titud wrote on 07.04.2009 at 10:03:17:

Če bi mene vprašal, bi prej rekel, da mi privzgojeni moški aspekt manjka, saj sem rasel brez tako bližnjega kot oddaljenega moškega vzornika. Svojo spolno vlogo, kot identiteto na tem področju sem si oblikoval sam, morda tudi zato funkcioniram včasih rahlo drugače. Zdi se mi celo ravno nasprotno, da je še vedno "work in progress" in kot izziv vidim predvsem prevzet bolj aktivno vlogo.

[quote author=bp link=1237796791/16#16 date=1239139564]titud wrote on 07.04.2009 at 10:03:17:


Odsotnost konkretnega vzorcnika še ne pomeni tudi osotnosti potrebe po prevzemanju aktivne vloge (kot pravilno sam ugotavljaš). Pomeni nujnost, da  pri kreiranju  te akativne vloge črpaš energijo iz globinskih kolketivnih vzorcev, ki so sicer močni, vendar za praktično osebno uporabo preveč dvoumni in zamotani, da bi jh bilo mogoče enoznačno  realizirat. Zagato rešuješ na način konstruiranja realno neobstoječih  (recimo jim fanatstičnih) objektov, v katere se te energije  lahko ustrezno kanalizirajo v vsej svoji moči. Kreiranje takih  fanatstičnih dimenzij pa se lahko veže tudi  na realno obstoječe osebe,  za katere pa se skozi konkretzno izkušnjo izkaže, da služijo zgolj kot povod/strelovod, v katere se ta energija izprazni, ne pa kot ojačevalec, ki bi ti energijo ojačano vrnil. V skladu s takimi izkušnjami se nagibaš k skepsi o smiselnosti  tako kreiranja  objektov, v katere je smiselno investirat notranjo energijo,  kot o možnosti (pred)obstoja realnih objektov, ki niso zgolj fantazma, kar vodi k občutju melanhonije in depresije. Srednja pot, ki je večini moških zaradi zaradi privzgojenega vorca kanaliziranja energij kao v naprej dana, je zato pri tebi lahko le zavesten  'work in progres'. Kar pa zato, ker je tako težko,  niti ni slabo, saj se  tisti s privzgojenimi kanali v real lajfu praviloma popolnoma izgubijo/dezorinetirajo, ko so se spontano ali zaradi spleta okoliščin prisiljeni  soočit z  močnimi  kolektivnimi energijami. Ti maš po moje ta kontakt stalno vzpostvljen in se zavedaš njegove moči, jeba jo je samo spravit v poosebljeno obliko, da se  v odostnosti privzgvojenih vzorcev ne bi tako samodestruktivno  kanalizirala...              

medusae wrote on 08.04.2009 at 19:40:59:


Bp je tu jasno napisal, da gre za neke njegove notranje vsebine.
Računalnik je zelo močno sredstvo komunikacije, sploh v času, ko človeka v živo še ne poznamo. Led je na komunikacijeskem področju zelo hitro prebit. Če oseba, s katero komuniciramo, prehitro navali s svojo intimno vsebino, lahko drugega človeka zelo prestraši. Ta drugi človek preprosto nima časa predelati določene nove vrednote ali vsebine. Obrambni mehanizmi so napadeni in verjetno utripljejo vse rdeče luči, pa še kake sirene zraven tulijo. Prva oseba samobrambe ne razume kot potrebo, ampak kot nerazumevanje in napad na lastno samopodobo. Na eni strani strah, na drugi prizadetost.
Virusi na računalniku kažejo na vdor nečesa, kar ne razumeš in sam s tem ne znaš zdilat. Za to rabiš posebno orodje. Otroška pornografija je tu malo bolj delikatna. Domnevam, da gre tu za simbol, ki je plod subjektivnega doživljanja. Spomnim se namreč, da si enkrat v komentarju meduzinih sanj zapisal, da je seks njeno orožje. Deloval si mi malo šokiran. Mogoče so na tem področju njene vrednote in izkušnje takšne, da jih ne preneseš. Gre za zlorabo otroka, verjetno otroka v tebi, nekoga, ki določenih stvari zaradi stopnje razvoja ne prenese. Očitno Meduza ni bila sposobna empatije do tebe, ampak je bolj projicirala.
Mogoče je pa tvoje nezavedno objektivno zaznalo določeno sprevrženost, ki dejansko lahko koga ogroža. Glede na Meduzine sanje v to dvomim.
Kolikor se spomnim je v Meduzinih sanjah bil enkrat otrok ogrožen, ker se je igral z vodo. Šlo je za izgubo razsodnosti, ki temelji na nekih globljih vzrokih. Otrok v nas se z izgubo razsodnosti pri drugih ljudeh zelo slabo znajde in je hitro prestrašen. Izgubo razsodnosti je zakuhal prestrašen otrok v Meduzi, o čemer, po mojih sklepanjih ali pa projekcijah, ni nobenega dvoma. Psihološki otrok v Meduzi je do sedaj verjetno bil deležen premalo brezpogojne ljubezni, oziroma razumevanja, zato tega tudi pogosto ni sposoben nuditi.

kolikor se meni zdi ima naš bipi res jake probleme s sprejemanjem komplimentov akoravno si jih zasluži

on NE želi slišati, da je njegova razgledanost izjemna, nadpovprečna, on NE želi sprejeti, da je poetičnost njegove domišljije tako barvna, malokdo ima takšno, on menda sploh ne ve, da prijateljstvo, ki ga daje ni vsakdanje in zatorej dragoceno in če si slučaaaajno drzneš in mu za nameček še poveš, da je nekaj posebnega, dragocenega, da ko ga bolje spoznaš, drugi kar zbledijo in da ti je v užitek vsakršna interakcija z njim, ZARADI NJEGA SAMEGA in zaradi teh njegovih lastnosti in še par neomenjenih, NOOO, potem te bo že okarakteriziral kot neko konspiratorsko, super špekulativno osebo, šel celo v te ekstreme, da te bo v svoji podzavesti povezal z nezaslišanim

on še niti tega ne želi sprejeti, da ga kakšna slehernica, katera kot celota fino sliči na kakšno Potemkinovo vasico, ne zavrne zaradi njegovih pomankljivosti, temveč ravno obratno, zaradi svoje inadekvatnosti njemu in strahu, da zna on to še prehitro ugotoviti

in potem imamo takšno ... jejhata, jejhata  

btw, kdo je sploh bipi?  

titud wrote on 08.04.2009 at 12:59:43:

Pravzaprav se mi je to, kar pišeš res zgodilo dvakrat, vendar to ni nekaj, kar bi počel vsaj približno zavestno, morda deluje kot neko kreiranje, vendar šele retroaktivno skozi narativni proces.
Vendar je bila na začetku vedno zbirka prebliskov, flešbekov, prividov, ..., ki so tako intenzivni, da pridejo mimo cenzure zavesti in ta ima pri meni navadno vse hudo pod kontrolo. To so trenutki, ko se potem vprašaš, kaj hudiča je bilo pa zdaj to. Zgleda da rabim kaj tako močnega, da lahko pride nek čustveni odziv, ki se ga da sicer  menda pozornemu očesu celo čisto lepo opazit, tudi do moje zavesti. Ne vem, če lahko rečem temu kreiranje, v zadnjem primeru bi prej lahko rekel zmota.

medusae wrote on 08.04.2009 at 19:40:59:

bipi je oseba, ki ima za sabo precej let raznih pogojevanj, pritiskov, ultimatov in seveda tudi odpisovanja s svoje strani. in ne želi nadaljevati življenja v tem stilu, zato se mu ne zdi čudno, da ga pritegnejo osebe, ki gredo lahko same po svoji poti in kjer je srečanje nadgradnja, ne pa pozicijska vojna.
in če pogledam najino komunikacijo, sicer na veliki distanci, najdem tam vse, pred čemer pravzaprav bežim. izbrisi, zahteve, pritiski, razne geste, ki naj bi naredile kakšen ne nujno pozitiven čustveni vtis. vključno z odpisovanjem zadnje čase na moji strani.

Quote:


Se v tem tehnično in estetsko dovršenem svetu sploh lahko živi !?
Oni avtomobilčki se mi zdijo še precej pozitivni in delujejo kot nek dober dosežek za človeštvo in zate. Koristni so in upoštevajo veliko potreb. Jahte pa so nekaj, kar je povprečnemu človeku nedosegljivo. Ne vem, kam sodiš ti. Jahte predstavljajo nek del tvoje notranjosti, ki je precej nad povprečjem, problem pa je v tem, da je narejen tako, da dopušča samo estetski užitek in nič plebejskih užitkov. Ljudje se tam pogovarjajo le še o jahtah. Za zunanjega plebejskega opazovalca zelo dolgočasen svet, namenjen samemu sebi. Ta svet je definitivno ekskluzivističen in iz tega pogleda problematičen. Si v družbi s šefom, avtoriteto, ki ti omogoča vse te kreacije in dobrine. Zelo pomembno vprašanje je, kako funkcionira tvoj šef ? Očitno v nekem delu tako funkcioniraš tudi ti.
Domnevam, da te zelo iritira egalitarnost (stroga družbena pravila za vse), ki je v teh sanjah zelo izrazita. To poskušaš rušiti z vrhunsko estetiko (ustvarjalnostjo), vendar je to še manj življensko. Kot da si ujetnik nekih pravil, ki so globoko zakoreninjena v tvoji notranjosti. Za tak vzorec funkcioniranja je Medusa verjetno res pravi pedofilski virus in precejšnja nevarnost.

Zanimiv mi je del komentarja, ki si ga dal na ene Titudove sanje in mi gre skupaj s tvojimi sanjami:

- zaradi nadzora, preveč nadzora, občutka ujetosti

Vsi dajemo komentarje in interpretacije na sanje drugih iz svojih vsebin. Ker pa smo si ljudje zelo podobni, si lahko s takimi interpretacijami in komentarji zelo pomagamo in se drug od drugega učimo, sploh, ko si nastavljamo ogledala.