js predlagam čutenje sebe, to je tist, kar je zadj za tvojim obrazom, znotrj kože oz. oblačil, ki jih lahko vidjo drugi. sebe morm čutit čimbl predano.. tko mam js največ pregleda nad tem, kaj se dogaja z mojo energijo.
men so včasih eni tko pomembni, da me bl kot to, kaj je v men, zanima, kaj je v njih.. ne vem, a da bi jim ugodla, al da bi jim pomagala, s čimer bi ugodla in pomagala seb... mislm da je to ena "oblika" ljubezni, ki jo jest premorem. pomagat, ugodit so besede ki govorijo o hierarhiji, sam ko se tega zavedam u odnosu, potem vem, da tud od druzga sprejemam njegovo "obliko" ljubezni. oz izkušnjo, k sm jo enkrat nameravala dožvet in za ktero sta pač potrebna (vsaj) dva.
je pa to neki druzga kt bit prisotn u sedanjem trenutku in dopustit da kanaliziram samo svojo bit.
če se zagugam u sočutje.. pa če si želim kontaktirat z nekom, pa vedet nekej o nekom, pa se učit od njega.. pač dopustim tud kanaliziranje nečesa drugega kot samo svoje biti in stvari, ki jih takrt nardim/rečem niso JAZ, sem jih pa JAZ dopustila, privabila sem jih s svojim namenom, s svojim zanimanjem. tega se lahko zavedam, lahko pa ne. Jaz izbiram zavedanje! to je tako zanimivo.
in zanimivo se je tud prepustit drugemu.
in paše, paše, sprejemat vse to kot izkušanje življenja.
itak je bil bojda namen "Ene Izvorne Biti" doživet samo sebe skozi drugega.. in se ja zato začela sploh delit (evolucija), da bi blo to mogoče.
nameravam zavestno živet to.
aha, še nekaj malega o mojem doživljanju odprtosti. Če sm odprta, potem svoje filinge čutm. to je moja odprtost do same sebe, do svoje biti, ki nameravam, da se kanalizira na zemljo. če so okrog mene ljudje, je zame odprtost, da dopuščam, da oni zaznajo to, kar čutim (izven 3., fizične dimenzije smo pač tolk subtilnejši, da je vse to mogoče in RES
) in seveda, kokr sm pač radovedna, na isti način zaznavam druge. ni pa to vedno lahko, niti prijetno... pač če se ne morem prepričat, da se odprem nekomu, se rajš kr zanesem na instinkte. vse služi nekemu namenu.