glavno da si ti dobre volje

en_bk wrote on 28.02.2006 at 12:06:28:


Pantakan, ni slaba ideja    

en bk, problem je, ko med povsem različnimi stvarmi vlečeš vzporednice, takrat prideš do napačnih zaključkov.


Aja, še to. Sam ne veš, koliko prav imaš, do parazitov res ne čutim trohice sočutja.

titud wrote on 28.02.2006 at 13:08:34:


Titud, ne razumem, kaj je narobe, če si zadovoljen, da imaš delo in se sam preživljaš? Meni ni do tega, da bi lastne otroke v nedogled preživljala (pa čeglih bi se počutili silno dostojanstvene v čemerkoli, magari v iskanju višjih ciljev, smisla ali vrednot v življenju), kaj šele da kvazialtruističnosočutno podpiram  kogarkoli, ki mu ni za delat.

Kaj zate pomeni osebno dostojanstvo, ga ti na kaj navezuješ?

[quote author=lola link=1140037718/15#19 date=1141130106]titud wrote on 28.02.2006 at 13:08:34:


Jest ne  enačim participicaje v družbenem  toku delovanja, v katerem delujemo kot posamezniki, z delom. V druženi tok delovanja se zliva generična potreba po kreativnosti in delovanju, ki omogoča hkarti tako družbeni razvoj kot samorelaizicijo. Delo pa  je nujno  proces samodtujevanja, saj je  druženo nepriznano, če se ne zamrzne  obliki dodane  presežne vrednosti blagu, ki ga proizvede. S tem, ko  delovanje postane delo,   postane delovanje kot generično bistvo človeka  v stvar zamrznjemna bit. Bit, ki  ne zasluži niti  obstoja kot biti vsem, kar preko  dela ne reprucira sebe kot biti.

Kar se mene tiče, jest popdpiram delovanje, ne pa delo. Ker po delovanju smo ljudje, ne pa po delu. Po delo smo stvari. Ljudje nismo biti, indentititete, ampak skozi delovanje se razvijajoče ne-biti: smo vedno to. kar še nismo. Zato idetificiranje ljudi na delace/nedelavce, aktivne/vzdrževance,  lastnike/nelastnike, državljne/nedržavljane, belce/črnce, moške/ženske samo popredmetnje bistva človeka, ki je skozi svoje delovanje  neulovljiv in brez identitete. Na tem je tud utemeljeno univerzalno dostojanstvo, utemljeno na delovanju, in ne podeljenega/podarjenega/zasluženega neki predhodno na delu skreirani biti.  

Dostojanstvo prevsem ni nekaj, kar bi ti podeljevali drugi oz. nekaj, kar  bi človek moral šele zaslužit. Dostojanstvo ti pripada samo po seb in je neodtujljivo, celo v primeru, ko si ga odvzameš seb ti ga drugi nima nobene pravice ne priznat.

Aja, še o tistem namigu na lažni altruizem in da ti ni do tega, da bi otroke do smrti preživljala. Prav nič mi ni do tega, da bi kult dela prenašal na naslednjo generacijo samo zato, da bi lahko zato jaz manj delal oz.  da bodo otroc delal namesto mene/zame,  tko kot zdaj jest delam namest njih. Da jih mam za socialce, dokler jest ne bom kot za delo nezmožna starina socialec za njih. Trudim se jih usmerjat pa spodbujat k delovanju in  samorealiziciji, ker le tako bomo lahko participiral v skupnem toku delovanja in se ne bomo odtujil pa poidentificiral pa popredmetl. Skoz tak pristop  jim ziher ne dajem povoda za gojenje kulta dela, so pa kljub temu in prav zarad tega delujoči na na način, s katerim me v delovanju daleč presegajo. Torej ne da bi želu, da bi oni (več) delal al pa vsaj tolk  kot jest ampak obratno,  da bi mi s svojim delovanjem omogočli, da bi  jest  dela manj l oz. da se  jim v večji meri  pridružu njihovmu delovanju. Ko jim te vloge v svojmu lajfu  ne priznavam, hkrat izrazim  svoj  dvom v svoj kocept razutujevanja, kaj pa se bo razvil iz tega pa seveda nism zihr in se pustim učit  tako zaupat kot  presenetit.    

Ne morem mimo še enega filozofskega uvida.  Kaj je naloga dela? Da  od njega živim? Napaka! Temeljna naloga mojega dela je, da od  njega  živi tisti, ki ne dela! Če sistem, ki temelji  na konceptu  dela, nehali podpirat tisti, ki delamo, bi se hitr  izkazalo, da so zanj predvsem zainteresiran tisti, ki  živijo od dela  drugih. Primarna naloga dela ni ustvarjanje uporabne vrednosti in s tem  preživljanje sebe  ampak ustvarjanje presežne vrednosti in s tem preživljanje tistih, ki ne delajo. Drugače povedano: če ne delaš za tiste, ki ne delajo, je tvoje delo ničvredno in od njega itak  ne moreš preživet. Zato je vsako siljenje na delo tistih, ki živijo od mojega dela,  tepežkanje moje lastne sence. Znotraj sistema dela nedela ni mogoče odpravit, saj se delo  na njem vzdržuje. Treba je odpravit sistem dela nasploh, dela kot   najhujše oblika strukturnega nasilja nad ljudmi ravno zato, ker je tako vseprisotno in tako neopazno.

Kako lahko danes preživiš ne da bi delal? Čisto preprosto: edino na račun dela drugega, na podlagi lastnine kapitala ali pa sociale (za socialo je itak  zainteresiran kapital preko socialne države), kar pa jest ne razumem kot 'parazitiranje' na delu, ker 'čisto', 'zdravo' delo itak ne obstaja. Parazitizem bi jest rajš imenoval  neločljiva simbioza,  zarad katere z življenja na  račun dela drugih oz. 'parazitizma' ne bomo odpravl  dokler  bomo odpravli dela kot takega.

Jao, titud, če bi od filozofiranja lahko živel, bi ti najrazkošneje živel  

Samo, a bi bilo v tem primeru filozofiranje delo ali delovanje  

X wrote on 01.03.2006 at 14:37:12:


Ne zanikam družbene narave dela. Njen izraz  so   proizvodno-tehnoške in druge družbene delitve dela, ki pa  so namenjene  izključno večji učinkovitosti dela, ta pa se meri izključno  v učinkovitejšemu vpreganju praktično vsakršne človekove dejavnosti v delo za drugega, torej v življenje na račun dela drugih oz. parazitiranje. Delitev dela  predpostavlja parazitiranje oz. je na njem vzpostvljena, zato  parazitiranja znotraj delitve dela ni mogoče odpravit oz. ga je mogoče odpravit le z ukinitvijo dela kot takega. Človekova generična dejavnost sama pa je nedeljiva, s tem pa ne zanika svoje družbene narave, saj  v druženi tok delovnja se vključuje celovito in neposredno...      

lola wrote on 01.03.2006 at 14:41:49:


Delovanje je v tolk, kolikor sebe vas z njim umeščam v en skupen tok družbenega delovanja. Umeščam pa nas lahko toč tolk, kolikor mojega tovrstnega delovanja ne idetificiramo kot 'filozofiranje' sploh, ker s tako identiteto postane moje  delovanje  takoj samo le ena od oblik/kategorij  sicer zaničevanega in neresnega ali celo parazitskega, a vendarle dela.