js sm začetni post prebrala že dolg nazaj in morm priznat, da se mi je usedu v srce. tolk zlo, da nisem znala nč napisat ker nism mogla zbrat misli in povedat kar hočm
in takrat sem si rekla, ok, bom šla pa mal pogledat po netu, če pa kej o njem piše o njem - k sm ga pa jaz imela neskončno rada in sm mu nekoč nekje dala svoje srce in dušo.
in zvem, da ima otroka s punco, ki jo ima zelo rad (in ona njega), povsod sta napisana skupaj, na področju službe je dobil to, kar si je vedno želel, živita v skupnem stanovanju in iz njunega pisanja se prov čuti sožitje. in ja, izvem, da je očitno zelo zelo srečen.
prva moja misel je bla - jz krava, kaj sploh hodm to gledat, potem sem začela histerično jokat s presledki in dva dni sploh nisem mogla nehat.
najbolj zanimivo pa se mi je zdelo to, da sm se spomnla na isto vprašanje kot sm si ga postavlala, ko sem bla z njim. ko sm samo sebe vprašala, ali je on res tisti, ki mi daje to, kar hočem, sem si rekla "ja, midva bova zmeri skupi". ampak, ko sm si rekla, dej tanja, resno si priznaj, a je to to, je bla v moji glavi vedno najprej tišina, potem žalost in vedno isti odgovor "ne, to ni to". in občutek, da naj grem čimprej stran, ker bom samo sebe pojebala.
mene je najbolj fasciniralo spoznanje, kako sm se sama obnašala v vezi (potem,ko je minilo tisto obtoževanje, da je on vsega kriv). dojela sem, da ko mi nekdo zleze pod kožo, se nenormalno predam človeku, v bistvu se mu izročim v roke in če sem čist iskrena, takrat ko čutm, da gre za neki več, ne samo za "navadno" ljubezen, pričakujem od moškega, da mi da to, kar sama nimam - potrditev, varnost in ljubezen. in čeprov se zdi klišejsko, je res, da ne morš met drugih rad, dokler sam sebe nimaš. in sm opazla, da si sama pr seb velikrat to skreiram, da stvari kot so ljubezen, sreča ipd. velikart enačim z bolečino, ker mislm, da se res globoke stvari lahko zgodijo samo skozi eno posebno obliko trpljenja.
in kar hočm povedat je to, da mislm da če bi imela sposobnost stvari gledat z razdalje, če bi bla tolk usredinjena sama vase, da bi gledala ne brezsrčno, ampak realno, bi si priznala, da to zame osebno ni bla ljubezen. in vedno me najbolj boli to, da jaz ko enkrat sprejmem osebo za "mojo" ni tistga, kje si bil, zakaj si s kolegi, a me maš kej rad in bla bla, nikol. ampak v odnosu do sebe pa pogrnem na celi črti. v obdobju ko sem bla z njim (pa ne samo takrat) sm bla tolk ranjena v seb, da sm hotla, da bi mi on zapolnil tisto praznino k sm jo mela in mi pretvoru bolečino v srečo (kakšna iluzija). in to ne pomen, da ni naredu stvari narobe, da me ni (namenoma)prizadel, ne, še vedno je naredu dost stvari k jih mu ne bi blo treba.
ampak včasih imam občutek, da tud če bi spoznala princa na belem konju bi se mi zgodilo podobno. ker s tem, ko odpiram srce se mi vedno zgodi, da po eni strani postajam srečna, po drugi strani pa so mi te osebe eno tako ogledalo k mi pokažejo kolk zlo nesrečna sm nekje v seb in kolk zlo si želim, da mi dajo neki, kar si sama ne morm dat. in to je to, kar men vedno ostane na koncu, po vsej tej bolečini, ki mi jo da drug - da ugotovim, da sm nekje v srčiki moje duše tko zlo ranjena, da že vnaprej skreiram to dramatično, bolečo zvezo in nč čudnga, da privlačim nase potem ljudi k me lahko prizadanejo.
in kljub temu, da sm z njim doživela res neverjetne momente, mislm to i za opisat, ko se mi je zdel, da je vse okol mene obstalo, ampak vseen mislm, da to ni bla ljubezen, tista prava kokr jo js razumem, ker ljubezen kot taka ne more bit bolečina. in če je, pol to ne more bit to. in takrat ko to ne bo več tko, mislm, da bom zlo vesela, ker bom vedla, da sm nrdila eno velko štengo pr seb, v svojem lastnem sprejemanju same sebe.
/ če se vm bo zdel tole čudno al pa ne, js sm mela neverjetno potrebo po tem, da tole zbašem ven iz sebe.
Home
Pages: 
