Quote:titud wrote on 20.04.2006 at 13:17:34:Predvsem se je treba zavedat, da je film itak fikcija in kot tak ni realnost ampak način gledanja podrejen temu, da mora človeka očarat z neko svojo estetiko, da deluje nanj kot umetniška stvaritev, ki je v tem smislu bolj resnična od resničnosti. Če je predmet gledanja nasilje, to velja zanj enako kot za vse drugo(npr. spolnost). Nasilje v filmu ni nikol konkretno, pa če je še tko naturalistično prikazano, zato ga je vsaj zame toliko bolj resnično od resničnega kolikor bolj je poetično (enako je s filmsko spolnostjo).
Potemtakem je tudi življenje lahko le fikcija, če vanj polagaš svoja gledišča in pričakovanja, torej če ga ne vzameš kot je, ampak kot bi rad, da je. S takšne drže pa je lahko na drugi strani tudi film ena katarzična izkušnja, če se mu predaš. Saj ni nujno, da izpostavljamo le fizično nasilje. Prav tako pa ne vemo, kaj je Jezus doživljal, medtem ko bil telesno tako mučen in posledično izčrpan; bi lahko rekla, da mnoga "druga" stanja oz. filme.
Za katarzo je potrebna emaptija, za empatijo pa še ena znosna doza nasilja. Z nekom, ki po prizadejanih ranah meni nepredstvljivo trpi, ne morem sočustvovat in zato tud ne morem doživet katarze ob njegovem odrešenju/preporodu skoz smrt. Tle je po moje gibson sfalil, ker se enostavno nism zmogu identificirat z jezusovim notranjim občutjem.
Skoz tarantinove junake zato doživim dost večjo katarzo ravno zato, ker se režiser ne trudi, da bi bil jest empatičen z njimi zarad nad njimi prizadejanega nasilja ali da bil empatičen z žrtvavami njihovega nasilja. Kljub pretirananemu nasilju ali prav zarad te pretiranosti nasilje pri tarntinu izgubi svoj pomen pri empatiji in zato lahko emaptičen odnos z junaki navežem na nivojih, ki preregajo potrebo po nasilju/trpljenju kot sredstvu za empatijo in katarzo.
Gibosnov film po moje te potrebe ne odravllja, ampak na njej gradi in jo vsaj zame neuspešno predpostavlja.
Home
Pages: 
