|
Loops of Infinity
Ex Member
|
Interpretacija šunjate, o kateri smo razpravljali, je gledišče filozofske šole Madhyamike ali »Srednje poti«, ki jo je ustanovil Nagarjuna. To je opis izkustvene realnosti, ki je ni moč nikoli pravilno opisati, saj besede preprosto niso izkušnja. Besede in koncepti le nakažejo delne vidike izkušnje. Pravzaprav je vprašljivo, če bi nekdo lahko govoril o »izkušanju« realnosti, ker bi to pomenilo ločenost med tistim, ki izkuša, in izkušnjo. Vprašljivo je tudi, če lahko nekdo govori o »realnosti«, saj bi to pomenilo obstoj izkušnje nekega objektivnega vedca, ki je zunaj in ločen od nje; kot da bi bila realnost stvar, ki jo lahko imenujemo, z zastavljenimi omejitvami in mejami. Zatorej šola Madhyamika preprosto govori o tathati, »kot je«. Nagarjuna je dajal veliko prednost pristopanju resnici z jemanjem argumentov drugih filozofskih šol, z njihovimi lastnimi izrazi in jih logično reduciral do absurda, namesto da bi sam ponujal kakršnekoli definicije realnosti.
Obstaja več drugih glavnih filozofskih pristopov k problematiki resnice in realnosti, ki so obstajali pred in so vplivali na razvoj šole Madhyamika. Tovrstno razmišljanje se je izrazilo ne le v zgodnjih budističnih filozofskih šolah, pač pa tudi v pristopih teističnega hinduizma, vednatizma, islama, krščanstva in v večini drugih religij in filozofskih tradicij. Z gledišča šole Madyamika lahko te pristope razvrstimo v tri kategorije: eternalisti, nihilisti in atomisti. Madhyamiki so bili mnenja, da sta prva dva pristopa napačna, tretji pa edini delno resničen.
Prvi in najbolj očiten izmed teh treh »napačnih konceptov narave« realnosti je eternalizem, pristop, ki je pogosto tisti z bolj naivnimi verzijami teizma. Eternalistične doktrine vidijo fenomen, kot da vsebuje neke vrste večno bistvo. Stvari se rodijo in umrejo, pa vendar vsebujejo bistvo, ki ne umre. Svojstvo večnega obstoja se mora oprijemati nečesa, zato imetniki te doktrine navadno pristajajo na vero v Boga, dušo, atmana, neizrekljivi jaz. Tako vernik trdi, da nekaj obstaja kot trdno, trajno in večno. Zelo pomirjevalno je, če imamo nekaj trdega, za kar se lahko oprimemo, se na tem zadržimo, torej določen način razumevanja sveta in posameznikovega odnosa do njega.
Vendar pa vernik v eternalistične doktrine lahko doživi streznitev glede Boga, ki ga nikoli ni srečal, duše ali bistva, ki ju ne more najti, nečesa, kar nas pripelje do naslednjega in nekoliko bolj sofisticiranega napačnega koncepta realnosti: nihilizma. To gledišče vztraja pri tem, da se vse porodi iz ničnosti, skrivnosti. Sonce sije, meče svetlobo na zemljo, pomaga življenju pri rasti, prinaša vročino svetlobo. Vendar pa ne moremo najti nobenega izvora življenja; ni nobene logične začetne točke, iz katere bi se začelo vesolje. Življenje in sveta sta le ples maye, iluzije. Stvari so preprosto porojene spontano, iz ničesar. Zatorej se ničnost v tem pristopu zdi pomembna, nespoznavna realnost nekako onstran očitnega fenomena. Vesolje se dogaja skrivnostno; dejansko ni nobene resnične razlage. Morebiti bi nihilist dejal, da človeški um zmore doumeti takšne skrivnosti. Zatorej je, v tem pogledu realnosti, skrivnost obravnavana kot stvar. Na zamisel, da ni nobenega odgovora, se sklicujejo in pri njej vztrajajo kot odgovoru.
Nihilističen pristop obuja psihološki odnos fatalizma. Logično razumete, da se v primeru, če nekaj naredite, stvari zgodijo kot reakcija na to. Vidite kontinuiteto vzroka in posledice, verižno reakcijo, nad katero nimate nobenega nadzora. Ta proces verižne reakcije vzklije iz skrivnosti »ničnosti«. Zatorej je bila, če ste nekoga umorili, ubijanje vaša karma, in to je bilo neizogibno, vnaprej določeno. Če v tem smislu naredite dobro dejanje, to nima ničesar opraviti s tem, če ste zbujeni ali ne. Vse vzklije iz skrivnostne »ničnosti«, kar je nihilističen pristop k realnosti. Kadarkoli nismo povsem prepričani glede stvari, ki so onstran okvirja naših konceptualiziranih zamisli, postanemo panični. Strah nas je naše lastne negotovosti in vrzel skušamo zapolniti z nečim drugim. Nekaj drugega je navadno filozofsko prepričanje – v tem primeru vera v skrivnost. Zelo željno, zelo lačno iščemo ničnost in v svojih prizadevanjih, da bi jo našli, preiščemo vsak temen kotiček. Vendar najdemo le mrvice. Ničesar več ne najdemo, kot le to. To je zelo skrivnostno. Dokler še naprej iščemo konceptualni odgovor, bodo vedno območja skrivnosti, kjer je skrivnost sama še en koncept.
Pa če smo eternalisti ali nihilisti ali atomisti, konstatno domnevamo, da obstaja »skrivnost«, nekaj, česar ne poznamo: smisel življenja, izvor vesolja, ključ do sreče. Borimo se za to skrivnosti, poskušamo postati oseba, ki jo pozna ali poseduje, imenujemo jo »Bog«, »duša«, »atman«, »brahman«, šunjata« in tako dalje. Zagotovo to ni pristop k realnosti Madhyamikov, čeprav so se zgodnje budistične šole do neke mere ujele v to past, zaradi česar je njihov pristop razumljen kot le delno resničen.
Hinayana pristop k realnosti vidi nestalnost kot veliko skrivnost: to, kar se rodi, se mora spremeniti in umreti. Vendar pa posameznik ne more videti nestalnosti same, pač pa le njeno manifestacijo v obliki. Tako Hinayanisti vesolje opisujejo z vidika atomov, ki obstajajo v prostoru, in trenutkov, ki obstajajo v času. Kot takšni so atomistični pluralisti. Ekvivalent šunjate pri Hinayani je razumevanje minljive in nestvarne narave oblike, zato je praksa Hinayana meditacije dvostranska: kontemplacija glede mnogih vidikov nestalnosti – procesi rojstva, rasti, razpada in smrti in njihove elaboracije; ter obzirnostna praksa, ki vidi nestalnost mentalnih dogodkov. Arhat vidi mentalne dogodke in materialne objekte; jih začenja videti kot bežne in atomistične pripetljaje. Tako odkrije, da ni nobene stalne substance ali trdnega telesa kot takšnega. Ta pristop je zašel na kriva pota v konceptualizaciji obstoja entitet, ki so druga z drugo povezane, obstoja »tega« v povezavi s »tistim«.
|
Home
Pages: 
