnijo, ker bojda niso dovolj gospodarni in premalo izvlečejo denarja od slepega ljudstva.
No, toliko o tem, zdaj še pa nekaj o ljubezni do Boga; ljubezen do Boga pomeni spoštovanje zapovedi v Postavi, torej če spoštujemo in ljubimo svojega bližnjega vsaj kakor sebe in s tem v razumnem merilu ne storimo bližnjemu ničesar kar ne želimo, da bi bližnji storil nam. S takšnem delovanjem izkazujemo največjo ljubezen do Boga, pa če se zavedamo ali pa ne. Torej ljubezen do Boga nikakor ne more biti sebična, ampak se izkazuje v meri ljubezni do bližnjega.
Če pa človek ne priznava nikogar drugaga kakor sebe, je pa normalno da v sebi goji sebično ljubezen in jo vidi povsod tudi enako do svojega boga, saj ima sam sebe za boga, vidiš, v tem primeru pa pride v poštev tisti tvoj "ali" namesto "in".
Ljubezen do bližnjega/sočloveka je res pravi izziv, kjer mora človek, če hoče delovati z ljubeznijo do sočloveka, premagati obilico sebične ljubezni v sebi in nastopiti z nesebično ljubeznijo, katera ima veselje in zadovoljstvo v dajanju in ne jemanju, kakršno lastnost ima sebična ljubezen.
Od desetih zapovedi po Postavi se jih sedem nanaša na ljubezen do sočloveka/bližnjega, in tri na ljubezen do Boga, kot sem pa že prej rekel je nesebična ljubezen do sočloveka tudi ljubezen do Boga in obratno.
Pa lep pozdrav.