Če želimo razumeti, kako in v čigavem interesu deluje Svetovna banka ter njena bratska organizacija Mednarodni monetarni sklad, se moramo najprej zavedati, da obe sprejemata svoje odločitve z večinskim glasom delničarjev; 51-odstotni lastnik Svetovne banke in MDS je finančno ministrstvo ZDA (US Department of Treasury). Svetovna banka in MDS torej delujeta, kot jima narekujejo ZDA.

Pomemben instrument delovanja Svetovne banke je “pomoč” državam v gospodarskih ali finančnih težavah; kako se ta pomoč izvaja, določa posebna strategija (“Country Assistance Strategy” - CAS). Svetovna banka ima za vsako državo “tretjega sveta” posebno CAS, ki naj bi bila načrtovana in prilagojena specifičnim pogojem in težavam, ki so državo prisilili, da je zaprosila za pomoč. Prosilko obišče vrsta strokovnjakov Svetovne banke, ki natančno preučijo razmere, predno pripravijo CAS. “V resnici strokovnjaki Svetovne banke preučijo predvsem hotele s petimi zvezdicami,” razkriva dr. Stiglitz, “zadeva se kaj hitro konča na sestanku bančnih strokovnjakov z moledujočim finančnim ministrom, ki dobi v roke vnaprej pripravljen ‘sporazum o prestrukturiranju’ (‘restructuring agreement’).” Svetovna banka naj bi posamično preučila vsako državno gospodarstvo posebej, in vendar dobi vsak prosilec v roke natanko enak program v štirih fazah.

Prva faza: privatizacija

Ne glede na predhodno družbeno ureditev, državni voditelji v tej fazi razprodajo državno premoženje. “Natančnejši izraz bi bil ‘podkupizacija’ (‘briberization’)”, komentira dr. Stiglitz. Kajti državni voditelji, ki poskrbijo za privatizacijo, takoj ugotovijo, da si lahko v zameno za podcenitev premoženja pod njihovo upravo nakažejo 10% kupnine na račun v švicarski banki. Svetovna banka se tega zaveda in korupcije na noben način ne omejuje; celo več, finančno ministrstvo ZDA je, na primer, še posebej podprlo rusko ‘podkupizacijo’ leta 1995. Boris Jelcin in njegovi sodelavci so iz operacije posneli dovolj smetane, da so si kupili volitve; in to je bila “dobra stvar”, saj je bil Boris Jelcin naklonjen “demokratičnim vrednotam.” Rusko gospodarstvo so na razprodaji pokupili ZDA naklonjeni magnati, ki so z izčrpavanjem podjetij sesuli državno industrijsko proizvodnjo na polovico; v Rusiji so zavladale nezaposlenost, revščina in lakota.

Tretja faza: tržno oblikovanje cen

Tržno oblikovanje cen je le okrasni naziv za podražitev najosnovnejših življenskih potrebščin, katerih cene je država bodisi nadzorovala ali subvencionirala, ali pa je imela ključno infrastrukturo še v lasti. Ko skokovito zrastejo cene hrane, gospodinjskega plina in elektrike, vode, javnega prometa, država neizogibno zapade v kar dr. Stiglitz imenuje “faza 3,5”: socialni nemiri, ki jih ukrepi na zahtevo MDS povzročijo. Podražitev vode je predstavljala neposredni povod za nemire v Boliviji aprila 2000; februarja 2001 je zaradi podražitve gospodinjskega plina eksplodiral Ekvador; socialne nemire v Indoneziji leta 1998 je povzročila podražitev osnovnih živil. Dejstvo, da bodo podražitve ključnih življenskih potrebščin povzročile socialno eksplozijo, je Svetovni banki in MDS dobro znano – več uradnih dokumentov z oznako “zaupno” je že pred uvedbo “tržnega oblikovanja cen” v posameznih državah napovedalo socialne nemire; a načrti Svetovne banke zahtevajo, da vlada zdrži socialne pritiske – in še poviša cene.

Ob vsesplošnih nemirih, ki jih MDS pokorne vlade zatirajo s tanki in vojsko, tuji kapital spet panično zbeži iz države. Vendar ima takšno ekonomsko uničevanje svoj smisel: država je sedaj že tako na tleh, da lahko multinacionalne korporacije za smešne cene pokupijo koncesije za izkoriščanje rudnih bogastev, pristanišča, in kar je v deželi še kaj vrednega.

Četrta faza: liberalizacija tržišča

MDS in Svetovna banka razglašata svobodno trgovino kot strategijo za premagovanje revščine. Seveda je to lahko samo “svobodna trgovina” po pravilih Svetovne banke in MDS. “V resnici imajo MDSjeva prizadevanja za svobodno trgovino enak namen kot opijske vojne 19. stoletja,” pojasnjuje dr. Stiglitz, “tudi takrat je šlo za odpiranje trgov.” Američani in Evropejci so v 19. stoletju vojaško napadli Kitajsko, ker si je ta drznila prepovedati uvoz indijskega opija, zaradi katerega je na Kitajskem umiralo na desetine tisočev zasvojencev; indijskega opija, ki je bil pod monopolom ameriških in evropskih podjetij; indijskega opija, ki je bil v ZDA in Evropi prepovedano mamilo. Kot vemo iz zgodovine, je morala Kitajska pod argumenti vojaške sile končno popustiti in odpreti svoje tržišče. Na podoben način so Američani in Evropejci drugod v Aziji, v Afriki in Latinski Ameriki “odpirali tržišča.”

Socializem za bogataše

Globalizacijo definiram kot svobodo moje korporacije, da investiramo kjer in kadar hočemo, da proizvajamo kar hočemo, da kupujemo in prodajamo kar hočemo, in da držimo na najnižji možni stopnji vse omejitve, ki izhajajo iz delovnih zakonodaj ali drugih političnih regulacij.

Percy Barnevik, podpredsednik ustanovitvenega sveta Svetovnega ekonomskega foruma


Ko sem daljnega leta 1998 brskal po spiskih finančnih pokazateljev slovenskih podjetij, me je v oči zbodel neobičajen podatek: novomeški Revoz je za leto 1997 prijavil nič tolarjev dobička.  Natanko nič. Kako se lahko v zaključnem računu največjega slovenskega izvoznika, ki letno obrne več deset milijard tolarjev, prihodki in izdatki seštejejo točno na nič? Je šlo za skrajno neverjetno slučajnost?

Sploh ne. Revoz je namreč v večinski lasti in pod upravo francoske multinacionalke Renault. Večino sestavnih delov kupuje pri tujih firmah, ki so del ali v lasti Renaulta; in večino proizvodnje tudi proda Renaultovim podjetjem. Zato lahko cene (večine) vstopnih proizvodov in končnih izdelkov prilagodi tako, da prenese dobiček tja, kjer se mu splača plačati davek. Temu sistemu rečemo mehanizem transfernih cen; s pridom se ga poslužujejo vse multinacionalke.

Podatki o rasti svetovne trgovine, ki jih objavlja MDS, dobijo povsem drugačen pomen, če se zavedamo, da, na primer, preko 50% t.i. “svobodne trgovine” med Mehiko in ZDA dejansko predstavljajo prenosi znotraj nadnacionalnih korporacij; da je 40% vsega, kar MDS propagira kot svetovno blagovno menjavo, v resnici le transfer med enotami multinacionalk – in delež znotraj korporacijske menjave samo narašča. Če bi lastnik trgovine z živili lahko prestavil konzerve z ene police na drugo, jim povišal cene in razliko nakazal na neobdavčljivi račun pri banki na Kajmanskih otokih, o tem najbrž ne bi govorili kot o “svobodni trgovini.” A mehanizem transfernih cen je pomemben element prostega pretoka kapitala in “svobodne trgovine”, kakršno zagovarjajo B-globalisti.

Rop po Enronsko

Kljub temu, da so plače predvsem ameriških managerjev naravnost bajne – tudi preko 100 mio USD letno - je privlačnost vodilnih položajev predvsem v opcijskih nakupih delnic (stock options). Za navadne uslužbence so delniške opcije le redka novoletna nagrada za posebno uspešno leto: upravni odbor zaposlenim (odvisno od položaja) ponudi omejeno število delnic po ceni, ki je običajno 15% nižja od tržne. Za vodilne veljajo drugačna pravila: za obdobje (najbolj običajno) 5 let je managerju na razpolago za več deset milijonov dolarjev tržne vrednosti delnic po fiksni ceni, ki je deset- ali dvajsetkrat nižja od tržne ob sklenitvi pogodbe, včasih tudi kar simbolično določena v vrednosti 1 dolarja za delnico (ne glede na tržno ceno). Dokler pogodbeno opravlja svojo funkcijo, lahko manager (s 5-letno pogodbo) izkoristi do 20% svojih delniških opcij vsako leto. Lahko jih po fiksni ceni kupi in obdrži, a v večini primerov vodilni uslužbenci svoje razpoložljive opcije takoj prodajo na borzi, ter iz prihodka plačajo kupnino svojemu podjetju; od razlike morajo še (vsaj v teoriji) oddvojiti 25% davka na kapitalske dobičke (za primerjavo: kdor je v Sloveniji v letu 2001 zaslužil nad 7.675.412 SIT – 30.073 USD - je moral plačati dohodnino po 50% stopnji).

In koliko s prodajo opcij zaslužijo tako ali drugače uspešni managerji? Pokojni Cliff Baxter, glavni računovodja Enrona, ki je januarja 2001 podjetje zapustil zaradi nestrinjanja z načinom poslovanja, je s svojimi delniškimi opcijami zaslužil okroglih 35 milijonov ameriških dolarjev (mnogi poznavalci dvomijo, da je Baxter 26. januarja 2002 zares storil samomor - da bi ga leto dni po tem, ko je zapustil Enron, tako močno zapekla vest; Baxter ni prvi Enronov vodilni uslužbenec, ki naj bi si vzel življenje v kritičnem trenutku - ko bi bil lahko poklican za pričo proti najvišjemu vodstvu).  Direktor Enrona Kenneth Lay, ki je bil podjetju “zvest” do bridkega konca, si je z opcijami še bolje opomogel: zaslužil je 145 milijonov USD.

V ameriških podjetniških krogih sistemu delniških opcij včasih pravijo “zlate lisice” (golden cuffs), ker naj bi managerja tako močno obvezovale. Čeprav lahko upravičenec z opcijami, ki jih kupuje po desetini tržne cene (pogosto še ceneje) dobro zasluži tudi, če vrednost na trgu precej pade, naj bi delniške opcije (in predvsem popustljivi davki na kapitalske dobičke) podjetnike učinkovito stimulirale k uspešnemu vodenju podjetja, češ, samo uspešnemu podjetju delnice rastejo. Vendar zadnje sploh ne velja več. Merilo uspešnosti podjetja, na katero iz razumljivih razlogov prisegajo  podjetniki, je celotni prihodek od delnice (Total Shareholder Return - TSR), v katerem je poglavitna rast vrednosti delnic na borzi. Vrednost delnic pa je mogoče dvigovati tudi s spekulacijami in zavajajočimi finančnimi poročili - prav to je počelo vodstvo Enrona, ob pomoči  svetovalske firme Andersen Consulting, ki naj bi objektivno preverjala pravilnost Enronovih finančnih poročil. Seveda tak finančni balonček - kot je bil Enron - slej ali prej poči, a kdor pozna resnično finančno stanje podjetja, lahko svoje delnice pravočasno proda in se odsmeji vso pot do banke. Trgovanje na osnovi notranjih informacij je sicer v teoriji kaznivo, a v praksi so obsodbe zelo redke.

Svoboden pretok informacij?

Tiskovna konferenca Georgea W. Busha ml. in Tonyja Blaira ob obisku britanskega premieja v ZDA se je razumljivo največ vrtela okoli vprašanja, kdaj bodo ZDA napadle Irak. Blair in Bush sta se umetelno izvijala konkretnemu odgovoru in vedno znova poudarjala, da je “sprememba režima” v Bagdadu nujna. Bush je največkrat uporabil argument, da Sadamu Husseinu ni mogoče zaupati, ker je “uporabil bojne strupe proti lastnim državljanom; ker je z orožji za množično uničevanje masakriral lastne ljudi.” George W. Bush ml. načrtovano vojaško akcijo proti Iraku opravičuje z iraškimi napadi na kurdske vasi leta 1988. Kar je George W. Bush ml. pozabil povedati in si CNN ali katerikoli drugi “globalni” medij ne upa opozoriti, je dejstvo, da je Sadam Hussein leta 1988 uporabil bojne pline proti Kurdom z ameriško podporo! Saddam Hussein je bil leta 1988 zaveznik ZDA, ko jim je predsedoval Ronald Reagan in podpredsedoval George Bush starejši. Ne le, da Reagan ali Bush starejši Sadama Husseina nista okarala, ko je zaplinil kurdske vasi na severozahodu Iraka - ZDA so istočasno (in še pozneje) z obsežnimi dobavami orožja ter finančno pomočjo podpirale turški genocid nad Kurdi. Ameriški prijatelji v Ankari, spoštovani in pomembni člani pakta NATO, so pobili nekajkrat več Kurdov, “svojih ljudi”, kot je to uspelo Sadamu Husseinu.

CNN je ideal B-globalističnega “svobodnega pretoka informacij.” Ko je bilo treba po 11. septembru 2001 spodbujati splošno sovraštvo proti vsem muslimanom, je CNN med drugim objavil poročilo, da naj bi Palestinci na zasedenih ozemljih “proslavljali napade na Svetovni trgovinski center in Pentagon” – poročilo so ilustrirali s posnetki Palestinskih demonstracij, na katerih so zažigali ameriške zastave; “pozabili” so le omeniti, da so bili posnetki iz leta 1992.

Vendar je k Bushevem informacijskem porazu precej prispeval tudi internet, ki je bil med Zalivsko vojno še domena znanstvenikov, danes pa ima preko 300 milijonov uporabnikov. Če so med napadom Busha starejšega na Irak nekateri “levičarski”, A-globalistični mediji napisali kaj kritičnega, je to izvedelo le nekaj deset ali sto tisoč lokalnih bralcev papirnate izdaje. A danes imajo tudi “majhni” časopisi in revije svoje spletne strani. Los Angeles Times, San Francisco Chronicle, Guardian, Village Voice ali Mother Jones Magazine izkazujejo prav tako močno spletno pristotnost kot CNN ali New York Times. Čeprav je internet splošno razširjen le v razvitem svetu, predstavljajo na svetovnem spletu prisotni neodvisni mediji vsaj pomemben vir informacij tudi za medije nerazvitega sveta, zato imajo B-globalistom nenaklonjene vesti in analize bistveno večji doseg kot leta 1990.

Zagovorniki nove svetovne ureditve so se nevarnosti interneta že zgodaj zavedali. Že na sestanku G7 30. julija 1996  je v okviru dogovorov o ukrepih proti terorizmu beseda nanesla tudi na internet. Skupni dogovor, ki je zapisan v uradni deklaraciji, je že takrat predvidel prepoved ali cenzuriranje virov, ki vsebujejo “nevarne” informacije; omejitve svobode govora za politične skupine, ki zagovarjajo “nepopularna stališča”; in uzakonjenje “državnih ključev”, to je, prepoved šifrirnih pripomočkov, v katere ni vgrajen mehanizem, ki državni organom omogoča razšifriranje sporočil. Mednarodne organizacije civilne družbe so še opozarjale, da so se predstavniki G7 dogovorili tudi o nekaterih ukrepih, ki niso omenjeni v javnem sklepnem dokumentu. Ti naj bi vsebovali tudi stalno spremljanje delovanja “nevarnih” skupin na Internetu, pritiske na akademske organizacije (ki najbolj nasprotujejo omejitvam svobode komuniciranja) in finančno “nagajanje” podjetjem, ki nudijo “sporno” programsko opremo ali informacije.

11. september 2001 in “vojna proti terorizmu” sta dala cenzorjem interneta nov zagon in nova orožja. S svetovnega spleta so izginile spletne strani mnogih “terorističnih” skupin, “anarhistični” priročniki in še marsikaj, o čemer so daljnega 30. julija 1996 govorili v Parizu.

V ZDA so že uvedli nove ukrepe za cenzuro interneta. Po zakonu, ki naj bi mladino zaščitil pred pornografijo (in tudi pred drugimi “nevarnostmi”, seveda), so ameriške šole in knjižnice, ki dobivajo državne subvencije, do julija obvezne instalirati sisteme za filtiranje internetovskega prometa.

Kot je v eni svojih zgodovinskih izjav poudaril George W. Bush mlajši: “Svoboda bi morala biti omejena.”

Ob začetku 21. stoletja je na našem planetu 7 miljonov milionarjev (v USD) in okoli 400 miljarderjev. Najbogatejših 50 milijonov Zemljanov zasluži toliko kot najrevnejših 2,7 milijarde, skoraj polovica človeštva. 1,2 milijarde ljudi mora preživeti z manj kot enim ameriškim dolarjem na dan, skoraj tri milijarde z manj kot 2 USD/dan. 900 milijonov je bodisi nezaposlenih, ali le delno zaposlenih. Povečevanje razlik med revnimi in bogatimi, pretakanje premoženja od revnih k bogatim je od 1970tih let trend, razviden iz deleža svetovnih prihodkov, ki pripada 20% najbogatejših, 20% najrevneših, in preostalim 60% “zlate sredine”:


Dohodkovna skupina      1960      1970      1980      1989      1998        
20% najrevnejših      2,3%      2,3%      1,7%      1,4%      1,2%        
60% “zlata sredina”      27,5%      23,6%      22,0%      15,9%      9,8%        
20% najbogatejših      70,2%      73,9%      76,3%      82,7%      89,0%      

In nad vso to novo finančno ureditvijo kraljujeta MDS ter Svetovna banka s svojimi štirifaznimi programi za uničevanje nacionalnih gospodarstev.

Novi imperij

Vprašanje širitve Nata je vprašanje ameriške vloge v Evropi - ali bo Amerika ostala evropska sila in ali bo razširjena demokratična Evropa ostala organsko povezana z Ameriko;
[...]
Širitev evro-atlantskega zavezništva bo pripeljala v NATO nove, trdno demokratične in zelo pro-ameriške države. To bo poglobilo ameriško-evropsko povezanost ter hkrati razširilo evropsko cono miru in demokracije. Tako bolj varna Evropa bo boljši in bolj vitalen partner Amerike v stalnih prizadevanjih, da razširi demokracijo in naredi mednarodno sodelovanje še bolj prevladujoče. Zato je širitev Nata - ki že sama po sebi izpričuje dinamičnost demokratičnih idealov - zelo pomembna za ameriške dolgoročne interese.
(Iz pričevanja Zbigniewa Brzezinskega pred komisijo za zunanje zadeve senata ZDA 10. oktobra 1997)


Kosovska kriza je evropejcem nazorno pokazala, v kolikšni meri je Evropa še vedno predvsem ameriški protektorat.
(Intervju z Zbigniewom Brzezinskim 1. novembra 1999)

Zbigniew Brzezinski je profesor na univerzi Johns Hopkins in svetovalec Centra za strateške in mednarodne reziskave. V letih 1977-1981 je bil  svetovalec za nacionalno varnost ameriškega predsednika Jimmyja Carterja.



Če A-globalisti ali levičarsko-nastrojeni novinarji govorijo o novem imperializmu kot poglavitnemu cilju Busheve »vojne proti terorizmu,« jih nihče ne jemlje prav resno. Zato se o »post-moderni« strategiji zunanje politike ZDA in njihovega evropskega zaveznika Velike Britanije raje poučimo iz besed ljudi, ki jo sooblikujejo.

Robert Cooper je osebni svetovalec za zunanje zadeve britanskega premieja Tonyja Blaira; v bolj barvitem jeziku ga britanski novinarji označujejo kot »guruja« zunanje politike. Gospod Cooper, ki je sicer zaposlen v Zunanjem ministrstvu Združenega kraljestva, je eden redkih državnih uslužbencev, ki javno objavlja svoje poglede na zunanjo politiko. Tako je pred 11. septembrom 2001 napisal obsežno študijo z naslovom »Naslednji imperij« (The Next Empire), ki je oktobra 2001 izšla v vplivnem Prospect Magazine in je še posebno zanimiva za razumevanje »post-modernega« sveta kot ga pojmujejo na najvišjem nivoju britanske in ameriške politike.

Cooper ugotavlja, da je zgodovina sveta dejansko zgodovina imperijev; današnji svet brez imperijev dejansko nima zgodovinskega precedensa in Cooper se (retorično) sprašuje, ali lahko tako stanje sploh obstoji; po Copperju tako praktični kot teoretični razlogi nakazujejo, da ne more. Zato so globalne razmere danes zrele za novi imperializem.