Aravinda wrote on 12.02.2011 at 00:03:40:

Pozdravljen Aravinda, res je kot praviš, da življenje izvira iz Življenja, kajti le iz svobodnega Življenja lahko izvira življenje ne pa iz mrtve ujete smrti. Brez dvoma je Bog, to večno življenje, katero se ohranja vso večnost in nikoli ne more podležti smrti. Ker je Bog ena sama neskončna duhovnost in ne materialnost, je torej življenje duhovnega izvora. Ker pa je tudi materialno izšlo iz Boga, je tudi nujno del duhovnega Boga, torej je materialno nastalo iz duhovnega.

Kako pa je materialno nastalo iz duhovnega, pa je že druga zgodba, zdaj bom povedal še nekaj o življenju in ne o smrti.

Bog je nedvomno naš duhovni Oče in mi kot njegovi otroci smo ustvarjeni po Njegovi podobi. Človeško dušo je Božji duh postopno skozi vsa materialna kraljestva ustvaril iz njene materije. Duša je sprejemni organ za neštete ideje prvotnega temelja, iz katerega so izšle kot dih. Je nosilka oblik, odnosov in načinov ravnanja. Vse to je pridobila v razvoju skozi vse stopnje naravno materialnega razvoja, kot sestavljanka iz mnogih raznovrstnih inteligenčnih delcev.

Prava in zadovoljiva mera vsega tega, zajeta v eno bitje, je popolna človeška duša, katera si je po svoji pridobljeni inteligenci že sposobna urediti materialno telo po svoji podobi. Vse to bi pa malo ali pa nič koristilo duši, če ne bi v njej prebival Božji duh s svojo toploto kot ljubezen in s svojo svetlobo kot modrost. Glavni nosilec življenja v duši je še vedno Duh s svojem večnem življenjem, kajti če bi Duh zapustil človeško dušo, bi se ta v trenutku razkrojila nazaj v nešteto prainteligenc iz katerih je sestavljena vsa materija.

Ker pa Duh nima tega namena, ampak hoče pripeljati še materialno dušo v večno duhovnost, torej nazaj k Bogu ali večnemu Življenju od koder je tudi izšla. Torej se ujeta in sojena mrtva materija iz smrti dviga nazaj v večno duhovno življenje od koder je izšla, po poti prehajanja iz najbolj grobe materije v manj grobo in potem še v finejšo materijo in na koncu iz eterično finosnovne materije preobrazena s pomočjo Duha v neskončno večno duhovnost.

Za ta prehod iz materialnega v duhovno je človeška duša zadnji člen v tem velikem procesu materialnega stvarstva, od človeka, njegove duše in njegove svobodne volje pa je odvisno ali se bo spojil z večno duhovnem življenjem ali pa ne.

No, pa lep pozdrav.

Pozdravljeni,

zdi se mi, da je še ena stvar poleg tega, "kdo smo mi?" še posebej pomembna. In sicer "kaj so želimo?". Če opazujemo živa bitje na tem svetu, bomo videli, da si vsi želijo zadovoljstvo in da si noben ne želi nezadovoljstva. To je zaradi tega, ker takšna je narava duše. Bog je ustvaril živa bitja z (relativno) svobodno voljo z namenom, da se Mu lahko predajo. Brez svobodne volje ljubezen ni mogoča, kajti prisiliti v ljubezen je nemogoče. Narava ljubezni je, da je prostovoljna. To je edini razlog zakaj smo ustvarjeni, tako kot smo, z svobodno voljo.

Zato se mi zdi pomembno, da v katerikoli fazi našega življenja in napredovanja proti Bogu, ne poskušamo Njega "ignorirati". Kajti mi (duša) smo večni, Bog je večen in tudi naš odnos z Njim je večen. Naš smisel živlejnja ne bi smel biti "le" osvoboditev od tega začasnega materialnega sveta, ampak večen ljubeč odnos z Njim. Brez Njegove (absolutne) volje se ne more niti travnata biljka v vetru zamigat, kaj šele, da bi lahko mi dosegli zadovoljstvo ki ga od večno iščemo in si ga želimo.

Naša materailna čutila in um so omejeni. Sežejo do neke mere, ampak z njimi ne moremo spoznati Boga, tistega ki je neomejen. Vendar hkrati moremo vedeti, da neomejen ne bi bil neomejen, če se ne bi mogel razodeti omejenemu. Edini način torej da spoznamo sebe in Boga je po Njegovi milosti. Če se On razodene nam, potem Ga lahko spoznamo. Zato je v Vedah rečeno, da pravo transcendentalno znanje "sestopa" od zgoraj navzdol. Kljub temu, pa je tudi z naše strani potreben trud in želja.

Kvalifikacija za spoznanje Boga in sebe, je iskrenost in ponižnost. Če mislimo, da lahko (ali da bomo nekoč lahko) bili neodvisni od Njega, enaki kot On ali celo nad Njim, se prikrajšujemo za našo večno dobrobit.

Bog je Vsedober, Vsemilosten in Vseprisoten. Vse kar obstaja je znotraj Njega, vendar hkrati mi nikoli ne bomo On. To je nedoumljiva hkratna enost in različnost med Bogom in dušo, ki je osnova Vedske filozifoje. Mi smo njegovi majhni delčki in smo nerazlični od Njega , smo eno z Njim v smislu, da nikoli ne moremo biti ločeni od Njega, ampak hkrati smo večno različni od Njega (smo Njegov delček in nismo in nikoli ne bomo On). Večno srečni smo lahko takrat, ko delujemo v skladu z našo pravo večno naravo oz. pozicijo. Ta je, da smo večni sluga Boga.

Pomebno se mi zdi vedet še to, da ljubezen, ki sem jo prej omenil ni enaka tej materialni ljubezni, kot jo poznamo. Če pozorno pogledamo bomo videli, da je v kateremkoli odnosu med dvema materialnima telesoma (prijateljski, starševski, zakonski) vedno vzadaj "pripet" še en sebičen interes. In vsi ti materialni odnosi so tudi začasni, se spreminjajo in vsi se enkrat prekinejo.

Odnos z Bogom je drugačne narave, kvalitet. Je čist, brez sebičnih primesi, je večen in daje najvišje zadovoljstvo. V Vedah je opisano, da lahko imamo z Bogom odnos sluga-gospodar, prijateljski, starševski in tudi "partnerski" odnos. Vendar kot rečeno, z temi materialnimi čutili tega ne moremo dojet in realizirati, niti si predstavljati. Potrebna je predaja Njemu in tistim, ki so Njemu dragi in Mu naklonjeno služijo.
   

Hare Krishna

Quote:

A celo služijo mu ?
To pa je višek ljubezni....

Človek bo svoboden, ko bo sposoben zažgati vse verske knjige. Seveda prostovoljno.

jest bi samo dodal da,
usi budisti nekak vejo da so želje izvor trpljenja
in jih je hudo velik

zato so šamani pogruntal namero

gape, želje so ja, in res veliko jih je.

budisti se v bistvu trudijo odpravit želje in dosečt stanje brez želja. oni temu pravijo "nirvana". oni vedo, da je materialno telo začasno, in vse želje, ki izhajajo it materialnega telesa so prav tako začasne. zato poskušajo z raznimi strogostmi eliminirat te želje, in doseči "mir".

Vede pravijo, da obstajajo štiri dobe, ki si ciklično sledijo. Satya (zlata), Treta (srebrna), Dwapara (bronasta) in Kali(železna). Trenutno smo v Kali dobi, za katero so značilni prepiri in sovraštvo. V tej dobi je izredno teško meditirati, umiriti svoj um, odstraniti želje in doseči stanje miru. je sicer možno, vendar zelo redko komu to uspe.

kljub morebitnemu uspehu, pa Vedski nauk uči, da je tudi takšna realizacija le začasna. slej kot prej namreč posameznik spet zapade nazaj, v materialne želje in nima miru. to se zgodi zaradi tega, ker je duša po naravi aktivna in ima duhovne želje. ima željo po večnem zadovoljstvu, ljubezni. narava duše je, da si želi odnos...odnos z drugo dušo. ta želja je večna in izpoljnjena je lahko v odnosu (v ljubezni) z Naddušo, Bogom, Sri Krishno..našim večnim Prijateljem ali Očetom. če je samo mir, praznina oz. nirvana, takrat ni nobenega odnosa z nikomer in to je proti večni naravi duše.

če se predamo Bogu z telesom, umom in dušo lahko dosežemo zadovoljstvo ki ga od nekdaj iščemo. stranski produkt takšne predaje je tudi večen mir in večno odstranjene začasne želje, ki nas v tem svetu delajo nemirne in nezadovoljne. princip večnosti namreč nikoli ne more biti zadovoljen z začasnim.

ker nimamo realizacije kdo smo, in mislimo da smo le to začasno telo (se poistovečamo z njim) se nam zdi, da nas lahko osrečijo materialni objekti. vendar povsod se vidi, da tem željam nikoli ni konec. ko je ena izoplnjena se pojavi druga, ko je druga, se pojavi tretja, in tako dalje v nedogled, in v bistvu takšna oseba nikoli ne more biti popolnoma zadovoljna. vse kar bomo v tem življennju materialnega dosegli, bomo morali enkrat pustiti tukaj. tekom življenja se navežemo na mnoge materialne objekte in potem jih moramo pustiti tukaj. to je pravzaprav trpljenje. če je kdo kdaj izgubil kakšno osebo, prekinil odnos, ali je morda ta oseba umrla, vemo da ni prijetno. vendar še mnogo bolj neprijetno je, ko mi zapustimo to telo in vse navezave, ki smo si jih tekom življenja ustvarili.

vendar prosim ne me narobe razumet. nočem reči, da bi za našo srečo morali pustiti svoje družine, prijatelje, hišo, itd..gre samo zato, da je dobro imet pravo koncepcijo o naravi teh odnosov. če v center našega življenja postavimo večen odnos z Bogom, potem avtomatično lahko imamo pravilne odnose z vsemi živimi bitji in drugimi stvarmi v tem svetu. vse namreč pripada Njemu, ki živi v srcih vseh živih bitij. tisti ki so to realizirali, ne morejo imeti nikakršnega sovraštva do kogarkoli v tem svetu. do vseh imajo ljubeč odnos.

Vede glede tega za lažjo predstavo dajejo dajejo dva primera...in sicer, če zalijemo korenino, avtomatično nahranimo celotno rastlino. če damo hrano želodcu, so vsi deli telesa nahranjeni. če imamo ljubeč odnos z Bogom, imamo lahko ljubeč odnos do vseh ostalih.

človeško rojstvo je zelo zelo redko. prehranjevanje, razmnoževanje, spanje in branjenje so štiri osnovne aktivnosti ki so prisotne tudi v drugih življenskih oblikah. človeško rojstvo pa nam omogoča nekaj več, zato je vsekakor dobro, če to poskusimo izkoristiti.

Hare Krishna
   

kot sm reku
gape wrote on 14.02.2011 at 11:50:24:

budistov je velik - največ se mi zdi - na zemlji
in oni verjamejo da so želje izvor trpljenja
in ker oni tko verjamejo
in ker jih je največ
tko pač je
za vse

ko želje odpadejo (tud take ki majo duhovne pridevnike) nastane v tem s čimer smo se do takrat poistovečal - telesom kot praviš - mir in praznina ... takrat se v popolnosti zaveš kdo si in si eno z bogom ...

mogoče ste samo slabo prevedl izraz za željo v slovenščino ...
mogoče pa so ga tko že original zapisal ...

kolkrkoli da je, vede popisujejo dogajanje v tistem času in kot prvo ne popisujejo dejanskega stanja ... so do neke mere izkrivljene, podobno kot sveto pismo ... in to s točno določenim namenom
jih ne moreš brat kot edino zveličavno resnico, brez konteksta

zdej sm še blj zihr da majo budisti še najblj prow
ne želja in čentanje
ampak
sedenje in mir

Aravinda wrote on 19.02.2011 at 22:32:16:

Torej te privlači uživanje, ugodje.

Lp,Igor