M.L.
|
Razlaga vsega tega bi le malo koristila, če se ne držimo povedanega, takrat bomo nauk našli v samem sebi in naš prebujeni duh, nas bo okrepljen z Božjim duhom, vodil k vsej resnici in modrosti. Če se hočemo izučiti kakšne umetnosti, moramo k umetniku, da nam pokaže prijeme; potem moramo pridno vaditi, da se toliko izurimo v prijemih, da postanejo ti povsem enaki mojstrovim in potem bomo enak umetnik kot mojster.
Če se hočemo naučiti misliti, moramo k filozofu; ta nas bo opozoril na vzroke in posledice in tako bomo začeli misliti in sklepati in bomo rekli: ker je voda tekoče telo, je ni težko razgibati; zaradi svoje teže mora teči navzdol, ker se je po najsplošnejšem izkustvu doslej zaradi privlačne sile zemeljske globine vsa usmerila h globini zemlje in mora tja neprestano težiti po nespremenljivem zakonu, ki je zakon nujnosti v celotni naravi.
Ko voda v morju doseže najgloblje korito , se njen tok sicer umiri, toda sama vendarle ostane tekoča snov; in ko širno gladino vzvalovi vihar, spravi sicer mirno površino vode v valujoče gibanje, in to valovanje vode pravzaprav spet ni nič drugega kot teženje tekoče snovi po mirovanju. Toda ravno zato, ker nobena stvar nima tako močnega nagona po mirovanju kot voda, jo je tudi najlažje spraviti iz ravnotežja in jo vznemiriti.
Iz tega pa končno sledi sklep: kolikor bolj tekoče je kako telo, toliko bolj je nagnjeno k mirovanju; in kolikor večjo nagnjenost k mirovanju izraža v svojem telesnem bitju, toliko lažje ga vznemirimo. Koliko laže pa kako elementarno telo spravimo v gibanje, toliko bolj tekoča mora biti. Iz tega primera vidimo, kako se v filozofski šoli začne učiti in misliti in kako začnemo iz vzroka sklepati na posledico in tudi obrnjeno.
Le da se vse to mišljenje vrti v krogu, iz katerega ne najde in tudi ne more najti izhoda. Vse to premišljevanje koristi človeku le malo ali nič glede njegove notranje, duhovne biti, hotenja in mišljenja. Če pa se lahko izuriš v kakšni umetnosti le pri umetniku, za urejeno racionalno mišljenje le pri filozofu, se bomo notranjega duhovnega mišljenja lahko naučili samo od duha, in sicer od vse prešinjajočega Božjega duha v samem sebi, to pomeni: le duh lahko prebudi duha; duh namreč vidi in spozna drugega duha tako, kot oko uzre in spozna drugo, da je oko in kakšno je.
Duh je najbolj notranji vid duše, katerega svetloba prešinja vse, ker je najbolj notranja in zato najčistejša svetloba. To nam pove, kako je z učenjem različnih stvari in da je zmeraj treba imeti za vse, česar se hočemo naučiti, najustreznejšega učitelja, sicer ostanemo večni šušmarji; zelo pomembno pa je, ko smo že našli najpomembnejšega učitelja, da nadvse natančno in prizadevno storimo vse, kar je učitelj zapovedal ali svetoval storiti ali vaditi.
Ko se bo duh v nam prebudil, bomo slišali njegov glas kot svetlo misel v svojem srcu. Torej moramo seveda prisluhniti in se po njej ravnati na vseh področjih svojega življenja, tako bomo svojemu duhu ustvarjali čedalje večji prostor delovanja; tako bo duh v nas rastel do velikosti moža in bo prešinil vso našo dušo in z njo vse naše materialno bitje.
Ko bomo dosegli to točko bomo sposobni videti in spoznati ne le to, kar vsi naravni ljudje vidijo in zaznavajo s svojimi čutili, temveč tudi takšne stvari, ki so za navadnega človeka nedoumljive.
To resnično stanje je le nekoliko nakazano za spoznanje, kako je z duhovnimi stvarmi. Toda vse to nam je še vedno v majhno ali pa nikakršno pomoč, če se ne potrudimo in ne izvemo kaj moramo storiti za prebujenje svojega duha.
No pa lep pozdrav.
|