satis wrote on 26.02.2010 at 12:12:24: Quote:BG:
Prebivam v srcu vsakega živega bitja in od mene prihajajo znanje, spomin in pozaba.
Človek s samim razumom in svojo še tako jasno in ostro pametjo ne more razumeti nič duhovnega. Ne more razumeti življenja in njegovega temeljnega – končnega namena; razum življenja in pamet imata namreč svoj osnovni sedež v možganih i krvi, ki ohranja možgane v določeni dejavni napetosti, zato le-ti ohranijo sposobnost, da sprejmejo vtise in podobe materialnega zunanjega sveta, primerjajo njihove oblike in učinke in si nazadnje iz tega naredijo vsakovrstne sklepe.
Toda vse to so stvari in podobe materije, v kateri čuti glave nikdar ne morejo odkriti nič duhovnega. Ker pa je življenje le nekaj duhovnega, ga lahko doumemo le v njem in po njem. V človeku morajo torej biti še drugi čuti, s katerimi lahko človek v sebi občuti in opazi tudi duhovni življenjski element in ga tako tudi postopno razume v vseh njegovih globinah, povezavah in odnosih.
Kateri pa so ti notranji čuti? Pravzaprav obstaja le en sam čut, in ta se imenuje ljubezen, ki prebiva v srcu. Ta čut je treba predvsem krepiti, vzgajati in očiščevati. Vse kar človek počne, hoče, misli in presoja, mora razsvetliti i presvetliti življenjsko vroč svetlobni plamen iz ognja čiste ljubezni, da se vsi duhovi prebudijo v jutru porajajočega se življenjskega dneva v človekovem srcu.
Ko se prebudijo vsi duhovi v mislih, besedah, dejanjih in delih, se začnejo premikati in notranje duhovne svetlobe polni človek jih kmalu in zlahka zazna, ker se že takoj, ko se začno premikati, izražajo v različnih oblikah. Te oblike pa niso naključne in prazne, temveč vse ustrezajo neki vidni duhovni dejavnosti iz območja Božjega reda. Tega pa človek ne more videti s svojim razumom in s svojo ničevo pametjo, temveč le z življenjsko plamenečimi očmi svojega duha, ki je ljubezen.
Zato lahko to sprejmemo kot trdno pravilo in potemtakem rečemo: Noben zunanji svetni razum ne more nikoli doumeti in uzreti, kaj je v človeku; to zmore edino duh v človeku. In tako tudi Boga ne more spoznati nihče drug kakor prebujeni Božji duh v človekovem srcu, ki je postal nadvse dejaven in je tako kot Bog sam najčistejša ljubezen in večni sabat v človekovem srcu.
Kdor pa tega najžlahtnejšega dela v svojem srcu ne spozna in ne neguje, tudi ne ve koliko je vreden; zato je povsem razumljivo, da postane najtrši bogotajec in kljub vsemu svojemu iskanju ne more priti na sled večnemu božanstvu, ki je vse ustvarilo, ki vse prešinja in vzdržuje.
Tako jaz vidim in lahko najbolj meni prispodobno razumsko razložim kolikor se pač da. Drugače pa za razumsko razlago duhovnega, ni besed in ne obstajajo, ki bi lahko razložile duhovno razumu. Obstaja samo misel in ljubezen, česar pa razum ne more nikoli doumeti.
No pa lep pozdrav.