Oldio wrote on 30.03.2007 at 23:34:18:ZA prebiranje zgornjih linkov pa nimam volje, da bi se prebil skozi to angleščino
Oldi, evo, izvoli prevod
Milgramov eksperimentMilgramov eksperiment je bila ustvarjalna serija socialno psiholoških eksperimentov pod vodstvom psihologa Yale univerze, Stanleya Milgrama, ki je meril pripravljenost udeležencev ubogati avtoritetno figuro, ki jim je naročila, da izpeljejo dejanja, ki niso v skladu z njihovo osebno vestjo. Milgram je prvič predstavil svojo raziskavo leta 1963, v članku časnika “Journal of Abnormal and Social Psychology”, kasneje pa je o svojih odkritjih poglobljeno razpravljal v svoji knjigi “Obedience to Authority: An Experimental View.”.
Eksperimenti so se pričeli julija 1961, tri mesece po začetku sojenja nacističnemu vojnemu zločincu Adolfu Eichmannu, v Jeruzalemu. Milgram si je zamislil eksperimente, da bi odgovoril na vprašanje: “Je možno, da so Eichmann in milijon njegovih privržencev v holokaustu samo sledili ukazom? Jih lahko smatramo za sokrivce?”
Milgram je povzel situacijo leta 1974, v članku “Riziko poslušnosti”:
Dejanski in filozofski aspekti poslušnosti so gromozanske pomembnosti, ampak povedo zelo malo o tem, kako se ljudje obnašajo v konkretnih situacijah. Izvedel sem preprost eksperiment na Yale univerzi, da bi izvedel koliko bolečine je pripravljen običajen državljan povzročiti drugi osebi, preprosto samo zato ker mu je tako naročil eksperimentalni znanstvenik. Toga avtoriteta proti morali udeležencev, ki naj ne bi odobravala povzročanja bolečine drugim in medtem, ko so v ušesih udeležencev odzvanjali kriki žrtev, je avtoriteta zmagala večkrat kot ne. Ekstremna pripravljenost odraslih, da do konca sledijo ukazom avtoritete predstavlja osrednjo odkritje študije in hkrati je to dejstvo, ki najbolj urgentno zahteva pojasnilo.
Običajni ljudje, ki preprosto opravljajo svoje delo, brez kakšne posebne sovražnosti z njihove strani, lahko postanejo agenti (agents - posredovalci, zastopniki) grozovitega destruktivnega procesa. Ne samo to, celo ko destruktivne posledice njegovih dejanj postanejo nedvoumno jasne in jim je naročeno, da nadaljujejo z dejanji, ki so neskladni s fundamentalnimi standardi morale, se je relativno malo ljudi pripravljeno upreti avtoriteti.
Metodologija eksperimentaOsebe so bile angažirane v eksperiment skozi časopisne oglase in direktno pošto. Eksperiment je potekal v dveh sobah v kleti Linsly-Chittenden Hall na starem delu univerze. V oglasih je bilo navedeno, da bo eksperiment trajal eno uro, za kar bodo udeleženci plačani 4,50 dolarja (glede na inflacijo bi to danes naneslo okoli 15 eurov), ne glede ali bodo zaključili nalogo ali ne.
Udeleženci so bili moški v starosti med 20 in 50 let, različne izobrazbe, od nedokončane osnovne šole do doktorata.
Vloga znanstvenika je bila odigrana s strani ravnodušnega učitelja biologije, oblečenega v znanstveno haljo, vlogo žrtve pa je odigral računovodja irsko-ameriškega porekla, primerno usposobljen, da odigra vlogo. Udeležencem je bilo razloženo, da bodo sodelovali v eksperimentu, v katerem bodo preizkušali vpliv kaznovanja na učenje.
Odrezek papirja je bil dan udeležencu in igralcu. Udeleženec je verjel, da na enem od odrezkov piše “učenec” in na drugem “učitelj” in da so odrezke izbrali naključno. Dejansko je na obeh odrezkih pisalo “učitelj”, ampak igralec se je delal, da je izbral takega, na katerem piše “učenec”; tako je bil udeleženec vedno “učitelj”. Na tej točki so “učitelja” in “učenca” posedli v dve ločeni sobi, skoz katere sta lahko komunicirala, nista se pa mogla videti. V eni izmed verzij eksperimenta, je igralec vedno omenil, da ima težave s srcem.
“Učitelja” so predhodno stresli s 45-voltno napetostjo iz generatorja elektrošoka, da je na lastni koži izkusil primer sunka, ki naj bi ga “učenec” prejel tekom eksperimenta. “Učitelju” so dali list papirja z besednimi pari, ki naj bi se jih “učenec” naučil. Učitelj je tako začel z branjem besednih parov učencu. Zatem je učitelj prebral samo prvo besedo vsakega para in štiri možne odgovore. Učenec je za odgovor pritisnil gumb, ki naj bi predstavljal pravilni odgovor. Če je bil odgovor napačen, je učenec prejel elektrošok, ki se mu je jakost večala (po 15 voltov) z vsakim napačnim odgovorom.
Udeleženci so verjeli, da je učenec za vsak nepravilen odgovor prejel dejanski elektrošok. V resnici elektroškov ni bilo. Potem, ko so učenca ločili od udeleženca, je učenec-igralec namestil kasetofon, povezan z generatorjem elektrošoka, ki je predvajal predhodno posnete zvoke za vsako stopnjo elektrošoka. Ko se je voltaža povečala, je najprej igralec pričel razbijati po steni in se začel pritoževati o svojih problemih s srcem, proti koncu pa se ni več odzival na vprašanja, čeprav je udeleženec nadaljeval z elektrošoki po preteku časa za odgovor.
Na tej točki je veliko udeležencev izrazilo željo, da prenehajo z eksperimentom in preverijo učenca. Nekateri udeleženci so se ustavili pri 135 voltih in začeli povpraševati o namenu eksperimenta. Večinoma so nadaljevali po zatrditvi, da ne bodo odgovorni. Nekaj udeležencev se je začelo nervozno smejati ali izkazovati druge znake ekstremnega stresa, potem ko so slišali učenceve krike bolečine iz druge sobe.
Kadarkoli je udeleženec izrazil svojo željo, da bi ustavili eksperiment, ga je znanstvenik vzpodbudil z besedami v naslednjem vrstnem redu:
1. Prosim, nadaljujte.
2. Za eksperiment je potrebno, da nadaljujete.
3. Absolutno je pomembno, da nadaljujete.
4. Nimate druge izbire, morate nadaljevati.
Če je udeleženec po vseh štirih spodbudah še želel prekiniti, je bil eksperiment ustavljen. V nasprotnem primeru se je ustavil šele potem, ko je udeleženec podelil maksimalni 450-voltni elektrošok trikrat zaporedoma.
RezultatiPred eksperimentom je Milgram povprašal za mnenje 14 višjih psihologov Yale univerze kakšni bodo rezultati. Vsi so bili mnenja, da bo le nekaj sadističnih udeležencev (povprečno 1,2%) pripravljenih iti do konca, do maksimalne voltaže. Milgram je tudi neuradno sklical svoje kolege sodelavce, ki so menili, da bo zelo malo udeležencev šlo čez višje napetosti.
V prvi seriji eksperimenta, je 65% (26 od 40) udeležencev zadalo zaključni 450-voltni elektrošok, čeprav je bilo večini pri tem precej neugodno; vsi so se ustavili na neki točki in povpraševali znanstvenika o eksperimentu, nekateri so celo rekli, da bodo vrnili ček z vsoto, ki so jo prejeli za eksperiment. Nihče od udeležencev ni odločno odklonil, da nadaljuje z elektrošoki pred 300-volti. Različice eksperimenta so Milgram in ostali psihologi ponavljali po celem svetu s podobnimi rezultati.
Dr. Thomas Blass z University of Maryland Baltimore County je izvedel meta-analizo rezultatov ponavljajočih se izvedb eksperimenta. Odkril je, da je odstotek udeležencev, ki so pripravljeni zadati smrtno voltažo neverjetno konstanten, med 61% in 66%, ne glede na čas in lokacijo.
Obstaja malo poznano dejstvo, ki ga je predstavil Philip Zimbardo. Nihče od udeležencev, ki je odklonil, da zada najvišje elektrošoke, ni vztrajal, da se eksperiment nasploh ustavi, niti ni zapustil sobe, da bi preveril, če je žrtev v redu, ne da bi zato prosil za dovoljenje – po Milgramovih zapiskih in spominu, ko ga je Zimbardo o tem povprašal.
Milgram je posnel dokumentarec z naslovom Obedience, ki prikazuje eksperiment in rezultate.