Alojz in Sandib wrote on 02.02.2010 at 17:04:01:

to je družinska drama in človek zraste v njej in v svoji vlogi, je edina, ki jo pozna. ne gre se kdo je bolj kriv in kdo je slabši. važno je ozavestit igro.

in z direktnim šusom tukej ne boš dosti dosegel.
vsi smo mi manipulanti, a ne Alojz?

alojz: moja sestra je mlajša od mene (4 leta), pa vendar vzganja že od nekdaj "teror" nad mano (ker so bli enostavno vsi na njeni strani, ker je uboga, ker je majhna, ker ji jaz kot starejša pač moram pomagat pri nalogah, pri učenju, pri vsem kar se pač lahko spomniš) Ampak sama sem se nekako že pred leti sprijaznila s takšno vlogo: pomagaj, kolikor lahko, pa bo problem rešen   marsikdaj se je sicer potem vsaj pri njej izkazaloda to ni res ter da še kako drži pregovor: dobro se vrača s slabim. Ampak kako se upreti nad tem? sedaj je že v takih letih, da se ne bo spremenila in se tudi noče (npr. vsak odkrit pogovor se je izkazal na koncu za napačnega, saj je vedno našla argumente za "svojo ubogost").  Ne vem, ali lahko to sploh dobro opišem z besedami, ker se bo vseskupaj nekemu "osebno zrelemu" človeku to zdelo neumno, ampak, kako spremeniti nekaj, na kar nimaš vpliva. poleg tega, pa tudi ni prave podpore za upor takšnemu obnašanju.
sama sem že kar nekajkrat razmišljala, da bi lahko bila moja sestra vzrok mojim sanjam, potem pa začnem razmišljat, in se zaloti, da si mislim:joj, anja, si neumna, da se sploh hočeš ukvarjat s tem.
namreč sama nisem agresivne narave, in imam 100x raje normalen pogovor, kot pa neko vzvišenost.....

joj:spet nakladam-se mi zdi-pardon

robi: vsekakor nisem perfekcionist glede svojih pričakovanj....

-pa ne vem: stvar je taka: mene že lahko čisto drobna malenkost, pozornost spravi v popolnoma dobro voljo, hkrati pa me lahko npr. sestra v roku nekaj minut s svojo pojavo spravi v slabo voljo...
vem, da to nima nič s pričakovanji, ampak vseeno neka pričakovanja imam (kot najbrž vsi ljudje)--ampak to niso ne vem kakšna pričakovanja: ali je preveč, če od svojega življenja pričakuješ povsem normalne stvari: službo, družino in morda še kaj?

nahatee: se strinjam: danes nisem sanjala nobenih kač, ampak samo "običajne grozne sanje".
bom vam opisala še te:mogoče pa najdemo kakšne vzporednice s kačami  
Tema tokratnih sanj je bila vojna. Vse skupaj pa se je začelo tako, da sem bila sama (v naši hiši-vsaj tako sem razbrala iz sanj ---ampak ta hiša je bila le moj dom v sanjah (v resničnosti je popolnoma drugačna)- lahko bi celo bilo tako, da smo se v to hišo preselili (kar se da razbrati iz nadaljevanja sanj)).Čeprav se je kasneje izkazalo, da so bile v hiši tudi druge osebe.
Naj še najprej povem, da ne sanjam ravno pogosto o družini, ampak tokrat sem.
Torej:
Spomnim se, kako sem gledala očeta v vinogradu, kako je škropil. Nakar je naenkrat pritekel domov in rekel, da so po radiu javli, da nas bodo napadli (kdo, in zakaj, ne vem). Nakar se spomnim, kaj sem delala jaz nekaj minut pred tem: s sestro sva se ravnokar selili v skupno sobo na podstrešju (ne vem, zakaj je bilo to potrebno, ampak pač morali sva).Zdi se mi celo, da je bila to sedanja resnična soba, in je se mi zdi, da sem se jaz morala "vseliti k njej". Pri tem je sestra dobila večji in lepši kos sobe (čeprav je bila soba že tako ali tako zelo zelo majhna), sama pa sem imela prostor le za posteljo in še nekaj centimetrov okoli nje (imela sem tako  majhen prostor, da nisem imela sploh ne prostora)  in nisem vedela, kam se naj premaknem. Zaradi pomanjkanja prostora sem vso svojo lastnino zložila pod posteljo, ampak seveda je bila slednja premajhna. Zato sem sestro prosila, naj mi prosim odstopi en predal (ki ga ni potrebovala, saj je bil prazen), ampak tega ni hotela narediti. Zato sem potem šla iz hiše, in videla očeta (kjer se sedaj sanje nadaljujejo od zgoraj). v hiši je zavladala panika. s sestro sva odhiteli v najino skupno sobo na podstrešju (ne vem, zakaj nisva šli raje v klet ali kaj podobnega). Nato sem smela celo pogledat čez sestrino okno, kakšno je stanje zunaj, saj v "mojem delu sobe", ni bilo okna in videla sem tope, ki so ciljali na nas. Izstrelki so bili ognjeni, in padali so vse okoli hiše. Zato sva se s sestro odločili, da bova zaradi varnosti šli raje eno nadstropje nižje (hiša je imela vsaj  eno nadstropje in podstrešje). Šli sva do najine babice, ki je imela svojo sobo (dedeka v sanjah ni bilo). Ker je bilo pri njej vse vredu, sva šli na našo teraso. Terasa je imela eno od tistih belih plastičnih mizic, okoli  nje pa 2 ali 3 stoli (prav tako beli, plastični). Iz terase pa je bil prečudovit razgled: videla sta se dva stožca, ki sta spominjala na stožca vulkana,  le da sta bila zelena (poraščena). Nakar se nekdo zadere (morda celo sestra): eden izmed ognjenikov je izbruhnil! pogledam, in vidim, da je temu res tako. Izbruh je bil močan, saj so ognjene krogle padale visoko v zrak in seveda tudi proti naši hiši. Če si lahko predstavljate: iz ene strani nas je napadala vojska, iz druge pa "ognjenik". nadalje: na mizi je bil moj telefon (enakega imam v resničnosti, saj sem ga prepoznala po barvi-modre barve je), nakar je ena od krogel ognjenika padla nanj- začel je goreti.  s sestro sva pobegnili v hišo, jaz pa sem se obrnila, in tekla nazaj po telefon. Nekako sem ga pogasila, in ga rešila ognjenih zubljev. Nato sem šla do babice (sestre se od tega dela sanj dalje ne spomnim več), da bi pogledala, ali je vredu. Nakar slišim od zunaj nekje očeta, kako me panično kliče. Takoj gre pogledat kje je, in ko ga vidim, mi reče, naj mu hitro prinesem njegov nahrbtnik. Ne vem kako, ampak sem vedela, kje ta nahrbtnik je (čeprav ga v realnosti ne nosi) in  mu ga nesla. Vzel ga je in tekel pred mano proti sosednjim hišam (v smer med vulkanom in vojsko).  ker me je seveda skrbelo zanj, sem tekla za njim. On se sploh ni oziral nazaj, ampak je samo tekel naprej. Nato ga je na vrhu hriba, kamor je tekel proti hišam, čakala mama. skupaj sta hodila od hiše do hiše, in mama je iz očetovega nahrbtnika jemala neke "knjige". Kasneje sem ugotovila, da sta raznašala rokovnike (pri sebi sem si mislila, ja pa kaj za vraga morta to delat zdaj, ko pa nas napadajo). Nato sta mi ata in mama naenkrat izginila izpred oči, in videla sem le še prazne hišice sosedov. Te hišice so me spominjale na planinske kočice (po velikosti, stilu gradnje). Nakar naenkrat zagledam, kako prihajata vsa nasmejana proti meni mamina stric in teta (z njima imamo v realnosti popolnoma normalen odnos- včasih se obiščemo, pokličemo,...). Ni mi bilo jasno, zakaj se režita, ko pa situacija ni bila niti malo smešna. Končno sta se zresnila, in me vprašala, kje imam ateja in mamo. Povedala sem jima, da raznašata neke  brezvezne rokovnike, in da ju ne najdem. v tistem trenutku, sta se prikazala. tudi onadva sta bila glede na situacijo pretirano dobre volje. Nato so se oni štirje nekaj pogovarjali, ampak nisem slišala o čem, kljub temu, da sem stala poleg njih. Od tega trenutka naprej nisem več sanjala tudi o nobenem izmed teh štirih. Nadalje se spet spomnim, kak sem bila doma v hiši. preverit sem šla, ali še je moj del sobe, in kako je z babico. Nato sem se spomnila svojega telefona, ki je prej gorel, in takoj sem tekla ponj, da bi videla, ali še deluje. uspe mi ga vklopit, in poskušam predvajat glsabo.. je še deloval, čeprav je vmes prekinjal. Nato je babico začelo skrbet, kaj bova jedli. da je ona lačna in mora nujno it jest (želela je iti na podstrešje). še večkrat je rekla, da bi rada šla večerjat na podstrešje, ampak tega nisva storili, saj je tam nevarno.Nato se spomnim iz tega dela le še sebe, kako sem tekala po hiši in iskala prostor, kamor bi se skrila. in ko sem ga našla (prostor mi je bil neznan), sem se tam poskušala čimbolj skriti. v tišini mojega skrivališča, in v poslušanju streljanja, ki se je slišalo od zunaj, sem nato opazila, da se v tem prostoru skrivata še nek moški in ženska. nič mi ni bilo jasno, saj sem bila prepričana, da je hiša prazna.
........to je bil zdaj ta del....... -nato več nisem sanjala o tem dogodku, ampak sem sanjala še tole: jaz sem se  dobila s tremi mojimi prijateljicami (ne vem točno katerimi, ampak sem razbrala, da se družimo že veliko let) v univerzitetni knjižnici. ne vem zakaj smo se dobile, ampak smo se   Nato so mimo nas hodile skupine ljudi. in vsakič, ko smo se poskušale nekaj pogovoriti, je mimo prišla ena od teh skupin, in je začela eni od mojih prijateljic skupinsko nekaj govoriti. Tako, da se me nismo mogle čisto nič pogovorit, saj so nas vedno prekinili. ker sem vidla, da ne bo nič iz pogovora, sem se malo razgledovala naokoli po knjižnici. Naenkrat se zagledala svojega sošolca iz gimnazije-bil je izredno dobre volje in se je smejal kot vedno (res ne vem, kako sem ga lahko sanjala, ko pa sem v realnosti že čisto pzabila nanj-nisva imela nekih konfliktov). ker je gledal v drugo smer, sem začela dalje opazovati okolico. nakar opazim, da ni več pri nas, nobene skupine in hotele smo se dalje pogovarjat. A glej ga vrabca:ravno v trenutku, ko smo se začele pogovarjat, se je ena od prijateljic začela na veliko smejat:mimo je prišla še ena skupina. ker sem  vidla, da se ne bomo mogle pogovarjat, sem se zazrla skozi okno (sedele smo namreč ob oknu).
nakar je zazvonil moj telefon. hočem ga dvignit, in vidim, da je ožgan (še iz prejšnjih sanj).

kot lahko vidite, imam očitno res bujno domišljijo, ker da lahko kdo take bedarije sanja, ne?
sem rekla, da imam čudne sanje.-in vedno je tak

Nahatee, Devi, Alojz : Hvala vsem za mnenja in nasvete. Bom jih upoštevala, kolikor se bo dalo. Zelo sem vesela, da ste si vzeli čas zame, in upam, da vam ni žal za komentiranje, ki ste ga pisali  pravi kači med kačami in mojstrici manipuliranja . Če ste pri meni vsi opazili enako, bo pa najverjetneje že držalo.