Pozdrav titud!
Lepo di se oglasil k raspravi in tudi k spravi z Alojzijem
. Za zdaj!
Gledam neke povzetke o Zupančičevi filozofiji, pa se mi ne sanja kje bi z njim začel. Takšen biopsihoanalitičen pogled na, recimo upad rodnosti oz. potence in na prevladujočo elito, ki je postala epidalna (sindrom maminih sinčkov ... oz. nezrelih egotov!), je zame pomalo druge sorte jezik. V takšnem miselnem vzorcu ne "funkcioniram" najbolje ... morda nimam kilometrine v filozofskih raspravah. Dobro, da se ne bom preveč samoomejeval, preidimo na neke probleme.
Problem rodnosti in impotence!
Problematika s pesticidi in drugimi kemikalijami, ki napadajo živčevje človeka je bolj večplastna. Nedavno sem pogledal v knjigo Kitajska študija od Campbella, v katerih so opisane temeljne raziskave okrog hrane. En aspekt teh preiskav se je nanašal tudi na kemikalije atropin, dioksini, DDT ... Bilo je jasno ugotovljeno, da so to lahko povečini speče substance v tkivu, ki se aktivirajo ko je presnova preveč kisla, ko je delež živalskih beljakovin prevelik ... dovolj je že preveč mlečnih izdelkov. V prehrani je ta študija ugotovila več sočasnih sodelujočih dejavnikov, ki potem vplivajo na bolezni preobilja (srčne težave, diabetes, tumorji, rak, ...). Že iz tega vidim, da je Zupančičevo tolmačenje problema impotence lahko preveč laično. Bo tu potrebno malo dlje iti in pogledati, kaj se dejansko je še ugoovilo v znanosti. Pri tem pa ločiti zrnje od plevela. Velik del raziskav je bolj pristranski oz. čist namenski in propagira določene načine prehrane. Kakorkoli, vidim pa da je s Kitajsko študijo se veliko stvari dobilo smisel. Nekoč so ljudje jedli manj mesa, več pa zelenjave in sadja kot dandanes. Danes pretiravamo s hrano, več je te preobilice in skoraj nič ne stradamo, kajti šele tedaj se lahko pri mladih presnova samodejno uravnava. Drugače pa je bogastvo plodnosti tudi soodvisno od tega kar pojemo. Reprodukcijski material je zadnji člen presnove. Če kje v filozofiji ali medicini to piše, pa jaz ne vem. Vem pa, da je tole dejstvo jasno v indijski in kitajski tradicionalni medicini.
Mlajša generacija moških drugač ne rabi nekega civilizacijskega zapora, da se bolj aktivirala napram ženskam. Enostavno jim dajte kakšen eksotičen južni otok z dovolj hrane in vode, pa dovolj brhkih deklet gor in tle ne bo problem s plodnostjo.
Seveda so zdajle to bolj sanje za skoraj vse ... smo pa res v evolucijskem ciklusu, ko nas je ljudi na svetu več kot dovolj, ni neke potrebe po velikih družinah. Ukvarjamo se že s tolikimi zadevami, imamo tolik želja, da od mladosti nam čas za formiranje lastne družine, reproduciranje vrste, neopazno izgine in pol pridejo trideseta leta ko pa že lahko vitalnost peša in hkrati imamo še več obveznosti, smo v njaproduktivnejših letih ... pa tudi ženske si tedaj ne upajo imeti za vsako ceno otroka, če ne bodo potem prikrajšane za službo. Niti ni več tiste spontanosti v odnosih moški-ženska pri mestnih ljudeh, kot je bilo na podeželju.
Takole na kratko: za regeneracijo plodnosti in reprodukcije človeške vrste ne vidim nekega problema pri še relativno zdravih mladih ljudeh. Oni se samo podvržejo postopkom čiščenja organizma in naj dobijo ustrezne pogoje za življenje v plodnih partnerskih odnosih ... če je komu do tega, a vem, da bi to večina mladih to hotela, a jim se ne izide v njihovi življenski igri. Tu smo predvsem trčili na meje rasti, zasičenosti, pomanjkanje volje ...
Problem ega!
Gledam tistole o sklensanju ega v budistični praksi, pa mi ni jasno, če je to lahko uspešno. Mislim, da ni šlo zaradi dejstva, ker so to budisti poskušali dalj časa izvesti v izoliranem Tibetu ... vse do padca konec 50 let v prejšnjem stoletju. Kako se je na koncu takile družba izrodila? V najhujši teokratski fevdalni sistem, kjer so imeli malde ženske za sužnje, da so samo še producirale otroke, ki so jim po dopolnitvi petih ali šestih let odvzeli in poslali v samostane, v trdo šolo s služenjem v budistični skupnosti. Večinoma, če ne pa so bili sirote in služili fevdnim gospodarjem. Zraven tega pa so ljudi obremenili z vsem mogočimi dajatvami in ... ma koje svobodno odločanje v takem izrojenem družbenem sistemu na osnovi napačnega koncepta o odpravi ega. Žal je v praksi budistični sistem že preživet, tam gre temeljni teloški koncept o odpravi egoizma v procesiranje novega zla. Zatiranje umskih želja je na koncu pogubno, ker se umska narava silno upira in napravi ravno tisto nasprotno kar je bilo hoteno. Namesto ljubeznivosti dobiš okrutnost, namesto človeka v celibatu dobiš na koncu spolnega obsedenca, namesto darežljivosti dobiš strašne pohlepneže. Iz ene skrajnosti v drugo padeš zaradi teh poskusov "lomljenja" ega. Niso vam povedali vsega tile budisti. Slabe izkušnje cele prakse in družbene ureditve so lepo pometli pod preprogo. Žal to ni prineslo uspeha. Morda bo kdo več vedel kako je bilo še tedaj v "mističnem" Tibetu.
Na kratko o egu: razumeti moramo tele ciklus ... poželenje - pohlep - navezanost - jeza in egoizem. To je začarani krog, kajti ni dovolj sklensati prve štiri slabosti ... del ega ostane oz. je latenten in se lahko prebudi kot vulkan v določenih situacijah. Zato je treba pristopiti k vsakodnevni notranji praksi sadhane in hkrati imeti notranjo zaščito pred iluzornimi slepili, ki bi spet vodili v izbruh želja, poželenja.
pozdrav!
Home
Pages: 
