M.L.
|
Konec sveta smo preživeli, ker je baje odpadlo zaradi slabega vremena.....politike imam tudi dosti....pa dajmo zdaj še eno duhovno...
Bistvo materije in duše je, da telo sestoji iz najbolj grobosnovnih substanc, ki so po modrosti dnk zapisa prisiljene v tisto organsko obliko, ki v vsem bistvenem najbolj ustreza svobodnejši duši, ki prebiva v takšnem telesu.
Duša, ki prebiva v telesu, pa v začetku ni veliko čistejša, kakor njeno telo, ker tudi ona izvira iz nečistih grobosnovnih substanc, a vendar le, že nekoliko manj grobosnovnih substanc. Telo za še nečisto dušo pravzaprav ni nič drugega kakor nadvse modro in predobro in smotrno narejen očiščevalni stroj.
V sami duši pa tudi že prebiva čisti kal življenja, iz katerega prejema v glasu vesti pravo zavest o sami sebi in o univerzalnem redu.
Poleg tega je telo navzven opremljeno z vsakovrstnimi čuti in lahko sliši, vidi, čuti, voha in okuša; tako dobiva duša sporočila iz zunanjega sveta, dobra in resnična, slaba in lažna.
Zaradi podedovanega izvirnega greha, kmalu v sebi čuti, kaj je dobro in kaj slabo; po drugi strani pa tudi z zunanjimi čuti svojega telesa izkuša dobro in slabo, blagodejno in boleče in druge vtise, povrh tega pa po svojem življenskem kalčku dobiva izredno razodetje od znotraj in po besedi zunaj, nakazano pravo pot.
Tako opremljena se je duša docela sposobna sama svobodno odločati po zlahka razpoznavnem večno univerzalnem redu, kar drugače niti ne more biti, ker drugače duša sploh ne bi mogla doseči večno trajajočega, v sebi sklenjenega, pa vendar svobodnega obstoja.
Kajti vsaka duša, ki hoče dalje obstajati, se mora z danimi ji sredstvi sama za svoj nadalnji obstoj oblikovati in tako rekoč izgrajevati, sicer lahko na koncu deli usodo telesa, ali pa kot tričetrtinsko še neizoblikovana zapusti telo, ki kot popolnoma pokvarjeno ni več sposobno za nadalnje in dokončno oblikovanje duše, in tedaj bo prisiljena nadaljevati svoje izpopolnjevanje v veliko manj udobnem stroju, navadno zelo žalostno in boleče.Telo pa je, ker je sestavljeno iz najbolj grobosnovnih substanc, umrljivo.
Kdor preveč skrbi za svoje telo, skrbi za svojo smrt, telo sicer mora dobiti določeno hrano in nego, da je zmeraj sposobno ustrezno služiti duši za visoke življenjske cilje; toda kdor preveč strahoma skrbi za telo in poleg tega skoraj noč in dan nezadovoljen gara in se peha, očitno skrbi za svoj pekel in svojo smrt.
Če telo spodbuja dušo, da se za njegovo čutno zadovoljitev na vse pretege napreza, to vedno izvira od grobosnovnih substanc, ki v bistvu pravzaprav sestavljajo telo. Če duša preveč uboga zahteve telesa in po njh ravna, se povezuje z njimi in se na ta način spušča v svoj pekel in svojo smrt. In če duša tako ravna, greši proti univerzalnem redu v sebi.
Če duša z ljubeznijo in užitkom vztraja pri tem, je potem prav tako nečista in groba, kot najbolj nečisti grobosnovni deli njenega telesa, s tem pa se preveč združi s svojem telesom. Četudi na svetu živi naprej, tako kakor njeno telo, pa je klub temu toliko kot mrtva, občuti smrt v sebi in se je zelo boji. Kajti takšna duša lahko v svojem grehu počne kar hoče, pa klub temu ne more najti življenja, čeprav ga ljubi nadvse.
V tem je tudi vzrok, zakaj večina ljudi o življenju duše po smri njenega telesa vedo prav tako malo kakor kamen, ki leži na poti; in če jim o tem kdo kaj pove, se kvečjemu smejijo ali pa celo razjezijo, saj so prepričani, da to ni nič drugega kakor neumnosti in laži.
In vendar naj bi do svojega tridesetega leta ali vsaj do štiridesetega leta vsak človek toliko končal oblikovanje svojega jaza, da bi se popolnoma zavedal naslednjega najsvobodnejšega, preblaženega življenja po telesni smrti in bil prepričan o njem tako trdno, kot je orel o svojem letu visoko pod vedrim nebom.
Toda kako daleč od tega so ljudje, ki komaj začnejo spraševati o tem! In kako daleč potem šele tisti, ki nočejo o tem nič slišati in imajo takšno prepričanje celo za neumnost, ki je vredna komaj vedrega smeha! Takšni ljudje so torej vse svoje zemeljsko življenje v najhujšem peklu in že v popolni smrti.
Pa lep pozdrav.
|