Alojz in Sandib wrote on 01.04.2010 at 12:17:38:


Takole jaz odgovarjam!! Ti pa s

Razmerje med (ne)razvitostjo ega in možnostjo za preboj v razsvetljeno stanje zavesti je vsaj meni zadosti razumljivo opisal boštjan m. zupančič, ki je potegnil psihodinamične vzporednice med rigoroznim procesom zen-budistističnih praktik na eni strani ter pravilno izvedenem procesom psihoanalize na drugi. Strnil jih je v devet točk, ki jih bom na kratko povzel:

1.  Tako za zenbustične praktike kot za rigorozno psihoanalizo je značilna precej kruta strogost v kombinaciji s skrajnim skepticizmom do tistega, kar sicer pri kandidatu/objektu deluje kot njegov Ego

2.  Od slednjega zato mojster oz. analitik oz. sam proces terjajo popolno odrekanje napuhu, torej narcizmu v običajnem pomenu besede. Niti v zenbustičnem samostanu niti v analitični ordinaciji tisti, ki se 'napuhuje', nima kaj iskati

3. Najsi gre za prededipalno potvorjeni ('sfejkani') Ego ali pa za epidipalno fiksiranega, oba sta v tem procesu obsojena na programirano dezintegracijo ('resetiranje zavesti'). Vsaj o tem ne more biti dvoma, .da gre nareč pot do Preboja prek trnjeve poti izničenja tako ali drugače potvorjene dualistične zavesti, ki vztraja pri radikalni ločenosti vala od Oceana.

4. Pri edipaliziranih kandidatih za satori je še najbolj primeren 'karate pristop', ki je v resnici jungovska tehnika. Tak karate pristop je čista vzporednica precej krutemu skepticizmu zen-mojstra, ki le od časa do časa vidi kandidata, takrat pa mu za njegovo zgrešeno reakcijo na koan hudo navije nos

5. Tu se prične aktualni problem, ker za prededipalne kandidate ta tehnika ne pride v poštev, ker je njegov narcistični Ego preveč lomljiv. Njegov napuh, ki se na površini osebnosti odslikava kot sebičnost in narcizem, ki je pri patološkem narcisu (prededipalnežu) le kompenzacija za kritično krhkost njegove ( povsem drugačne kot pri edipalnežu) potvorjene zavesti. Pristi ego je pri njem pokopan kot fosil v zamrznjenem pepelu vulkanskega otroštva.

6. Kljub upravičenemu psihoanalitično-kliničnemu skepticizmu do sprevržene strukture osebnosti je dejstvo, da je prededipalnež s svojim krhkim egom, s svojim parashizoidnim strahom pred 'ničem' in svojo ego disforijo (in to pogosto do predpsihotične stopnje), že čisto po introspekciji precej bliže šamansko-intiutivnemu spoznanju o tem,  da je tudi edipalna (civilizacijska!) socialna zvest tragično zgrešena. Tako zdaj prededipalnosti (od psihopatije do progresivnega narcizma) več ne moremo absolvirati in celo enostavno diabolizirati kot hude ali manj hude osebnostne motnje. Edipalizirana civilizacije nas je namreč pripeljala v tako objektvno 'nelagodje' (po Freudu), vlak tako hitro drvi v katostrofični prepad, da je razlika med tistim, kar se je še pred desetletji imelo za 'duševno zdravo', in med tistim, kar je po ustaljeni psihitrični klasifikaciji bolj zrelativizirana, kot bi si to predstavljali klinični delavci v psihoanalizi. Globalna entrpija, ki jo pospešuje prav množična prededipalna regresija, je nareč tako narasla, da ni več mogoče  trditi, da je edipalna percepcija edino zveličavna.

7. Ker je potemtakem očitno, da je edipalni program 'zaciklan', se postavlja vprašanje, kakšna je alternativa temu programu. Sesutje omenjenega programa vsebuje prerokbo, da bo treba sistem zavesti 'resetirati', se pravi zbrisati vse programe. Očitno je, da je tako resetiranje, ki bo vodilo vse do 'računalnikovega DOS-a', lahko le storični preboj v razširjeno zavest. Po drugi strani pa je prededipalna zvest v resnici sistem, ki sploh ni popolno integriran in ne doseže kompleksne strukture 'windowsov'. Če bi sledili tej logiki, potem lahko rečemo, da je moralno in realno slabo delujoči sistem veliko laže 'sesuti', da je dovzeten za resetiranje in s tem za Preboj. Ego distrofija, kakršno trpe patološki narcisi, je posledica potvorjenosti osnovnega programa (pristnega Ega, ki ga sploh ni) in pomeni, da se kontinuiteta v času in prostoru ves čas 'predpishotično' resetira. Druga alternativa je satorično resetiranje zavesti, kajti stik z Bitjo tudi predpostavlja abnegacijo edipalnega trdno integriranega Ega.

8. Vsi zagovorniki nekritičnega odnosa do Ojdipa in edipalizacije, žele izhajati iz postsartrovske (eksistencialistične) podmene o apriorni superiornosti prededipalnega stanja zavesti. Edipani psihoanalitiki pa izhajajo iz podmene, da je edipalno stanje nevrotično-normalno in da imajo tisti, ki ga napadajo 'sprevrženo strukturo zavesti'. Ker  sprevržene prededipalne strukture osebnosti ni mogoče ensotavno edipalizrati, se postavlja vprašanje, kako to, da je slabo integrirana 'sprevržena' struktura osebnosti tudi tako slabo dovzetna za omenjeno 'resetiranje', ki bi lahko bilo satorično. Spričo izredne redkosti satoričnega Preboja, ki je poleg tega paradigma duševnega zdravja, psihoanaliza žal nima prav nobene možnosti za praktičen (empiričen, kliničen) pristop.

9. Ostajamo torej pri povsem intuitivni domnevi, ki vsebuje naslednje prvine:
a) očitno je, da je falsificiran, potvorjeni ego v patološkem narcizmu ne le slabo integriran, ampak ves čas na robu razpada. Sestavljen je iz oponašanj (simulakrov), ti pa sestavljajo nekakšen obod, po katerem se subjekt premika glede na manipulativne potrebe vsake in drugačne posamezne situacije.  Sredi tega kroga je zamrti pristni ego, ki ga je praktično nemogoče obuditi v življenje. Zakrknjen je ostal nekje v otroštvu. Tak človek (sprevržena struktirna osebnost) dobesedno živi svojo lažno istovetnost
b) gledano s stališča zenbudističnih praktik ni nikakršen problem 'sesuti' tako potvorjeno istovetnost, tak krhki ego, je pa pri tem pričakovati regresijo v psihotično epizido, pravo grozo pred 'Ničem'
c) taka regresija v psihozo je morda celo indicirana s čisto psihiatričnega vidika, tako da prizadeti do konca preživi svojo 'norost' in se potem zopet 'sestavi'
č) tega v klinični praksi analitikov ne bomo zasledili: narcistični sprevržensci namreč ne zahajajo v analitično terpijo, ker po tem ne čutijo potrebe
d) da bi se omenjena parapsihotična regresija zares zgodila, je potrebno določeno sosledje sprožilnih dogodkov. In extremis, ko je struktura osebnosti kruto soočena z realnostjo, ki je ne more prilagoditi potrebam lastnega potvorjenega ega, se je prisljena odpovedati manipulacijam medčloveških odnsov in se neposredno boriti z realnim.
d) očitno je, da se nekakšne ego mora tu ponovno vzpostaviti, isto velja tudi za stanje po satoriju, vendar je tu možno, da to ne bo edipalni ego, obremenjen z značilno antimonijo med partikulrnim in univerzalnim
e) v taki ekstremni konstalaciji dogodkov realnega bo sprevržena struktura osebnosti ali podlegla ali pa bo prišlo do konstuiranja postedipalnega ega. Če si potemtakem predstavljamo naravno katastrofo v obliki ptičje/svinjske gripe, potresa ipd., ob kateri bo omenjena ekstremna konstelacija dogodkov med populacijo množično potekala, potem je mogoče predvideti, da bi se v teh razmerah določenemu številu osebkov in extremis odvil opisani program rekonstrukcije postedipalnega ega. Taka teorija sicer spominja na Clausewitzevo teorijo o koristnosti občasne vojne, to je pravzaprav o socilno-psiholški  koristnosti občasnega soočenja z ekstremno situacijo.

---

Naše stališče, ki smo ga skozi celoten pretok misli v tem besedilu, pa je, da 'resetiranje' kulture in civilizacije ni vprašanje omejenga  izbora  med prededipalno sprevženostjo na eni strani in zamejneo edipalno zakoličenostjo na drugi strani. Zagovarjali smo teorijo postedipalnosti, za Preboj - za stori oz. Logos.      

   

Alojz in Sandib wrote on 01.04.2010 at 13:04:40:

Po tem bo kvečjemu pot, ki se jo bo fizično prehodilo, od točke A do B, ne pa psihološka pot, kjer je potrebno nekaj spremeniti, da bi bilo bolj to kar že ves čas je.

Nobenega razloga nimam, da bi dvomil o tem, da je alojz prehodil pot iz predipalne zavesti v edipalno in  da je integriral svoj ego do stopnje, ki je spobna ponotranjati Zakon (Očetov, kozmični, Logos, Boga...), ki je sposobna zavedanja paradoksa dualnosti zavesti (parcialne in univerzalne) in da  iz teh izhodišč prodira v razširjeno (postedipalno) zavest, ki je izven kategorij psihološkega časa. Vendar mu vse to še ne daje nobene legitimnosti, da moramo vsi po tej njegovi (edino?) zveličavni poti, da se nam predstavlja kot oče, s katerim se moramo kot majhni otroci (tako kot se je moral on?) (nasilno?) identificirat, da bomo (tako kot on) stopili pred obličje Očeta in sprejeli njegov Zakon!

Alojz in Sandib wrote on 01.04.2010 at 13:04:40:


Alojz, saj, če ti ali pa kak "Poetija" al' pa "Iggy pop" in še maaaaarsikdo ne poznate poti, to še Ne pomeni da jo ni , heh , he, he, he    




Pa dobro pot skozi življenje vam želim vsemskupaj  

from Boštyxz + #

( bošti izpod pufov med kosilom )

Forumovci!

Ko berem te vaše odzive-   , se mi zdi, da sem zgrešil "temo" ali pa se grete nekaj drugega.
Vidim, da ne bo šlo, saj že naše razumevanje osnov je povsem različno. Vsake oči imajo svojega malarja, rečeno! Ampak to je le stanje našega razuma in intelekta. Tukaj in zdaj po Alojzijevo!  

El Poenta!
Vem o čem pišem glede prisotnosti Boga v tem svetu. Razsvetljenja res ni moč kontrolirati, pravzaprav ga je bilo nekoč lažje dosečti. Pravzaprav ga z določeno metodo meditacije lahko dosežemo - težava je lahko samo življenje, kjer je prisotno preveč skrbi, trpljenja, jeze, obveznosti, ... takrat bolj "tuhtamo" kako se rešiti pritiska in iti bolj naprej, celo pobegniti od tega. Bolj deluješ z umom v življenju, bolj te priklepa ego in čim bolj poenostaviš življenje, ga posvetiš nekaj Bogu, več notranje svetlobe, blaženosti najdeš. Prav gotovo obstaja Pot, kjer vidiš in slišiš najprej Glas Tišine, nato hrumenje Kozmosa, Nebeško Glasbo, vse bolj in bolj. Nehal sem poslušati tuzemno glasbo, saj je le kopija nebeške in nehal sem se kaj dosti pogovarjati, saj takrat dela bolj Um/Ego. Resnično enostavno je!

Zakaj bi imeli duhovnost tako komplicirano? Zame je ostalo enostavno. Že prej sem mnogo bral, imel še par učiteljev, ki so me učili dojemanja nevidnega (od energijskega do mentalnega nivoja). Vendar, ko sem šel po Poti duše, sem ovrgel vse prejšnje metode, so postale v napoto, povsem odveč. Okultizem, tudi razne religije, so duhovnost, nauk popolnih Učiteljev, naredile nejasnega in bistvo se je skrilo. Samega bistva pri teh raznih šolah, verstvih ni več videti. To lahko vidim v vseh razpravah - kako naj predočimo, naslikamo razumu, če tega ne izkusi. Ko izkusite bistvo nauka Učiteljev, potem lahko jasno razberete mistični pomen svetih spisov.
V Bibliji marsikaj piše kako priti na Pot in kaj se dogaja posvečencu na tej poti, vendar brez izkušnje to ne boste razločili, tudi če vam vse lepo razložim. Pravzaprav boste, vsekakor bi, čutili nek odtpor, dvom, to pa je bistveno orodje uma. Um, pravzaprav njegov ta "najboljši prijatl" Ego vam ne dovolita, da bi o tem razmišljali, kaj šele se pripravili. Popolna predanost zunanjem, vesoljnem, da nas na lepem samospozna. Prav, vendar nikogar ne poznam ki bi uspel na tak način. Tako pač je!
Astrologija, kabala nista še človeka "rešila". Sorry Alojz, drugače je kot trdiš. Se boš zdaj razjezil?  
Elelektromagnetno valovanje različnih frekvenc obstaja le v ustvarjenem, vidnem Kozmosu. Tega imamo okrog sebe pun kufer, so povsem neusklajene in neharmonične vibracije.
V duhovnem, nevidnem Kozmosu, pa vladajo druge Sile in Moči, ki imajo že v sebi Božansko Inteligenco, v smislu miselne infromacije, življenjske energije - prane, karmičnih infromacij, itd.
V Človeku pa ti valovi em in nevidnih moči delujejo lahko sočasno in vzporedno. Izmerimo lahko em impulz možganov v različnih stanjih razpoloženja, vendar še to ne pokaže nevidne moči, prane, celo Besede. Nevidnega, duhovne moči ni moč meriti ali natančno opredeliti z napravami. Vibracije EM niso enake vibraciji Besede, Logosa.   Tako vidim in čutim.

Lep večer!

Dante wrote on 01.04.2010 at 18:32:25:

Maš kar prav o tem, da si zgrešil témo!   Res si jo zgrešil, zato pa si prav prikladno pokazal svojo tèmo! Mi se ne gremo pa nič drugega, kot pa prav ljubeče in z vsem usmiljenjem razpihujemo tvojo tèmo, s tem ko razpravljamo o tej témi. Sedaj veš, Božanski Komedijant!

Quote:

Da, in vsaka téma ima svojo tèmo. Ti boš že vedel.

Quote:

Ti pa si izviren. Najbrž si v svoji izvirnosti želel zapisati, El Poanta, pa se ti je malo zatipkalo. No, če pa bi bil količkaj izviren, bi ti pa nemara padlo na pamet, da bi me naslovil z ... El Polento! Potem bi pa mogoče celo mislil, da imaš kaj žara v sebi, s tole El Poento pa res ne vem kam naj te vtaknem.  


Quote:

Kdaj? Takrat ko si ti pisal svojo Božansko Tragikomedijo?

Quote:

No, potem pa prosim če se pri tej priči posvetiš tej "tehniki" in ne prideš ven dokler ne boš razsvetljen. To je ukaz! In ko zlezeš iz kokona potem "poduči" še mene. To je nov ukaz! Da ne boš pisal traparij.

Quote:

Če tvoje poste bere kozmično retardiran človek bi morda še celo pomisli, da veš o čem govoriš. Jaz vem, da nimaš pojma o čem govoriš. "Tuzemna glasba?!?" Daj mi pol zapoj arijo, ki jo pojejo v peti vrsti na desni strani nebes pri brezbarvnem macesnu!  

Quote:

Ja, naučili so te dojemati nezemsko glasbo, ki prihaja izza neveidnega brezbarvnega hrasta, nič več!

Quote:


Torej sedaj več ne hodiš po poti duše? Mistika je pa najbolj prikladna pravljica. Kot recimo prilika o nevidnem brezbarvnem hrastu izza katerega odmeva nebeška nezemska glasba!  

Quote:

Ker poznaš samo svoj nevidni brezbarvni hrast, ki ti ves dan lepo nezemsko poje!

Quote:

Prana - dej potem razloži, kaj ti misliš s pojmom "prana", da bomo vsi vedeli o čem govoriš.

Veš čas nekaj šimfaš čez materialno vesolje, govoreč kako je nekaj onkraj, samo kako boš ti revež onkraj materialnega vesolja, če imaš pa nešteto vrednostnih sodb o njem? A ne razumeš, da se zapletaš v materialno vesolje tem bolj tem več imaš vrednostnih sodb o njem? V smislu to je prav, to je narobe? To najprej pošlihti potem se bomo pa naprej pogovarjali.

Lp