Devi wrote on 09.06.2010 at 20:08:04:

V resnic je pa mal drugače. S "hudičem" imaš opravka, ko v življenju želiš dramo. In ko želiš dramo, je nekdo tvoj hudič, al si pa ti od nekoga hudič. In je drama. Ta "krila" so pa samo takrat, ko ti je enkrat dost drame, in si lajf urediš tako, da se pelje brez drame. Takrat se tudi več ne bodeš s hudičem, ker že samo bodenje s hudičem je nova drama. Kar pomeni, da kdor se hoče bost s hudičem v svojem lajfu hoče met dramo. In to je zmeraj dvo-smerna ulica, ne-drama je pa eno-smerna, hudič lahko nekaj bevska ob pločniku, samo ti greš mimo kukr, da ga ni in zato ni drame, ker se ne bodeš.

Torej: it takes two to tango/or/it takes two to make drama.  Peace.  

El Pesnik wrote on 10.06.2010 at 07:43:01:

tud krila rabijo narekovaje, ja. dokler so nasprotja, angeli brez hudičev ne morejo in obratno. ravnovesje mora bit. s tem da jes te igre čist cenim, se mi zdi da je treba čez vse (v plus in minus) it, da dobiš vpogled, spoznanje igre/drame.
in pol ko jo presežeš, ne vem, če rabiš takrat krila oz karkoli, ker takrat imaš pa sebe. spet mal bolj celostnega.
(oz, vsaj men nekak ni cilj uno pernato, jes se še pri potencialih trenutne 'živalske vrste' zadost lovim)

Ljudje se ne zavedamo,da imamo večino svojih življenjskih vzorcev zakodiranih v našem genu.Ko jih sprejmemo kot lastno bistvo jih lahko pričnemo tudi nadzirati.Dokler ne sprejmemo sebe v popolnosti,tudi ne živimo v skladu sami s seboj.Ko živimo v skladu sami s sabo živimo tudi v skladu s samo vesoljno samopojavnostjo,katere individualna živa ciklična samomomanifestacija v resnici tudi smo!!!!! Razmislite!

Dragi moji! Zopet se k vam obračam po pomoč. Zadnje čase mi res ni lahko. Veliko stvari se je spremenilo, a žal niso trajne.
Za začetek ne vem kje naj začnem. Po eni strani bi se rada znebila vseh the negativnih čustev in ne bi rada več razglabljala o tem, po drugi strani pa moram vsa ta čustva, to trpljenje, bolečino in jok spraviti iz sebe, ker tako ne morem živeti. Vem, da s tem ko vam povem to ne bom spremenila ničesar, le žal mi je, kako sem lahko in kako lahko še tako nadaljujem z izgubljanjem sebe, svoje duše. Zadnje čase jokam. Veliko. In postaja mi čedalje bolj jasno vse tisto, do česar sem v preteklosti sama že prišla. Sedaj sem zgolj bogatejša za spoznanje, naj ne iščem podpore, ljubezni in sreče doma, z izjemo brata, ki ga doma sicer ni in mami, ki mi nudi vso oporo. A oče ima to dvojno osebnost, ko me ima po eni strani rad, vse bi zame naredil, po drugi strani pa mi govori stvari, ki me prizadanejo in ne neha, ko mu povem oz reče, da ga ne zanima. Žal mi je. Žal mi je tega, da sem takrat, ko sem bila na vrhuncu moči, na vrhuncu svojega dotedanjega življenjeskega uspeha prišla nazaj, se nehote poglobila v domače življenje, zanemarila stike iz faxa in zanemarila študij.
No, sedaj vem kaj moram storiti, a nimam psihične opore, imam pa zelo močno podporo brata, ki mi vliva moč. Le hudo mi je, ker se je oče tako zelo spremenil, saj kot sva se pogovarjali velikokrat z mami, prej nikoli ni bil takšen. Sedaj pa postaja zelo agresiven, nesramen in poniževalen ter ne izbra sredstev, da dobi kar želi. Iskreno me je njega strah, ker vidim, v kaj se spreminja. Bojim se, da je nanj imelo premočan vpliv vsakodnevno sestajanje z babico in dedkom, Nehote je začel posnemati njo, čeprav se ji upira z vsemi močmi. In sedaj, ko je moja mami postavila nek psihični zid pred babico in se je njene besede ne dotaknejo več, je ne more več prizadeti, imam občutek, da je moj lasten oči v tej vlogi ni navajen in zdi se mi, da je sedaj on začel "nagajati" njej, lastni ženi. Postal je nesramen, ošaben,..ko pa se mu postavi po robu, se začne dreti in vpiti, da njega že ne bo noben je*al...name je to zelo začelo vplivati, čeprav mi mami pravi, da je to popolnoma normalno, da se mož in žena prepirata. Da se tako brusi odnos. No, jaz tega ne morem več. Sem zelo vzorna hči, zelo spoštovana povsod, a moj oče me ne ceni ker ne vidi tega v meni. Celo očita mi marsikaj hudega in grdega. Ve natanko kaj mora reči, da me prizadane. Ko sem bila najstnica mi je to počel vsak dan in me vznemirjal in me dražil. Moja mami je imela zaradi tega ves čas probleme, ker ni razumela kako se lahko hči in oče ne razumeta.  A fora je, da se jaz razumem z vsemi, le lasten oče me ni cenil, ko pa je poniževal, sem se mu upirala, nastal je prepir, mami pa je trpela. Sedaj, ko sem starješa se mu uprem, nima več moči, sem zrelejša, pametnejša bolj kot bo sam, žal, kdajkoli in nimajo nejgove greneke besede več pliva name. Jih pa izreka nad mami, kar je grozno.
Zdi se mi, da ta družina z izjemo mene, dedka, brata in moje mami sploh ne zna živeti v miru, splogi in razumeavanju. Očiten problem sta oči in babica, ki sta za povrhu vsega rojena še v istem zodikalnem znamenju. Če ima to kaj veze za koga. Skratka, poskušala sem biti prijazna, dobra, še bolj sem se trudila za nežno, prijazno, pozitivno psihodinamiko, a kot pravi moja mami, tu nikoli ne zmagaš, tu ne bo nikoli miru. Imela je prav, že zdavnaj že pred leti. Pravzaprav sem se šele sedaj dobro zavedla the njenih besed. Imela ja prav ves ta čas in žal mi je, da sem se vrnila, a tako je očitno moralo biti, ker bi me sicer vedno pekla vest, da sem jih pustila. A sedaj vidim, da kjer nima smisla posegati, je bolje, da se ne posega. Sedaj je le še vprašanje kako naj svoje življenje spravim nazaj v že pridobljene okvirje, kako priti nazaj, veliko sem izgubila, a ni mi zmanjkalo volje do življenja, do tega, da udejanim svoj telant, svoje sanje, svojo vizijo. Kako se rešiti tega okvirja. Iti dalje, naprej. Vem, da me zunaj čaka boljše življenje in vem, da bom znova srečna ker si to zaslužim. Verjamem da se da vse če se hoče. Kjer je volja se najde tudi pot. Ima kdo še kak nasvet kako naj vztrajam pri svojem, kako naj pridem ponovno na zeleno vejo? Razen tega, da moram do septembra opraviti čimveč izpitov za nadaljevanje študija...kako naj ohranim to edino zdravo mentalno stanje, razmišljanje..?

Hi Vrtnica!
Glej - poznam veliko talentiranih študentk in študentov, ki so se "nehote" vrnili domov in doma obtičali in stagnirali.
Način življenja ki se ga navajajo študentje ni samo popivanje in žuriranje, je tudi dejanska priprava z bodočo samostojnost in prevzemanje vlog v poznejšem življenju.
Do tja se pride lepo počasi po stopničkah..... najprej štalca potem pa kravca.... najprej papir potem pa stolček ....

če si do tega cilja sedaj nekako pristala na slepem ovinku, si poišči možnost, kako boš lahko prišla nazaj do tiste poti ki si jo zapustila. premisli, ali lahko to zmoreš doma, ali moraš ponovno zamenjati okolje.
če ne boš zmogla stroškov, si najdi delo in študiraj po stopničkah: delaj eno leto in varčuj- drugo leto pa pridno študiraj.... do cilja boš vsekakor prišla tako ali drugače-   le nadaljevati moraš kjer si ostala in se ne obremenjuj koliko izpitov do septembra itd...važno je, da jih izdeluješ v tempu kot ga trenutno zmoreš... eden izpit ti v tej situaciji odtehta 10 drugih v "idelani" študenstki situaciji.
če ostaneš doma - se lahko posloviš od ciljev...
bi rada to?
bi rada zaj.bala svojo prihodnost zaradi drugih? so tega vredni? ali si sebi vredna ti največ?
za koga živiš?

če ostaneš doma si najdi  vsaj mesto, kjer se boš lahko učila ... pojdi sedaj v naravo ali pa v knjižnjico....

ne obremenjuj se z drugimi .... ker to škoduje samo tebi.
zakaj bi se ti vmešavala v njihove tire?
ko te sili v to?
pusti naj živijo kar pa je važno za tebe - na tem delaj.

nekateri začnejo študirati prui 40l ali celo pozneje; nekateri doktorirajo tik pred penzijo ker jim izobrazba, znanje nekaj pomeni in imajo cilj da nekaj obvladajo....

zato se ne obremenjuj s sceno, ki je vsakdanjav recimo 90 % povprečnih družinah ...
pojdi med tistih 10 % ki je le za izbrane...

sama čutiš, da to ni zate ... torej nimaš izbire oz ostani zvesta sebi .  četudi po daljši poti, pa vendar vztrajaj na poti do cilja!!

sicer si boš celo življenje pulila lase, da možnosti nisi izkoristila in postala boš   še bolj  zamorjena  na koncu pa taka, kot so navadni povprečni ljudje povsod po svetu, polni  frustracij in nasilja do sebe ali pa do drugih.

si to želiš?

ti si ta ki se mora odločiti...

že zaradi tvojega zdravja to okolje za  tebe ni zdravo, kaj   šele da bi ti dajalo pozitivno perspektivo.

LP

Dreammer! Hvala za vse nasvete. Imaš absolutno prav. Včasih je res neumno vztrajat doma. Sicer imaš vse kar želiš, stanovanje, hrano ampak to ne odtehta nekega osamosvojitvenega filinga ki ga pridobiš, ko se odseliš. To sem namreč storila prvo leto in moram priznati, da je občutek neverjeten. Nekako življenje je veliko bolj poštlihtano kot je sedaj. Sicer si res sam, nimaš ravno denarja na pretek, ampak to je smisel. Pa ne da mi ga je primanjkovalo ko sem živela sama ampak drugače je. In eden izmed razlogov vrnitve je bilo tudi ustanavljanje mojega bodočega podjetja, ki pa bo za nekaj časa počakalo, ker moj zahteven študij in podjetništvo ne gresta z roko v roki. Najprej diploma, potem vse ostalo, sploh pa se vrsta študija navezuje na podjetništvo kar je velik plus. Tudi mami mi je sama rekla, da mi bo plačevala stanovanje, le da bom imela mir, da bom lahko živela v miru in ideja je bila, da sem še to leto doma, da popucam kar imam dokler ne dobim statusa nazaj, a mi je že februarja postalo jasno, da s takim tempom ne bom prišla nikamor. Sedaj ko je junij tu, mami pričakuje rezultate ali pa vsaj, da grem na izpit. Jaz pa se nisem niti prijavila. Me je sicer vprašala če sploh mislim it na izpit, pa sem ji rekla,da seveda mislim it, ker pomojem resnica bi jo preveč prizadela. Sedaj pač ni čas, ko bi lahko jamrala in jokala kaj nisem šla, zakaj se nisem učila, zakaj sem zapravila čas in tako naprej. Sama moram odpret knjigo, začet in ne se skoz pritoževat, tu vidim rešitev. Sicer sem nekaj takega že poskusila ob začetku leta, a mi je postalo malo dolgčas, v smislu, vozila sem se domov z avtom, prišla zvečer in nisem imela nikogar, s komer bi delila svoj čas, malo sem se bedno počutila sama s seboj, še posebej, ker sem tak tip punce, ki ceni resno vezo, nekoga s katerim je skupaj ker si nekaj pomenita, ne pa ker pač sta skupaj samo iz potebe, recimo sexualne. In potem sem kar nekako zapadla v eno rutino. Oktobra sem šla sicer na krajše potovanje, se vrnila novembra. Prišla novembra na fax, sledila, hodila na predavanja, potem decembra, ko je bil kolikvij sem kar zmrznila, sploh nisem se prijavila, potem sem pa kot za stavo izpuščala izpitne roke, kot da sem neumna. In sedaj ko gledam nazaj ne morem verjet kaj mi je bilo. Mimo mene je šel januarski, marčevski in majski, vključno z junijskim izpitnim rokom. V bistvu je prej tole kot nočna mora ko sedaj tako pišem o tem ampak bolje da si prej priznam, da sem zguba kot da živim v iluziji. In ja, 1. rok v septembru je že konec avgusta, torej imam manj kot 2 meseca za učenje. Mene pa vleče ven, med ljudi, rada bi koga spoznala, ker me non stop kličejo kolegi, sedaj se začenjajo pikniki in diplomske zabave, jaz si pa mislim, halo! Namesto, da tu doma gniješ, pojdi ven, spoznaj koga, druži se, pojdi med svoje ljudi, ne pa da zapravljam svojo mladost med nemogočimi razmerami.
Ker morda se vam zdi neumno, a ko sem bila na svojem sem bila veliko bolj aktivna na vseh področjih faksovskega življenja, celo pisala sem za eno revijo. In da se vam ne bom zdela čisto nora, naj vam povem, da se tudi meni zdi ta ponudba, ki vam jo bom opisala malo neresna za študentko, a vseeno tako je bilo. Ko sem zaključevala 1 letnik, sem honorarno delala kot hostesa v eni izmed modnih agencij. Ker so me nekega dne zamenjali z eno izmed modelov, so mi kasneje, ko so izvedeli, da sem zgolj hostesa, ki dela za 5eur na uro, ponudili mesto modela. Sicer bi morala najprej opraviti ene 100 posnetkov, pa potem bi morali še vsi na tisti agencij soglašati ali sem ok za model ali ne, ampak meni se je takrat to zdelo smešno, neumno, še posebej, ker sem bila vedno mnenja, da dekleta, ki so zgolj lepa z naslovnice nimajo kaj prida v glavi, ker je to čisto drug svet, ki prinese številne pasti, ampak ko sedaj, 2leti in pol gledam nazaj, si mislim da sem bila zelo neumna,da nisem sprejela ponudbe. Imela bi vsaj mini kariero modela, službo, obdržala bi telo, ki sem ga imela takrat, sedaj sem pridobila kg ali dva in sploh najpomembneje, živela bi..ne pa da se tu ukvarjam z neumnostmi...ah ja, kaj naj rečem:   pač neumna sem bila...sicer pa tudi moja mami ni bila čisto navdušena nad tem modelingom, ker pač moj fax pa wanna be model se izključujeta.
Sicer nisem 100% če bi me hoteli še nazaj, ampak če bi me, bi najbrž spet rekla ne, ker imam sedaj v mislih študij. No, pa da samo še zaključim prejšnji odsek o tem, da mi je  bilo dolgčas. Ja, počutila sem se malo out. Še posebej, ker že nekaj časa nisem imela resne veze, ker sva šla s fantom narazen, ker je zaradi športne kariere odšel v tujino ampak poskušajte to dopovedat mojemu srcu. Ja kar nekaj let sva potrebovala da sva prebolela drug drugega in sedaj sva znanca ampak potem kar dobiš en tak filing, ko si doma več, ne hodiš ven, sploh ne maram kakih študentskih pijančevanskih žurk, pa ko ne iščeš več tipa ampak si še vedno želiš ljubezni, le srce ni več toliko odprto za kogarkoli, potem pa kar naenkrat ugotoviš, da si sam, da ti je dolgčas, da si itak fax zaj*bal, da če že bi blo super, če bi imela vsaj tipa, ampak čaki, ne trga itak nimam in prideš do bilance, ko si totalna zguba.
Ok, edina dobra stvar pri vsem tem je, da ne bom zgledala tko, da bi vsak ki to prebere ali potreboval zavitek Palominih robčkov ali pa me nekam poslal, je ena luč na koncu tunela v tem, da sem šla zadnjič po nakupih v E.Leclerc in sem srečala tipa, ki ga nisem videla že celo večnost, v bistvu se ne poznava osebno, bila sem na njegovi razstavi pred malo manj kot 3.leti, spoznala sva se na hitro, torej ni neko poznanstvo to, ampak ko sem ga opazila zadnji hip, mi je v bistvu korak obstal, on je šel mimo mene, moj pogled se je ustavil na njegovi rdeči majici in sploh na njemu in za ene 2-3 minute sem obstala kot najbrž največje tele sredi sekcije med sadjem na eni strani in med zmrznjenim mesom na drugi. Ja, mislim, da sem nazadnje obstala tako v osnovni enkrat, da sem kot v zemljo vkopana buljila za tipom, da bi mi oči skočile iz jamic. Potem ko sem se malo zbrala, folk pa mimo mene urno z vozički šibal, sem si rekla ok, sej se me itak ne spomni, sem šla naprej po melone in evo, koga čez 1 minuto zagledam levo od sebe? Jap, njega. Hm, je bilo malo neprijetno, zato sem šla hladno mimo,  on se pa za 180 stopinj zavrti in pogleda mene. Niti ne bi sama vedla, če mi mami ne bi tega povedala. In ja, mi ni potrebno povedat, da sva se še ene 3x srečala, meddrugim je šel mimo tudi ko sem bila pri blagajni in, da sem ga z zanimanjem opazovala, ko sem šla proti izhodu, on pa je še veselo nakupoval. In "lucky me" med razmišljanjem o tem, da bom takoj na netu prečekirala kdaj ima naslednjo razstavo, sem zelo kmalu med tem ko je nakupoval otroške oblekice ugotovila, da ima tip najbrž otroka.   Jap, imate prav, iz te moke ne bo kruha. Je bilo pa vsaj lepo čutit pospešeno bitje srca po dolgem času - po zaslugi tipa in ne zaradi kake domače "drame" ki jo je zakuhala babica. V bistvu sm bla še neki časa v transu. Še posebej, ker je zunaj tako deževalo oz je bila nevihta in nisva mogla iti nikamor kot pa potrpežljivo čakati, da mine. Ok, to nima veze s temo, vsaj ne neposredno, se opravičujem, sem pa le želela deliti svojo izkušnjo z vami. Izkušnjo, ki mi je dala vedeti, that there is still something in me, čeprav mi mami to ves čas dopoveduje, kadar začnem jamrat.

Ojoj Igor! Am, ne le da si me po krivem obsodil za ene par zadev, ki ne veljajo zame, recimo listanje revij pa tisti bullshit o spranih možganih pa ne vem še kako da vidim uspeh. Se ti ne zdi, da če bi imela sprane možgane, najbrž ne bi zdej tu moledovala o tem ampak bi bila malo dlje na poti do tistih kratic o katerih govoriš, kot pa sem zdaj. No, ja nima veze, pač težko spraviš vse svoje misli, ideje v en post malo zgoraj od tvojega, zato si pač ocenil po tem kar ti je najprej padlo na pamet. Samo ne sodi po sebi. Tko pravijo, da ocenimo ljudi... Nisem več kot pol stvari, ki si jih zgoraj opisal. Ampak zakaj bi ti skušala nekaj dopovedovati, če vztrajaš pri svojem, mar ne?
Vsak človek sam zase ve kaj hoče, kaj je ql, pri tem naj ostane. Vsak ima svojo pot in nima smisla, da jaz tebi povem kaj je prav, da počneš v življenju in vica versa.
Ne bom rekla, da nimaš prav tisto o množici, ki sili v eno smer pa o vpivu medijev. Tko pač je. Če se želiš temu upret, živet drugače pa pojdi potem nekam v Indijo, na Vzhod, al pa v Nepal, al pa na Japonsko, tja bi recimo šla sama. Ja, tko pač je, se strinjam. Sem do tega in podobnih ugotovitev prišla že sama pred kakimi 2 leti, sam kaj druzga, kot da slediš temu, pa živiš v tem po svojih najboljših zmožnostih ti ne preostane. Ali imaš ti kako boljšo idejo?
Sicer pa kar se tiče teh sistemov: priporočam ti v branje kako knjigo, ker je bilo o tem napisanega kar veliko. Meddrugim je tale, ki ti bi bila všeč:http://www.amazon.com/Social-Change-Development-Modernization-World-System/dp/08...
Me pa zanima, če ni preosebno, kaj si po poklicu oz. kaj počneš v življenju, ker ti titule itak ne pomenijo nič.
Kar se pa mojega očija tiče, ne verjamem da je sam prišel do take ugotovitve, kot jo sam omenjaš. Če je, lahko rečem le thanks god, čeprav dvomim.

Vrtnica wrote on 22.06.2010 at 22:39:59:
Vrtnica , kaj je zate zelena  veja ? toisto bi blo zanimivo vprasat  nekoga iz druge strani planeta ki se hrani iz smetnjakov ali pa so mu pobili druzino ! Ce zelis koncat studij dosect to in uno kar pac zelis naredi to ! ali dvomis kaj sploh bi res zelela ? Druzine tvoji podobne niso redke pr nas dosti jih je precej hujsih ,tako da se tut sam sprasujem kako lahko zivijo v taki napetosti ampak kdo jim bo pomagal ?
Zelis biti prepricana v to kar delas ,vedet da je to pravilno kar delas in ne dvomit ?
Nevem kak clovek si in te ne sodim , v tvojem bistvu vem da si krasna oseba .Svetujem ti  pa in nocm da narobe razumes  ni nc osebnega , ampak ne si jemlji pravice bit u takmu stanju kot pravis da si ker je nimas  ,kot clovek nisi samo mali um zaprt v telesu ampak si cel svet in mogoce ce bi te svet povabil na potovanje po vseh oblikah trpljenja ki jih clovek dozivlja prav zdaj bi se ti tvoj mali svet ne zdel vec takooo pomemben. In ce stvar ni takoo pomembna jo je lazje zobvladat : )
lp : )