sinjeoka wrote on 02.03.2006 at 10:49:14:p.s. V času uničevanja fenomena družine so nekateri utopično mislili, da bodo ta altruizem ljudje avtomatično prenesli na širšo-državno skupnost. No danes vemo, da kriza "družine" pomeni krizo v ljudeh. Ti ljudje na splošno trpijo za pomanjkanjem empatije in altruizma do sočloveka - zato tudi ne morejo ustvariti družine. Če je zato družba kot celota bolj altruistična in empatična - fenomenologija ugotavlja samo večjo delikvenco in več borderline sindroma.
Atomarna družina, ki jo sestavljajo ata, mama, mulc ali dva, mačka, pes, hrček, zlata ribica in kanarček, niso ravno neka huda varnostna socialna mreža, ki bi lahko opravljala socialno funkcijo. Za kaj takega je treba zbobnat skupaj že malo širšo žlahto, pa še ta je, kot pravijo v teh krajih, precej strgana plahta.
Obstajajo seveda tudi drugačne, razširjene in trdno povezane družine. Vendar pa kar se tiče dušenja individualne pobude in svobode tiče, so kibuci, komune, socializem mačji kašelj: če družina prodaja burek, se pač od 6am - 4:30am dnevno prodaja burek, če družina trguje s papriko in kumarami, papriko in kumare, če sladoled, pa sladoled. O tistih, ki so si za family business omislili trgovino z belim blagom, drogami in podobnim, raje niti ne razmišljam.
Družine, plemena, rodovi, klani, ..., so izgubile funkcijo zagotavljanja varnosti, zagotavljanja spoštovanja pogodb in jo predale državi. Močne družine in močna država pa ne gredo najbolj skupaj (močna družina se mora odpovedati svoji moči v korist države). Močna država pa je trenutno pogoj (tako pravijo celo najhujši liberalci) za uspešno gospodarstvo, ki je potrebno za ustvarjanje blaginje. Pri tem je ideal nevezan, mobilen, prilagodljiv posameznik, ki lahko sledi spreminjajočim zahtevam ekonomije, danes na Floridi, jutri na Aljaski.
Na tak način je temu posamezniku verjetno precej težko vzdrževati kaj več kot simbolne stike z svojo širšo družino, saj so vez z njo v najboljšem primeru samo lepi spomini (moderne telekomunikacije lahko rešijo situacijo?). Moje mnenje je, da so družine že zdavnaj, v imenu svobode, poleg svojih drugih funkcij izgubile tudi velik del svojih socialnih funkcij. In če nam ni do tega, da nam ljudje recimo od mraza umirajo na cestah, da duševno bolnih ne trpamo recimo v zapore, potem mora tudi to funkcijo, ki jo družine izgubljajo, prevzeti kdo drug. Efektivnih možnosti zaenkrat ni kaj dosti, država z ali pa brez sodelovanja različnih drugih organizacij, ali pa se sistematično krepi lokalne skupnosti in s tem verjetno spet tudi družine (nekako po zgledu samoorganizirajoče se latinske amerike).
Pomanjkanje empatije oz. altruizma pri drugih, sam zato vidim kot izgovor, najverjetneje potreben, da prikrije moje pomanjkanje empatije in altruizma

(še ena racionalizacija, kot recimo prepričanje o tem, kako posebno bitje sem kot človek, da lahko potem brez moralnega mačka pojem kakšen masten zrezek)
lp bp