Tale zapis bo morda spominjal na tisto znano delitev zmajev na analitične, himerične in tiste čisto hipotetične, ki sicer vsi ne obstajajo, ampak vsak čisto po svoje. Vseeno.

Verjetno bi lahko pri preziru našli naslednje modalnosti:
- videli ste, pa ne opazili, razumeli, dojeli
- videli ste, pa se vam je zdelo samoumevno
- videli ste, pa se vam ni zdelo pomembno
- videli ste, pa temu namenoma niste posvetili posebne pozornosti
- videli ste, videli so vas, da vidite, vendar ste se prav zato naredili, da ne vidite, socialno izločenje kot kazen naprimer

vsaka od teh reči ima v različnih situacijah, odnosih, razmerjih moči drugačen pomen kot pa v drugih, zato bi bilo morda fajn napisat, kaj pri preziru koga zares moti.

bp

Quote:

v bistvu je to dost širša stvar, kot sem misla, da je.. in zanima me cela.

osebno čutim prezir do tistih, ki so tolk pametni, da se ne rabijo več nič učit, do pijanih sexualno agresivnih tipov (to je mislim da, malo celo družbeno spodbujen prezir), do sebe, ko sem se spet nekje izneverla in se nisem postavla zase, do sektašev vseh vrst sem ga včasih, pa mislim, da ga več ne tolk.. če niso preveč polni sebe. ga pa še vedno do katolikov, in zraven je še dost gneva (ki pa tud ne vem, kakšno čustvo točno je in zakaj se formira)... in pol je še cel kup situacijskih prezirov, ki pač pridejo in grejo..

Alojz in Sandib wrote on 19.03.2009 at 19:42:08:

mal se mi zdi, da se prezir sproža ob situacijah, kjer smo zelo nemočni karkoli spremenit. ko so ljudje zlo trdni v svoji 'norosti' in se nam zdi da grejo stvari čez rob. zakaj nam jih je tolk težko sprejet in bi jih radi spreminjali? zakaj so nam tolk moteče? kar nas ogrožajo, fizično, čustveno, ogrožajo naš pogled na svet? a je nujno, da se v tem vidimo sami, da to slika nas? prepričanje trči ob prepričanje?

Quote:

Vzvišenosti je velik zraven. Ker ti nikol ne bi... 'nikol' je zelo konkretna namera in težko jo je obranit. pride zato zraven strah, da ne bi sami kdaj nevede izpadli taki osli?

ajgor, zdej sem razumela, kaj misliš, ko rečeš psihološki čas.

Loops wrote on 20.03.2009 at 09:05:15:

dobra tale zadnja zelo !
zelo ne želimo ljubit tiste, ki jih preziramo. sploh nočemo, da obstajajo.

Robi wrote on 20.03.2009 at 10:42:13:

ne
ja..
zakaj so drugi drugačni? težko se je tega lotit  

"Je način reševanje problema na način zanikanja obstoja problema samega, zato je precej trdovratno čustvo, saj se vzbudi vsakič, ko se pojavi problem, do reševanja katerega se ti vzbudi odpor. Sorazmerno hitro izgine v  kombinaciji s preziranjem smrti kot problema,"

hvala titud.. to je res, samoprezir te vodi prov do roba ene resne debate s smrtjo in tega, kaj nočeš za nič na svetu, pa moraš vsen vzet..

ja in wrote on 20.03.2009 at 14:25:42:

to jes tud ponavad mislim ja

prezir je čustvo ki je povezano z odklanjanjem osebe, ne njenega vedenja. kar je v bistvu dost nenavadno. da ti je en tolk zoprn, da ga ne moreš sploh prenašat in se ti ne zdi nič na njem nič vredno. v bistvu to ni res a ne. ko da je nekje nek impulz, ki v tistem trenutku izklopi tvoje širše razumevanje... kot da je mal podobno boju za obstanek?

hvala za razmišljanja.

Quote:

Marsičesa ne moremo spremenit, pa še tistega ne preziramo.

Devi, ti si preprosta, prijazna oseba s sočutjem, ki meni, da bi svet lepo funkcioniral s takšnimi, kot si ti.

Ampak, družba ne ceni takšnih ljudi, zato se počutiš manjvredna in da ne dobiš pozornosti, ki si jo bi naj zaslužila.

Družba ceni Murkote in podobne, ki še posebej dajejo občutek vzvišenosti in vase zagledanosti.

Zato se pojavi prezir ali nevoščljivost, saj oni imajo pozornost in jih družba ima rada, tebe pa ne in imaš občutek, da se ti godi krivica.

To je moje razmišljanje.

Quote:

Vsi sledimo svojim naučenim vzorcem.
Tudi tisti, ki jih preziramo, samo sledijo tistemu, v kar verjamejo, da je prav in edino pravilno.

Robi wrote on 20.03.2009 at 18:20:02:

-jes se težko poistovetim s pijanim sexualno agresivnim moškim.
-so pa ženske, ki jih taki moški vzburjajo
je bil pogovor včerej

sem pomisla, a bi lahko bla jest taka v ženski vlogi? a se lahko približam temu, kar ene ženske na takih tipih vznemirja
valda se lahko, moja senca se lahko... eno zlo globoko zanikanje življenja v meni čuti užitek, ko razmišljam o tem, da bi to nardila. ker bi se umaknila od 'prave poti'. al pa od čistosti, oz, kakorkoli jo že zaznavam. je nekej sladkega v preziranju drugih, v preziranju sebe, v uničevanju egov in mask, v vsem tem. ko da pljuneš življenju v obraz je bil tolk neumen, da misliš da si pameten. sam je užitek življenju kontrirat.
ne morem pozabit, ko je marjana rekla :'duša se hrani s sočnimi temnimi skrivnostmi..'
tole je zlo sočno, zlo temno. zelo potrebno za celovitost. mogoče.

Devi wrote on 20.03.2009 at 19:34:40:

Zadeva je taka, da te zjutraj ko je trezen ta moški zavrne.
Poznaš tisto pesem:

Ko se zjutraj zbudiš
vzemi šminko s seboj
in potiho oddidi
moja usta so suha
in tuja si mi
ko se zjutraj zbudim

tako nekako. In to je res, vem.

Sicer si pa s tem samo krepiš svoje jedro.

Lp,Igor

Robi wrote on 20.03.2009 at 19:51:46:


ROBI

TOLO TVOJO LASTNO MOĆ PREPROSTOSTI SI PA SIGURNO NA CESTI POBRAL,ALI PA NA RKC FORUMU.
UMIRJENOST-JAZ SEM PA RAD NEMIREN POLN PRIČAKOVANJ AKCIJE;JEBEŠ MIRNOST, TO JE SMRT ZA ČLOVEŠKEGA  DUHA-HEC .

TI SI LAHKO VNANJE ŽIV KO SAM VRAG, KER SI NOTRANJE POMIRJEN SAM S SEBOJ-SAMOZAVESTEN. TO JE PRAVA SAMOZAVEST NE VNANJA!!! TO JE VČASIH PRI ČLOVEKU TEŽKO ODKRITI.

MALO TE POJMI ŠIŠAJO PA BO ŽE!!!

LP ALOJZ

Quote:

nisem se misla tega zares lotit, samo razmišljanje je blo... kako bi blo stopit na drugo stran. sprejet tisto, kar preziraš. kako bi se mogla počutit, da bi šla to nardit, kako bi se ta sprememba čutila v meni. kaj bi s tem presegla, oz zakaj bi se tega sploh hotla lotit. ne kaj bi drugi naredil. drugi niso tolk pomembni, ker je problem moj.

recimo moj prezir do sektašev je v veliki meri izginil, ko sem spoznala mgd-ja v živo. hare krišna gor al pa dol, tip cel žari.. in men je blo to očudovanja vredno. sekta em sploh ne zanima, samo ljudje v njej pa sem dojela, niso prezira vredni.
najbrž bom tud krščanarje en dan sprejela, ko se bom lotila svoje dvoličnosti, hinavščine in omejenosti...

druga stran prezira je najbrž občudovanje. v trenutku, ko na oni drugi strani ki je nočeš niti priznavat, opaziš nekej vrednega, oziroma nekej kar osebno vrednotiš... dobi vse drugo podobo.