Draga Egotrip in Titud! Najprej se vama zahvaljujem za te vajine misli in razmišljanja ter nasvete za življenje. Moram priznati, da se strinjam z 99% napisanim, bom utemeljila.
Egotrip, povej mi nekaj, kakšen pa je bil odnos tvojih starih staršev do tvojih pravih in edinih staršev, mami in očija? Ker denimo pri men je tako, da babica totalno kontrolira očija, kaj dela, za njim hodi na vrt, ko sadi vrtnice, obrezuje sadno drevje, ne pusti mu ama ništa da naredi kot on a hoče. No, sedaj je malo bolje, je popustla, mu dovoli da je pripeljal ene skalce in da bo naredil ribnik, ki si ga tako dolgo že želi. Recimo za primerjavo, kako daleč v odnosu "komandiranja" čeprav ni sloveska beseda, gre, naj povem, da sem pred 11.leti dobila psičko, Labradorko, ki mi pomeni kar veliko. Skrbim zanjo in veliko sem že vložila vanjo. Je pes vodnik, ampak sedaj na stara leta zgolj še občasno pomaga. In kaj je moja psička naredila ko je prvič zaledala mojo babico? Naježile so se ji dlake, postala je napadalna in agresivna, pa vsi vemo, da je ta pasma zelo mirna po naravi in edini, ki ga je marala psička od starih starpev je bil dedi, ki je že imel pse ko je bil mlad. In naj povem bistvo, ko smo bili v šoli, službi, je ona moji psici dajala kosti, hrano
med obroki, samo da se ji je prikupila. Zredila jo je tako, da smo jo vozili na vse mogoče preglede, ker smo mislili, da je kaj narobe z njo. Babico smo vprašali, če jo slučajo kdaj hrani. Absolutno je vse zanikala. Dokler je enkrat nisem zalotila pri hranjenju. Moja psica, ki sem vanjo toliko vložila, je bila ves ta čas vmes hranjena z njeno bolno hrano. Da ne govorim o tem da ko sva šli na Agility mi je bruhala ker ji je pred tem babica dajala krompir. Labiji pa itak vse pojejo, ker imajo nenasiten apetit. Šele leta 2010, rojena je 1999, ko sem dediju jokala ker je psici grozilo, da bo morala na operacijo, kjer lahko umer, če ne shujša, in ga rotila, naj prosim babi reče, naj je ne hrani več, ker je ta pes vse kar imam doma, babica pa je bila ves čas 2 metra oddaljena in je poslušala, a hkrati momljala:"Joj, kdo bi ji pa sploh lahko dajal hrano? Ja, to je bila soseda, vem, on a bi kaj tekega lahko naredila, jo bom zatožila župniku."
Šele potem ji je nehala dajati hrano, ko sem v pričo nje govorila to kar bi morala njej, a sem povedala edinemu pravemu zaupniku od njiju, dediju. Sedaj ima psica malo čez 25kg, je zdrava bolj kot kdajkoli, energije ima neprimerno več in začeli bova spet z vodenjem ko bodo izpiti mimo.
Torej, celo mojega psa je skušala podrediti in namesto mene, ki ji kupujem eno najdražih pasjih hran, ji je on a dajala star včasih celo surov krompir. Lahko bi celo umrla. Na srečo ni.
In zakaj sem navedla ta primer? Zato, da objasnim, da me skrbi, RESNIČNO skrbi kaj bo z mojim očetom, ki sicer deluje močen, ga vse to njeno nadzorovanje, tudi ko je bila moja psica na predebela in je zvedel da je dejansko njegova mati tista, ki to počne, vse njeno kontrliranje, ko se ji mora upirati. Vidim, da slabi njegova življenjska energija. Rad bi bil preprosto srečen. Sedaj ne moremo več pobrati šila in kopita in se preseliti, čeprav bi se lahko, ampak glede na njuno starost so nekako dogovorjen s sestrami oz brati, torej mojimi tetami in strici, da bo oči skrbel za njiju. Saj veste, ko potrebujeta kaj iz trgovine, plačevanje položnic, lekarna, zdravnik, karkoli. Vedno je tako zelo ustrežljiv in res je vdan kljub temu, da mu babica povzroča več gorja kot je potrebno. In na drugi strani imamo mojo mami, ki je babica NIKOLI ni in je ne bo sprejela. Dela se sicer , da jo je, a resnca leži daleč skrita očem javnosti, drugih, ki ne vidijo v njeno dušo. In tu ne bom dolgovezila ampak vam samo za odtenek povedala kako hud je ta odnos moja mami - njena tašča aka babica: moja babica se ni niti udeležila poroke svojega sina in moje mami. Ja, res je. Če verjameta ali ne. Dedi je prišel, je tudi na poročnih fotografijah, nje ni. In ko sem to šele predkratkim izvedela, ker je moja mami tolko fer, da me prej ni želela filat s tem negativizmom, ali slabo govoriti o babici, sem odšla do nje, jo vprašala zakaj je ni bilo in dragi moji, veste kaj mi je odgovorila? "Ja, že nism mogla it."
Sem ji rekla: "Kako prosim? Na sinovo poroko nisi mogla it?" Je rekla, ja sem že imela drugo delo." WTF? In ko sem jo spraševala toliko časa, da mi je vsaj malo spremenila par besedic, je rekla, da če bi jo kdo povabil, pa bi šla. Tako ker je pa nihče ni povabil, pa ni šla. Takrat sem vedela da je nikoli ne bom ljubila kot babice. Te laži v katerih živi so jo tako vase potegnile, da jo je lastna sestra, s katero sta bili naboljši prijateljici celo življenje, začela ignorirati. Ne pogovarjat se več, ne pogledata v oči, nič, pa se srečata vsak dan pri maši. Žalostno za zjokat.
Vem le, da je njeni sestri že umrl mož in je sedaj popolnoma drgačna kot prej, bolj je umirjena in mislim, da je našla svoj mir v sebi. In kot sta oba vidva že ugotovila, moja babica ga še ni našla. Ne vem pa, če ji RKC pri tem sploh kaj pomaga in koristi. Če ga bo dejansko kdaj sploh našla.
Ko sva se z očijem enkrat o tem pogovarjala mi je rekel, da vprašanje ali se bo on a po svoji smrti sploh umirila. Ja, scary. Upam, želim si, molim, da!
In bojim se za mojo mami, ki je vsak dan priča tem njenim napadom, ki jih babi izvaja nad njo, bojim se, ker hodi za njo, ker bi rada moja mami od vsega tega kar je že morala tu prestati, rada samo malo miru, rada bi samo prišla domov po službi in enostavno uživala s svojim možem, na vrtu, rada bi enostavno bila srečna. A izleda, da dokler jo bo babica tako imela v kontroli, ne bo nikoli zares 100%. Velikokrat, ko vem , da bo hudo jaz mami povabim ven, na sprehod, kamorkoli, ker vem, da bi drugače škodilo okolje doma. In pomaga, ko je zunaj je dejansko tako free, kaj ko jo, ko prideva domov, čaka babica na hodniku ali preprosto kar pred garažo in se "nastavi" in čaka in čaka in dočaka da prideva domov. Bolno. In potem over and over again. Ampak vsaj pomaga, da sem jaz tam in da ji rečem, da me je razočarala ponovno, ker so jo prosila naj naju ne "spremlja". Ker to spremljanje obsega tudi poslušanje naših pogovorov, nazačetku zakona oa mi je oči razlagal, da je celo hodila na naš hodnik v našem stanovanju in poslušala pred spalnico mojih staršev. You can figure out what on your own....In moja mami je tako zelo alergična nanjo, da že ko jo vidi, začne besneti, oz totalno popeni in glee na to, da je na ta način izgubila velko živcev, je to bolj podobno nemočni ptički, ki se skuša osvoboditi majhne kletke, želi svobodo, a ne nima in dkler bo babica živa je ne bo imela. In potem je moja mami čist jezna, dvigne se ji pritisk, postane nervozna, oči ji begajo sem tja, v meni pa se začne boj s temi čustvi, ko bi mami rada pomagala, odstranila babico, a ne morem, ne znam. In mami potem njej govori, to in ono, a ona se spreneveda in kot pravite sami samo fila s to energijo moje mami. Meni je pa tako hudo. Začnejo se mi tresti kolena ker pričakujem najhujše. Vem kako je moji mami takrat težko, kaj vse ji je že rekla moja babica. In za primer. Mami je imela pred kratkim Roj dan. Babica in dedek sta ji prišla voščit gor, čeprav jim je oči stokrat rekel, naj tega ne počnete, ker so naše stopnice zelo nevarne, ker lahko padeta se poškodujeta, dedi sploh težko hodi in da ne rabita gor hodit ampak lahko o mobitelu pokličeta kadarkoli bosta potrebovala pomoč. Ampak ne, babica sili ddedija gor, da potem cel dan jamra kako ga vse boli ker je po stopnicah moral. No in onadva prideta gor, mami jima odpre, lepo se pozdravijo, jima reče, da jima sploh ne bi bilo treba gor hodit, da lahko padeta, da je prenevarno, se jima lepo zahvali, da ne bi bilo treba, dedi ji da darilo, lepo ji vošči potem pa babica, the devil, reče: "No, (ime moje mami), da bi bla pridna pa zdrava, vsee najboljše ti želm, res vsenajboljše sem ti vedno želela,...!" skratka nabja v nulo. Mami reče: "ja, ja, enako tudi jaz tebi želim vse dobro." Potem pa dedi reče, da bi šel, pa babica reče,: "No, pa da bi znala malo bolj potrpet!!!!!!"
Jst sm mislila, da me bo kap. Res folk, dobesedno kap. Ženska si drzne pridt gor, po vsem in predvsem pa moji mami reče, naj malo bolj potrpi.
Moja reakcija? Men so Finance padle iz rok, očiju vilica in se je začel smejat, mami pa je rekla: "Kako prosim? Kako prosim, kaj si rekla?" Jaz sem mislila, da me čaka 3.svetovna vojna. Tako me bilo strah. Res. In mami jo pogleda v oči. Babica pa z nasmehom, vrednim zgolj najhujše grozljivke, in očmi, ki so se jih ustrašili vsi moji kolegi, prijatelji, pogledom, ki nedvomno je devilski, odvrne: "No, mislim, da bi znale obe potrpeti." Mami še naprej vztraja: "Aja, a jst moram še trpeti? Že 25 let trpim, pa še moram? A misliš, da bo šlo to tako al kaj?" Prime babico za podlaht, babica pa odvrne, "Ne ne IN JST moram potrpeti, in jst in jst in jst! Heheheheh" Ja, še smejala se je. Bolno, bolno bolno.
Ni mi potrebno poudarjati, da sem bila v šoku do včeraj, ko sem bila neki razstavi, ko so se mi misli umirile, a kaj ko je itak babica čakala pred garažo, čeprav ob pozni uri zvečer.
In naj povem da vse kar sem takrat naredila je bilo, da sem se oblekla in obula suprege za tečt in samo tekla tekla tekla. Nikoli v življenju nisem tako hitro in brez misli, kar tekla in tekla. Želela sem proč, nekam stran, kjer me nihče ne bi našel. Daleč od tega proč. Spomnim se, da se je delal mrak in da sem vedela, da sedaj moram iti domov. Prišla sem malo po 9uri zvečer in tako me je bilo strah nan kako situacijo bom naletela doma, da ne vem kaj. Na srečo ni bilo ne sledu o komerkoli, tišina in mir. Mir, ki ga že dolgo nisem poznala več. le mučna tišina ki je odsevala težek dvom, kaj neki se dogaja v mislih in duši moje mami: Kje je ali že spi? Upam,da je z njo vse vredu. Le z nožem bi lahko zarezala tisto tišino, ki je vladala pri nas tistega dne. "Izognila sem se!", sem si mislila, ampak pravzaprav sem mislila le na to, kake posledice so pustile besede babice v moji mami. Kdaj j bo počil film in kdaj bo mera polna.
Zato Titud ne razumem tega:
Quote:Tebi preostane le to, da ne prevzemaš nemogoče vloge osvoboditelja/odrešitelja tsitih, ki si tega prazprav ne željio
Kako si sploh lahko kdo želi takega poniževanja, pritiska?
In ja, razumem vaju kaj mi skušata povedati. Naj razumem babico, naj poskušam ugotoviti kaj jo je pripeljalo do tega. Bila sem na drugi strani tega miselnega razumevanja. Čustvene distance. Pogovarjala sem se z njo le ob posebnih priložnostih, kako je, kaj dela, bila prijazna, ustrežljiva mala deklica za kakršno me, očitno, kljub moči, ki jo imam, pa ne govorim o fizični, Vedela sem, da lahko dosežem praktično vse. In tudi sem. Pred 4leti ko sem zaključevala gimnazijo, sem vedela da moram proč. Preselila sem se, naredila ogromno zase, svojo kariero če želite, za svoj lajf. A ves čas sem čutila, da doma ni vse tako kot mora biti in težko sem nadaljevala. Na faksu lahko, pravzaprav sem bila zelo uspešna, a v duši, v srcu sem se čedalje bolj oddaljevala od staršev. In to me pripeljalo nazaj.
Home
Pages: 
