Poet
Ex Member
|
Quote:Quote:Devi wrote on 04.03.2008 at 19:18:08:Quote:Poglej, če je tebi isto razkrinkavanje (analiziranje) in spoznanje ter povsod vidiš ego, ki se ga tako bojiš, potem boš pač vedno v svojem miselnem vzorcu, kar je psihološki čas dej na dolgo, nisem razumela... kako misliš s tem časom? mislim, spoznanje pride v trenutku, sam včasih je pot do njega dolga... al kakšen čas..? Spoznanje je vedno trenutno, torej ni v času. Včasih ti nekaj klikne, kar na lepem, čeprav si pred tem to na dolgo študirala, pa ni bilo uspeha. Ko si se potem sprostila in ostala brez misli, je nenadoma iz nič prišlo spoznanje, povsem jasno in nedvoumno. To je akcija, ki ni v času. Nato si o tem začela premišljevati in primerjati s svojimi ali tujimi izkušnjami in postavil se je dvom, prešla si v reakcijo in v čas. Povsem jasna stvar se je izgubila. Do spoznanja ni poti, stopiti moraš iz poti. Če stopaš po neki poti, se spoznavaš,v nekaj verjameš ali veruješ in si dopoveduješ, da je dovolj časa še jutri, tvoja zavest počasi in sigurno otopi. Otopela zavest pa ne more spoznati sebe. To je na kratko s primerom. Za razumevanje le-tega(časa) nekdo porabi veliko časa in ni rečeno, da kdaj razume, še manj, da spozna. Nekomu pa se lahko razodene hipoma. Iskanje, spraševanje, primerjanje, soočanje, poglabljanje, prepoznavanje, spoznavanje, razumevanje, ozaveščanje - vse je del istega procesa, ki vodi k istemu cilju. Mislim, da umetno ločuješ nekaj, kar je celostno. Aha momenti so posledica dolgotrajne priprave v notranjosti. Eno brez drugega ne gre. To nima nobene zveze s strahom. Možna pa je razlaga, da se ti bojiš vpogleda v sebe. Evo, plesnamesecu, zadela si žebljico na glavico. Potrebna je predpriprava, da je človek sploh kaj sposoben videti = tale ajgor pa misli, da mu bo vse kar z neba padlo v roke - wrong, brate, odpade! hi hi hi! Vpogleda v sebe se pa boji, ja, to sem tudi jaz opazil. Ne upa si priznati, da ga neka stvar obvladuje, in je raje kot noj, ki tišči glavo v pesek, in upa, da bo tista stvar sama od sebe odpadla. Ajgor! Stvari bodo same od sebe odpadle, ampak šele potem, ko se jih ne boš več sam oklepal, zato pa moraš spoznati, zakaj se jih sploh oklepaš = to pa se zdaj vprašaš, ja, in analiziraš, in imaš pogum se s tem soočiti. Tako, da, ne nakladaj več, in se sooči s tistim, kar ti leži pred nosom. Pa tudi ne goni Krišnamurtija kar tako lepo zveličavno, ker to bo škodovalo. Tko. Sej se samo hecam ... lp, poet
|