Alojz in Sandib wrote on 01.02.2008 at 15:29:08:Moje razumevanje...
Vsak med nami je ujetnik samega sebe. Na nas samih je kako razumemo in dojemamo to naše neovrgljivo življenjsko dejstvo. Po mojem iz našega intimnega razumevanja svoje lastne biti izhaja posledično, dejstvo, kaj smo mi sami sebi: prijatelj, vodnik, sodnik, tožnik, rabelj, odrešenik, itd... To razumevanja naše lastne biti, želimo vsi mi svobodno izživeti, izraziti in posredovati ostalemu svetu.
Sam razumem in vidim naše civilizacijsko občestvo kot mozaik vseh naših individualnih izrazov. Celoto problema vidim v tem, da so skozi čas nekateri individualni izrazi (osebki), združili in prevladali v našem celotnem civilizacijskem občestvu.
Ti prevladujoči egoistični individualni izrazi (osebki) so ustvarili skozi čas pogoje in norme, ki zavirajo in onemogočajo našemu celotnemu občestvu in vsakomur med nami živeti in uresničiti izvorno enakost vseh nas in celotnega vesoljnega življenjskega mozaika pojavnosti.
Sam vidim absurd in krivico življenja v tem dejstvu. To dejstvo pa zahteva tako kot sporoča Titud, složen-solidaren odpor vseh tistih, ki dojemamo, da nam ta vsiljen absurd našega bivanja onemogoča živeti življenje naše izvorne enakosti.
Filozofija eksitence izhaja nietzschejeve razglastitve smrti boga. Nietzsche boga seveda ni ubil, ampak je s samo s pedantnostjo mrliškega ogednika ugotovil njegovo smrt (s tem pa mimogrede razkril svetohlistvo cerkva, saj častijo mrtvega boga). Odsotnost boga je nadomestila človekova notranja volja do moči, vera v človeški induvidualni vitalizem in v kolektivni razum, ki pa je ugasnila v množičnih morijah svetovnih vojn.
Filozofija absurda je torej odraz tako spoznanja odsotnosti boga (transcednetnega smisla) kot vere v možnost osebne kot kolektivne odrešitve ob hkartnem spoznanju, da smo v tej obsojenosti na življenje brez (transcedentnega in osebnega) smisla vsi na istem in da se edino spoznanje hkrati univerzalno in osebno, ki nam lahko osmisluje življneje, glasi: z vztrajanjem življenju kljubujemo adsurdnemu svetu brez višjega smisla, to skupno uporno vztrajanje pa nam pravzaprav edino lahko osmilsjuje življenje.
Quote:Zame absurd ni naše izvorno bivanje v dimenziji večno-sedaj... Zame je absurdno naše sedanje zemeljsko bivanje. Moje razumevanje zadeve izhaja iz predpostavke, da smo mi sami zapravili in izgubili izvorno življenjsko pravico, živeti življenje v normi svetosti lastnega in vsakega *življenja v celotnem vesoljnem mozaiku življenja. Tu vidim vzrok za vse naše življenjske frustracije!
Poziv k solidarnem odporu je ravno v iskanju rešitve, ki pomeni odrešitev iz področja sveta (vesolje je večno-sedaj vse obsežno), ki zatira našo izvorno pravico svobodnega izražanja lastnega bistva. Na področje (v svet), ki omogoča živeti pravico vsakogar, da svobodno izraža lastno bit. Tu iščite smisel P. darila. Na takšnem 'svetem' področju je edina norma, naše prostovoljno dogovorno sprejetje zaveze etičnega kodeksa svetosti vsakega *življenja.
V takšnem svetu, ki smo ga mi izgubili (izgon iz raja) in se mu odrekli, je temelj in smisel življenja v službi življenja. Ko živiš in hkrati pomagaš življenju, lahko svobodno brez zatiranja uresničuješ izraz lastnega življenjskega bistva.
Zame je občutneja sveta kot absurdnega vseobsegajoče in totalno. Ker mi religiozno vračanje k izvorni enosti ne more popeljati k izvornemu smislu, ki bi mi hkrati pokrilo smisel individulanega bivanja tukaj-sedaj (občutim ga kot grožnjo, kot infantilno vračanje v obdobje lastnega otroštva oz. predindividualne dobe, ki sem se mu kar s precejšnjo težavo skušal izviti...) in ker mi znanost s svojim drobljenjem/razčlenjevanjem predmetov/pojmov svojega opazovanja (zadnje časa pa tudi orodij svojegaopazovanja - npr. možganov) v neskončnost ne vzbuja upanja po odkritju univerzalne teorije ali 'skrivnega gibala' v ozadju, ki bi mi dajal smisel eksitenci tukaj-in-zdaj, mi preostane samo iskati smisel eksitence samo še v dialogu samem: predvsem seveda v dialogu s tistimi, ki verjamejo, da je resnica lahko edino dialoška - tudi če je razodeta in kot taka rezultat notranjega dialoga ali nareka.
Quote:Vse naše prerekanje na tem forumu je v bistvu megla. To meglo sem brez slabih misli izzval, da bi zaznal odmev.
Zasluge, da stvar lahko umirimo ima Titud, ki je resnično kvalitetno usmeril celoten tok dogajanja. Hkrati lahko Titud-u priznamo, vsi brez izjem, da je njegov prispevek resnično vzorna spodbuda vsem.
Alojz, ali nam lahko malo več poveš o genezi tvojih pisem prometejevega darila: ali si opravil sistematično raziskovanje religij/mitologij, arhaičnih in modernih kozmoloških teorij ter iz tega naredil sintezo ali pa je bilo vse skupaj rezultat mističnega razodetja, oz. kanaliziranja nekega notranjega ali zunjega/božjega nareka. Sprašujem zato, ker sem glede na notranjo trdnost (da ne rečem rigoroznost/ortodoksnost) pisem presenečen nad tvojo odprtostjo za dilaog, ki ga v nasprotju s poetom ne vidim samo kot sredstvo za prepričevanje. Glede na to, kako te je očarala moja (bolje povedano camusova, ker sem jo porevzel od nejga) interpretacija mita o prometeju bi si upal skoraj umišljat, da sem celo malo načel ortodoksnost/nedialoškost tvojih (prometejevih) pisem...