|
M.L.
|
Duša ima tudi telo, sicer samo eterično, toda za dušo je njeno telo prav tako popolno, kot je za meso popolno telo meseno. Nič od tega kar ima meseno telo, ne manjka telesu duše. Tudi duša ima iste čute, kot jih ima meseno telo kot sredstvo za sporazumevanje med seboj in svojo dušo.
Telesni čuti so vajeti v rokah duše, z njimi obvladuje telo za zunanji svet. Če telo teh čutov ne bi imelo, bi bilo povsem neuporabno in duši v neznosno breme.
Le zamislimo si človeka, ki bi bil slep in gluh, ki ne bi čutil nič, niti bolečine niti ugodja zdravja, in tudi ne bi imel vonja in okusa; ali bi takšno telo kaj služilo duši? Ali ne bi morala duša ob svoji siceršnji najpopolnejši in najjasnejši zavesti povsem obupati?
Toda prav tako tudi najostrejši čuti mesenega telesa duši ne bi koristili, če ne bi sama v svojem eteričnem telesu imela povsem enakih čutov. Ker pa ima tudi duša ista čutila kot meseno telo, s svojimi pretanjenimi čuti zlahka zaznava tisto, kar so prej od zunanjega sveta zaznali in sprejeli telesni čuti. Zatorej, ima tudi duša telesno obliko.
Kadar je duša v zamaknjenem stanju, pa vidi, čuti in občuti samo z svojimi pretanjenimi dušnimi čuti – ne pa obenem tudi s telesnimi. Zato se v budnem stanju duša ne more spominjati dogodkov, ki so se zgodili v času zamaknjenosti duše. Če pa bi vse te dogodke zaznala tudi z telesnimi čuti, bi ti na živce telesnih možganov in temu ustrezno na življenjske živce mesenega srca vtisnili določena znamenja, in duša bi jih potem spet našla v svojem mesenem telesu in jih prepoznala. Toda, ker je duša v zamaknjenem svobodnem stanju skoraj brez vsake povezave z svojim telesom, zato ne more vplivati na čute svojega telesa, in ne bo ob vnovičnem vstopu v meseno telo vedela nič od vsega tega, kar je v zamaknjenem stanju videla, čutila in občutila.
Duša pa ima seveda tudi sama zmožnost spominjanja in se lahko zatorej spominja vsega najmanjšega in najnepomembnejšega, kar se je kdaj koli z njo zgodilo; toda to le zmore v svojem svobodnem stanju. Ko pa je v telesu, ki jo povsem zatemnjuje, vidi, sliši in čuti, preglušujoč vse duhovno, le grobe in premočno burne in surove vtise; samo sebe pa pogosto zaznava le toliko, da se komaj zaveda svojega obstoja, kaj šele da bi zaznala kaj od višjih in globljih duhovnih vtisov, ki počivajo v njej.
No pa lep pozdrav.
|
Home
Pages: 1 
