Skozi trpljenje se človek vedno dokoplje do svobode,skozi depresije do miru in skozi obup v upanje. Srce, ki je stalno dvomilo v svojo dobroto, v svoje vrednote in svojo vrednost, se je usidralo globlje v ljubezen in je sedaj manj odvisno od pohval in graj okolice. Postalo je tudi bolj sposobno podarjati ljubezen, ne da bi pričakovalo ljubezen v zameno.
Nič od tega pa ni nastalo kar od enkrat. V resnici so bili meseci vrnitve težki, da se človek sprašuje, kje se je brezno brez dna končalo. Vse se je spremenilo: samospoštovanje, volja do življenja in dela, občutek, da nisem ljubljena, upanje in zaupanje vase.
Kaj se je zgodilo? Srečala sem se iz oči v oči z lastno ničevjostjo. Bilo je tako, kot bi se mi izmaknilo vse, kar je življenju dajalo smisel in pred seboj ne vidiš drugega kot brezno brez dna.
Potem si rečeš:"Ne pripoveduj vsakemu svoje zgodbe. Občutek, da si zavrnjen, je potem še močnejši". Ljudje ti ne morejo dati tistega, po čemer ti hrepeni srce. Kolikor več pričakuješ od ljudi, ko jim pripoveduješ o svoji zapuščenosti, toliko bolj se čutiš zapostavljen posmehu in pomilovanju. Zapreti se moraš vase, preboleti trplenje, povrniti samozaupanje vase in ozdraviš. Pozabiti je potrebno na strah, jezo, osamljenost, ljubosumlje in zamere. Žalost in občutek zavrnjenosti se ne smeta razrasti v zapuščenost in osamljenost. Potrebno je ponovno zaslišati svoj notranji glas in željo po novi ljubezni globlje in močneje kot kdajkoli prej. In temu glasu moraš še naprej zaupati in mu slediti preko meja svojega življenja tja, kjer je Bit vse v vsem.

tks Picola! Sem danes po dolgem času šla ponovno brati.
Nisem popolnoma ozdravila svojega srca. Resnica je drugačna. Še vedno me kljuje zavrnitev, v moji glavi odmevajo njegove besede...nihče ne preživi s porazom kar tako...vsi smo ranljivi. Ne rečem, da s časom bolečina ni manjša...izginila pa ni. Začela sem verjeti, da nikoli ne bo.
Zakaj so vse ljubezni na koncu tragične?

Donna wrote on 10.01.2007 at 19:59:30:


Jst sicer na te stvari gledam vse prej kot romantično. Zame vse to trplenje v zvezi z ljubeznijo ni kr neka tragična usoda...ampak pač samo posledica ranjenosti v otroštvu. Suhoparno? Neromantično? Mogoče, vendar meni je pomagalo izkopati se ven iz vseh teh labirintov. Res je, da se še vedno včasih v tem labirintu zgubim, ampak najdem pot. In tako jo lahko tudi ti. Sama ne verjamem, da jo lahko samo s pomočjo vere v boga, kot so nekateri mnenja, ampak je treba trdo delat. Verjamem, da si ti že veliko naredila (glede na prvi prispevek)...Rastemo počasi. Včasih bolj, včasih manj. No, včasih tudi malo hitreje...(takrat je ponavadi hudo)
Počasi, donna. Korak za korakom. Meni je zelo pomagala psihoterapija. Predvsem transkacijska analiza. Pa sama s knjigami in pogovori z drugimi. Ti pa moraš sama najti svojo pot.
Meni recimo včasih pomaga, da grem brat nazaj svoje prispevke in šele takrat ugotovim, kaj so mi takrat sogovorniki skušal povedat...Po moje takrat vidim bolj z razdalje...Ne vem...samo ideja...
Drži se!

Donna wrote on 15.01.2007 at 10:12:49:


Razumno sooćenje z zavrnitvijo je po moje soočenje  z neuresničljivostjo pričakovanj ob hkratni  hvaleženosti za izkušnjo, da ti je bilo lastna pričakovanja sploh dano  artikulirat/ozavestit. Ker dokler so neartikulirana  v nezavdnem ali pa jih zaradi  travme ob zavrnitvi sam zakoplješ  v podzavest namreč obstaja velika verjetnost bodisi  stalnega romanticiranja nereusničljivih pričakovanj bodisi  zaciklanosti v povanvljajoči  krog travmatičnih zavrnitev. Bolečina in trpljenje ob prvi izkušnji zavrnitve postaneta tako edina ali vsaj prevladujoči občutji, vezani na razmerje, zato se v  razmerja začnemo spuščat z negativnimi pričakovanji (z 'rezervo' oz.  vnaprejšnjim  pričakovanjem zavrnitve, s katero omilimo njen travamtični učinek) ali pa bolećino in trpljenje ob zarnitvi začnemo pojmovat kot obliko užitka (mazohistično vztrajamo v odnosu kljub zavrnitvi ali pa se naslajamo ob bolečih -lastnih ali tujih-  ločitvah)...

Donna wrote on 29.01.2007 at 08:27:04:


Sem pred kartkim zseledu pri vladimiru bartolu (al araf), da  slovencem manjka ena oreh kolektivna  izkušnja poraza (tko kot jo imajo npr. srbi proti turkom na kosevem polju). Pol bi se naučli, da  poraz ni nobena sramota, zarad katere se je treba navznoter žret in jo navzven pa skrivat,  ampak bi  javno izjokali bolečino in se združeni  ponovno pobrali, to izčiščnje  pa bi lahko slavili kot svojevrstno zmago nad porazom (zato mi ne moremo razumet srbov, kako poraz slavijo kot zmago). Ta odsotnost kolektivne izkušnje izčiščenja po porazu  se zrcali v vsakem slovencu kot posamezniku, ki si zard tega, ker ne  pozna kolektivnega  zamoslavnega  premagovanja porazov, ne upa po prvem porazu tudi ničesar več tvegat....

Sprašujem se, zakaj se je sfižilo? Ga nisem poznala dovolj? Mu nisem bila zadosti? Mu nisem uresničila sanj, strasti in hotenj? Mu nisem izpolnila želja in pričakovanj? Kaj nisem bila? Popolna? Ženska? Ali samo in zgolj človek?
Premišljujem. Ne morem biti, to kar kar nisem. Ne morem biti popolna, strastna in vedno na razpolago? Ne morem biti vedeževalka, mati, ljubimka in zaveznica? Ne morem biti vedno privlačna, želna izpolnjevaiti njegovih želja in zahtev? Ne morem biti...ker sem ženska in človek...
V čem so druge boljše od mene? To vprašnje mi vedno kljuva v podzavest in mi ne da miru in ne spanca? V čem? So lepše, boljše, popolnejše. Ali so samo in zgolj prestrašene ženske? Ali pa so rojene igralke. Fasade. Trupla brez hotenj in čustev? Barbike?
Ko bi vedela odgovor. Mogoče bi se spremenila, mogoče bi zavrtele trenutke nazaj in popravila kar se popraviti da. Pa se da? Saj je tako vse zgubljeno?
Škoda je storjena. Strto srce je strto. Občutek osamljenosti, nepopolnosti, nekoristnosti je tu. Tu in zdaj. Nihče ne more več ozdaravit strtega srca. Nihče. Niti sama.

Donna wrote on 30.01.2007 at 11:39:58:


Brez veze iskat krivdo pri starših, družbi, narodu, njemu, seb... Kar niso uspele predelat genaracije pred nami, bomo moral pač mi, pa tud česar ne bomo uspel predelat mi, bodo morali zanamci. Bi nam blo morda v masričem laže, al pa bi zajebal morda zarad tega kaj drugega. Za srbe se je npr. petdeset po tistem, ko jim je bartol pel hvalnico, kako znajo kolektivno sprejamat poraze, izkazalo, da so sposobni it iz vojne v vojno in iz vsake izit kot kao  zmagovalci, čeprav je bla srbija po vsaki  taki vojni ozemljsko manjša, srbi pa med sabo še bolj razklani....      

Donna wrote on 31.01.2007 at 11:54:08:


sej nisem bil sarkastičen, sem resno mislil...

Donna wrote on 31.01.2007 at 11:54:08:


glede energije bi pa moral bolš razložit... ne vem, tole pisanje mi zmeraj manj diši... premal substance lahko prenesem

ne gre se tolk za energijo povezanosti kot za...esenco energije...če ima ženska energijo "za pofukat", potem se ta energija bistveno ne spremeni...tekom enega življenja (no, pri ženski se vseeno na nek način spremeni, ko donosi otroka)...hkrati njena energija vpliva tudi na tipa...lahko ga tudi vzpodbuja k skoku čez plot...gre seveda tudi v drugo smer, tudi energija tipa vpliva na žensko...kar hočem povedat...če ob nekom začutiš, da bi ob njem samo ležala, ga ljubkovala, božala, objemala...da te njegova energija tako navdahne...da en na drugega tako vzajemno vplivata(!) že na začetku...potem obstaja bistveno večja verjetnost, da bi s tako osebo lahko imela en zadovoln, dolgotrajen, SVET odnos...gre za vzajemno reakcijo energij...pa to ne pomeni, da ni strasti...samo drugačno kvaliteto ima, ne vem kako naj opišem...