titud wrote on 17.03.2011 at 09:56:10:M.L. wrote on 17.03.2011 at 00:05:29:Če bi Bog hotel le oživljene stroje in ne človeka, bi bilo tako kot ti praviš. Ker pa se največji cilj stvarstva ne da doseči brez svobodne volje, mora to tudi sam Stvarnik dopustiti in se zaradi premodrih razlogov ne sme in noče vtikati v že enkrat dopuščeno svobodno voljo človeka.
Pa lep pozdrav.
Ta kreacionistični mit na psihološki ravni morda čist ustrezno zadvoljuje človeško potrebo po tem, da vznik t.i. svobodne volje umesti v nek evolucijski smisel, vendar kako naj si z njim pomagamo, ko se nam poraja sum, da nas ravno tako pojmovana evolucija sama vodi k samouničenju? Da nas torej kreator ne vodi po nekem v naprej določenem načrtu k razvoju človeške vrste, ampak da ima prav ta načrt v sebi tudi kali samouiničenja in da je kreatorju bolj ali manj vseeno oz. je do svoje kreacije ravnodušen, ker je bila ta ravnodušnopst itak del njegovega načrta?
Znanost, npr. dawkins, samoohranitveni načrt zaradi tega suma v kreatorjevo ravnodušnost polaga v človeški 'sebični' gen. Vnedar ostaja problem, kako iz tega sebičnega gena izgnat samodestruktivni nagon, da bi gen v želji po lastnem preživetju uničil vse okrog sebe ali vse ookrog sebe podredil sebi na način, da si uniči temlje lastnega preživetja (npr. si v sebični želji po katkoročnem preživetju ne zaprl poti za lastno reprodukcijo).
Če na hitro pogledamo z naravnim čoveškim umom, bi ti pritrdil, vendar če pogledamo z duhovnim razumom srca, se ne strinjam, ampak rečem; če človek v svojem srcu preav prebudi in oživi ljubezen do bližnjega in Boga, se s tem dvigne do modrosti ali do pravega in globokega spoznanja vseh stvari. Ko pa človek takšno spoznanje doseže in čedalje globje spozna in razume brezmejno Božjo ljubezen, modrost in oblast, postane poln ponižnosti in najbolj žive ljubezni do Boga. Tedaj se spet dvigne v srce, ga še bolj razsvetli in razžari v ljubezni do Boga.
Toda sami pri sebi si lahko mislimo, ko se vendar na zemlji godi marsikaj brez ljubezni, veliko preveč je sebičnosti, kar bi nas lahko peljalo v samouničenje!!
Da, tudi v človekovem srcu kot sedežu ljubezni se večinoma dogaja marsikaj brez ljubezni in vendar je srce sedež ljubezni. Toda čista ljubezen v srcu, ki bi obstajala sama zase, bi rodila prav tako malo sadov kakor zemlja brez sončne svetlobe. Nebeško sonce za človeško srce pa je njegov razum. Ta se v urejenih, dobrih mislih, zamislih in pojmih spušča v srce, ga razsvetli in oživi kali za dobre in plemenita dejanja. Če je svetloba razuma še tako slabotna kakor sončna svetloba pozimi, postane srce ob tem sicer modrejše in razumnješe, toda ker še zelo vztraja v samoljubju, plemenite kali v njem ne bodo pognale, zrasle in rodile sadove polne življenja.
Ko pa se človek s pridnostjo in pravilno uporabo svoje nadarjenosti insposobnosti razumsko postopno čedalje bolj bistri, svetloba razuma tudi mogočneje prebudi življensko toploto v srcu. V njem počivajoča semena dobrih del bodo začela kaliti, rasti, cveteti in kmalu obrodijo dozorele plemenite sadove za bogato življenjsko žetev.
Ta duh v človekovem srcu se imenuje ljubezen do bližnjega in Boga. In tako kakor tega živega duha iz Boga v človekovem srcu vse preveč ljudi ne bo prepoznalo in upoštevalo - medtem ko je vendar ves človeški blagor glede na njegovo časno in večno življenje odvisen prav od tega duha - tako tudi Boga kot samega Gospoda in pratemelj vse biti in vsega obstoja človeški svet ne bo spoznal, čeprav vidi, kako velike misli, zamisli in pojmi se po Bogu iz Božjih nebes spuščajo na to našo zemljo in najjasnejše razsvetljujejo človeško srce, ter ga ogrevajo in oživljajo za rojevanje živih sadov dejanj.
Zato pa nas je veliko poklicanih in malo izvoljenih, ki Božje besede razumejo, si jih vzamejo k sebi v srce in pripomorejo k bogati in življenja polni žetvi dejanj.
Torej če gledamo Stvarnika z duhovnimi očmi, kakor Ga je nedvomno treba gledati, ne vidim nobene bojazni in navidezna ravnodušnost Boga do svojih stvaritev odpade sama po sebi, marveč odkrije se neskončna modrost v ljubezni po kateri in s katero Stvarnik vodi svoje stvarstvo, kar pa je za naravne oči človeka nedoumljivo.
No, pa lep pozdrav.