Vrtnica wrote on 22.06.2010 at 22:39:59:
 
Zelis biti prepricana v to kar delas ,vedet da je to pravilno kar delas in ne dvomit ?

vcasih je ql nehat brodit po moznostih za jutri in si vzet malo odmora , malo mira tisine pavze : )

ego-3p wrote on 23.06.2010 at 16:00:14:


S to izjavo si zadel žebljico na na glavico.
Imam odprtih kar nekaj možnosti za nadaljevanje svoje poti. Recimo študij je le ena izmed njih. In rada bi se počutila sigurno v tem kar počnem. Samo to moram najbrž itak sama ugotovit.
Kar pa se tiče tistega malega sveta o katerem govoriš...situacija po svetu mi je kar precej znana, vem da folk veliko bolj trpi kot jaz, trust me. Ampak situacija kot je je potrebna pozornosti in če bi mi bilo ravno, ne bi prosila za pomoč.
V bistvu se počutim kot na enem križišču kjer imam dve, tri ali 4 opcije od katerih sta mi 2 racionalni, 3. je pa malo drugačna od vsega kar sem počela do sedaj. In potem ne vem kaj naj izberem. Ali naj grem po nekem ustaljenem okvirju ali naj raje delam samo eno stvar ali naj poskušam vse?
V bistvu je res več stvari in je splet vsega skupaj.

Dragi moji! Zopet se k vam obračam po pomoč. Zadnje čase mi res ni lahko. Veliko stvari se je spremenilo, a žal niso trajne.
Za začetek ne vem kje naj začnem. Po eni strani bi se rada znebila vseh the negativnih čustev in ne bi rada več razglabljala o tem, po drugi strani pa moram vsa ta čustva, to trpljenje, bolečino in jok spraviti iz sebe, ker tako ne morem živeti. Vem, da s tem ko vam povem to ne bom spremenila ničesar, le žal mi je, kako sem lahko in kako lahko še tako nadaljujem z izgubljanjem sebe, svoje duše. Zadnje čase jokam. Veliko. In postaja mi čedalje bolj jasno vse tisto, do česar sem v preteklosti sama že prišla. Sedaj sem zgolj bogatejša za spoznanje, naj ne iščem podpore, ljubezni in sreče doma, z izjemo brata, ki ga doma sicer ni in mami, ki mi nudi vso oporo. A oče ima to dvojno osebnost, ko me ima po eni strani rad, vse bi zame naredil, po drugi strani pa mi govori stvari, ki me prizadanejo in ne neha, ko mu povem oz reče, da ga ne zanima. Žal mi je. Žal mi je tega, da sem takrat, ko sem bila na vrhuncu moči, na vrhuncu svojega dotedanjega življenjeskega uspeha prišla nazaj, se nehote poglobila v domače življenje, zanemarila stike iz faxa in zanemarila študij.
No, sedaj vem kaj moram storiti, a nimam psihične opore, imam pa zelo močno podporo brata, ki mi vliva moč. Le hudo mi je, ker se je oče tako zelo spremenil, saj kot sva se pogovarjali velikokrat z mami, prej nikoli ni bil takšen. Sedaj pa postaja zelo agresiven, nesramen in poniževalen ter ne izbra sredstev, da dobi kar želi. Iskreno me je njega strah, ker vidim, v kaj se spreminja. Bojim se, da je nanj imelo premočan vpliv vsakodnevno sestajanje z babico in dedkom, Nehote je začel posnemati njo, čeprav se ji upira z vsemi močmi. In sedaj, ko je moja mami postavila nek psihični zid pred babico in se je njene besede ne dotaknejo več, je ne more več prizadeti, imam občutek, da je moj lasten oči v tej vlogi ni navajen in zdi se mi, da je sedaj on začel "nagajati" njej, lastni ženi. Postal je nesramen, ošaben,..ko pa se mu postavi po robu, se začne dreti in vpiti, da njega že ne bo noben je*al...name je to zelo začelo vplivati, čeprav mi mami pravi, da je to popolnoma normalno, da se mož in žena prepirata. Da se tako brusi odnos. No, jaz tega ne morem več. Sem zelo vzorna hči, zelo spoštovana povsod, a moj oče me ne ceni ker ne vidi tega v meni. Celo očita mi marsikaj hudega in grdega. Ve natanko kaj mora reči, da me prizadane. Ko sem bila najstnica mi je to počel vsak dan in me vznemirjal in me dražil. Moja mami je imela zaradi tega ves čas probleme, ker ni razumela kako se lahko hči in oče ne razumeta.  A fora je, da se jaz razumem z vsemi, le lasten oče me ni cenil, ko pa je poniževal, sem se mu upirala, nastal je prepir, mami pa je trpela. Sedaj, ko sem starješa se mu uprem, nima več moči, sem zrelejša, pametnejša bolj kot bo sam, žal, kdajkoli in nimajo nejgove greneke besede več pliva name. Jih pa izreka nad mami, kar je grozno.
Zdi se mi, da ta družina z izjemo mene, dedka, brata in moje mami sploh ne zna živeti v miru, splogi in razumeavanju. Očiten problem sta oči in babica, ki sta za povrhu vsega rojena še v istem zodikalnem znamenju. Če ima to kaj veze za koga. Skratka, poskušala sem biti prijazna, dobra, še bolj sem se trudila za nežno, prijazno, pozitivno psihodinamiko, a kot pravi moja mami, tu nikoli ne zmagaš, tu ne bo nikoli miru. Imela je prav, že zdavnaj že pred leti. Pravzaprav sem se šele sedaj dobro zavedla the njenih besed. Imela ja prav ves ta čas in žal mi je, da sem se vrnila, a tako je očitno moralo biti, ker bi me sicer vedno pekla vest, da sem jih pustila. A sedaj vidim, da kjer nima smisla posegati, je bolje, da se ne posega. Sedaj je le še vprašanje kako naj svoje življenje spravim nazaj v že pridobljene okvirje, kako priti nazaj, veliko sem izgubila, a ni mi zmanjkalo volje do življenja, do tega, da udejanim svoj telant, svoje sanje, svojo vizijo. Kako se rešiti tega okvirja. Iti dalje, naprej. Vem, da me zunaj čaka boljše življenje in vem, da bom znova srečna ker si to zaslužim. Verjamem da se da vse če se hoče. Kjer je volja se najde tudi pot. Ima kdo še kak nasvet kako naj vztrajam pri svojem, kako naj pridem ponovno na zeleno vejo? Razen tega, da moram do septembra opraviti čimveč izpitov za nadaljevanje študija...kako naj ohranim to edino zdravo mentalno stanje, razmišljanje..?