Svet pogovorov - Print Page

Svet pogovorov
http://www.gape.org/cgi-bin/yabb/YaBB.pl General >> Osebna, psihološka in sociološka razmišljanja >> Istost (in o praznini) http://www.gape.org/cgi-bin/yabb/YaBB.pl?num=1126679591 Message started by Loops of Infinity on 14.09.2005 at 08:33:11

Title: Istost (in o praznini)
Post by Loops of Infinity on 14.09.2005 at 08:33:11

Mene zanima, kaj pravite na tole misel od Goetheja:

"Človek lahko živi le s sebi enakimi, in še to ne dolgo; dolgoročno namreč ne prenese, da bi mu bil kdo enak."

Iz tega bi bilo moč lažje razumeti, zakaj ljudje ne prenesejo praznine ter čutijo nujnost, da jo z nečim zapolnijo, vsaj v lastnem umu, če ne drugače.

Title: Re: Istost (in o praznini)
Post by Madan Gopal Das on 14.09.2005 at 08:55:17

wrote on 14.09.2005 at 08:33:11:

"Človek lahko živi le s sebi enakimi, in še to ne dolgo; dolgoročno namreč ne prenese, da bi mu bil kdo enak."

zivo bitje potrebuje zivo bitje, drgac ne more bit zadovoljno. vsako zivo bitje pa si zeli zadovoljstvo.

zivo bitje ma lahko clovesko telo al pa rastlinsko al pa zivalsko itd. ce clovek z drugim clovekom ne gre skp, si bo omislil domaco zival, rastlino itd.. zivo brez zivega ne more bit zadovoljno.

nekateri se zacnejo druzit s svojim umom, a jim ni jasno, da kar je zivega tam notr je le nasa projekcija, torej zivega bitja tja notr. a tud to ga ne zadovolji. zivo potrebuje zivo.

nobeno zivo bitje ni enako drugemu v vseh pogledih, ceprav si tud razlicna nista v vseh pogledih. zivo je zivo, a vsako zivo ima svojo individualnost. brez individualnosti ne more bit ljubezni. ljubezen zdruzuje zivo z zivim a pri tem ohranja njuno individualnost.

Title: Re: Istost (in o praznini)
Post by titud on 14.09.2005 at 09:46:51

wrote on 14.09.2005 at 08:33:11:

Je aryan lepo povedal o nujnosti sobivanja, jest bi dodal le še to, se je človekov strah pred praznino po moje pojavu šele skupaj z zavedanjem človekove individulansti, to je osebne neenakosti z drugimi (kot posledice delitve dela in razpada organske družbe).

Vsak človek nosi celototen razvoj človeštva v seb, vsak se osebnostno razvija po istem ključu kot se je razvijalo človeštvo (in seveveda vse živo s s to pripombo, da je ravoj vsega živega itak reinterpriran v vzorcu razvoja človeštva). Strah pred praznino se v otroštvu začne z pojavljat hkrat z oblikovanjem jaza, z občutenjem ločenosti od drugih. Želja po neločenosti/enosti z drugim, ki bi zagotavlja udobno varnost jazu, ostaja, zato si ta jaz v drugih, da bi se sam počutil varneje, odslikava svoje lastne kopije.

Gothejvo tezo bi jest razumu kot novodobno (goethe je bil glasnik nove dobe/razsvetljenstva) človekovo potrebo po sidriranju samozavedujočega se jaza v nazaj enosti, ki jo moderen človek kompezira v ideji enakosti (razvestljenci so bili glasniki egalitrnih idej), te potrebe pa ne more realizirat, dokler se ne sooči iz oči s praznio, ki jo je okrog sebe sam ustvaru z zavedanjem lastne induvidualnosti.

Title: Re: Istost (in o praznini)
Post by Loops of Infinity on 14.09.2005 at 10:37:21

Šunjata

Če režemo skozi svoje konceptualizirane verzije sveta z mečem prajne, odkrijemo šunjato – ničnost, praznost, praznino, odsotnost dualnosti in konceptualizacije. Najbolj znana izmed Budovih učenj na to temo so predstavljena v Prajnaparmita –hridaja, imenovani tudi Srčna Sutra; zanimivo je, da Buda v tej sutri komajda kaj spregovori. Ob koncu debate reče le: »Dobro povedano, dobro povedano,«, in se nasmehne. Ustvaril je situacijo, v kateri so učenje o šunjati razložili drugi, namesto, da bi bil on sam dejanski govornik. Ni vsilili komunikacije, pač pa je ustvaril situacijo, ko je lahko nastopilo učenje, v katerem so njegovi učenci navdihnjeni, da odkrijejo in izkusijo šunjato. Obstaja dvanajst stilov predstavljanja darme in to je edem izmed njih.
Ta sutra govori o govori o Avalokitešvarim, ki predstavlja sočutje in veščine, in Šariputri, velikem arhatu, ki predstavlja prajno, znanje. Obstajajo določene razlike med tibetanskimi in japonskimi prevodi in originalom v sanskrtu, vendar vse verzije poudarjajo, da je bil Avalokitešvara prisiljen zbuditi se v šunjato zaradi neustavljive sile prajne. Nato je Avalokitešvara govoril s Šariputro, ki predstavlja osebo z znanstvenim umom ali natančnim znanjem. Učenja Bude so bila postavljena pod Šariputrov mikroskop, kar pomeni, da niso bila sprejeta na slepo vero, pač pa so jih preiskali, izvajali, preizkusili in dokazali.
Avalokitešvar je dejal: »Oh, Šariputra, oblika je prazna, praznina je oblika; oblika ni nič drugega kot praznina, praznina ni nič drugega kot oblika.« Ni nam treba iti v podrobnosti njihove razprave, pač pa lahko raziščemo to izjavo glede oblike in praznine, ki je glavna poanta sutre. Zato moramo biti zelo jasni in natančni glede pomena izraza »oblika.

Oblika je to, kar je pred tem, ko mi projiciramo svoje koncepte v to. To je originalno stanje tega »kar je tukaj«, slikovita, živa, impresivna, dramatična, estetska svojstva, ki obstajajo v vsaki situaciji. Oblika je lahko javorovo list, ki pada z drevesa in pristaja na rečni obali; lahko je polna luna, obcestni jarek na ulici ali kup smeti. Te stvari so to, »kar je«, in vse imajo isti smisel: vse so oblike, vse so objekti, so točno to, kar je. Ovrednotenja glede njih so ustvarjena šele kasneje v naših umih. Če zares gledamo te stvari, kot so, so le oblike.

Tako je forma prazna. Vendar prazna česa? Oblika je prazna naših predsodkov, naših sodb. Če ne vrednotimo in kategoriziramo javorovega lista, ki pada in pristaja na reki, kot nasprotnega kupu smeti v New Yorku, pota sta tam, kjer sta. Prazna sta predsodkov. Seveda sta točno to, kar sta!. Smeti so smeti in javorov list je javorov list, «kar je« je »kar je«. Oblika je prazna, če jo vidimo v odsotnosti svojih lastnih interpretacij glede nje same.

Vendar je praznina tudi oblika. To je zelo nezaslišana pripomba. Menili smo, da nam je uspelo vse skupaj razporediti, menili smo, da nam je uspelo spregledati, da je vse »isto«, če odstranimo vse svoje predsodke. To je ustvarilo prelepo sliko: vse slabo in vse dobro, ki ju vidimo, sta oboje dobro. Lepo. Zelo elegantno. Vendar je naslednja točka to, da je praznina tudi oblika, zato moramo to ponovno preučiti. Praznina javorovega lista je prav tako oblika; ni zares prazna. Praznina kupa smeti je prav tako oblika. Če poskušamo videt te stvari kot prazne, to tudi pomeni, da jih odenemo v koncept. Oblika se vrne. Prelahko je bilo, da bi z odvzemanjem vseh konceptov zaključili, daje vse preprosto to, kar je. To bil lahko bil pobeg, še en način za tolaženje samih sebe. Dejansko moramo občutiti stvari takšne, kot so, svojstva kupa smetnosti in svojstva javorove listnosti, nositi stvari. Moramo jih občutiti točno, ne pa prek njih poskušati povezniti tančico praznosti. To sploh ne pomaga. Videti moramo »nosti« tega, kar je tam, surova in nezglajena svojstva stvari, natančno takšna, kot so. To je zelo natančen način videnja sveta. Zato najprej izbrišemo vse svoje predsodke, nato pa izbrišemo celo subtilnosti takšnih besed, kot je »prazno, kar nas pripelje do nikjer, popolnoma s tem, kar je.

Nazadnje pridemo do zaključka, da je oblika le oblika in praznina le praznina, do tega kar je bilo opisano v sutri: videnje te oblike ni nič drugega kot praznina, praznina pa ni nič drugega kot oblika; sta neločljivi. Vidimo, da je iskanje lepote ali filozofskega smisla življenja le način za opravičevanje samih sebe, ko pravimo, da stvari niso tako slabe kot mislimo. Stvari so tako slabe, kot si mislimo! Oblika je oblika, praznina je praznina, stvari so natanko to, kar so, in ni nam jih treba videti v luči neke vrste globinskosti. Končno se spustimo na zemljo in vidimo stvari kot so. To ne pomeni, da bi imeli navdihnjeno mistično verzijo z arhangeliz, angeli in igranjem prijetne glasbe. Vendar stvari vidimo, kot so, v njihovih lastnih svojstvih. Tako je šunjata v tem primeru popolna odsotnost kakršnihkoli konceptov ali filtrov, celo odsotnost konceptov »oblika je prazna« in »praznina je oblika«. To je vprašanje videnja sveta na neposreden način, ne da bi hrepeneli po »višji« zavesti ali pomenu ali globini. To je le neposredno zaznavanje stvari dobesedno takih, kot so, na svoj pravi način.

Lahko bi vprašali, kako uporabiti ta učenja v vsakodnevnem življenju. Obstaja zgodba o tem, da so, ko je Buda podal svojo prvo razpravo o šunjati, nekateri arhati doživeli srčni infarkti in izkusili vsrkanje v prostor, vendar so še vedno vztrajali na prostoru. Dokler so to počeli, je obstajala izkušnja in tisti, ki izkuša. Princip šunjate vključuje ne-vztrajanje pri ničemer, ne-ločevanje med tem in tistim, ne-zadrževanje nikjer.

Če vidimo stvari take, kot so, nam jih ni treba še naprej interpretirati in analizirati; ni nam jih treba poskušati razumeti tako, da bi vanje vsiljevali spiritualno izkušnjo ali filozofske zamisli. Kot je dejal slavni mojster zena: »Ko jem, jem; ko spim, spim.« Samo delajte, kar delate, kompletno, polno. Napraviti tako pomeni biti riši, iskrena, resnicoljubna oseba, poštena oseba, ki nikoli ne ločuje med tem in onim. Stvari opravi dobesedno, neposredno, ko to. Je, kadarkoli želi jesti; spi, kadarkoli želi spati. Včasih je Buda opisan kot Mahariši, veliki Riši, ki ni poskušal biti resnicoljuben, pač pa je bil preprosto resničen v svojem odprtem stanju.

Title: Re: Istost (in o praznini)
Post by Madan Gopal Das on 14.09.2005 at 10:48:10

wrote on 14.09.2005 at 10:37:21:

Šunjata

Če režemo skozi svoje konceptualizirane verzije sveta z mečem prajne, odkrijemo šunjato – ničnost, praznost, praznino, odsotnost dualnosti in konceptualizacije.

nc kej izpolnjujocga, res pa da neki trpljenja odpade. je se vedno, a ni valov trpljenja.

Quote:

Včasih je Buda opisan kot Mahariši, veliki Riši, ki ni poskušal biti resnicoljuben, pač pa je bil preprosto resničen v svojem odprtem stanju.

ja, vendar javno svojim ucencem/sledilcem ni povedal vsega kar sam ve.

če se mu iskreno predas in ga prosis za tisto kar on misli, da je najboljse zate... te bo poslal onkraj materialne praznine (sunyate) v spiritualno polnost (brahma).

Hari bol.

Title: Re: Istost (in o praznini)
Post by Loops of Infinity on 14.09.2005 at 11:32:30

Madan Gopal Das wrote on 14.09.2005 at 10:48:10:

Dvomim, da se to spljoh da: povedat vse, kar veš. Verjetno je v imenu lih tovrstnega spoznanja potem bil raje resničen. Izbral (al pa sprejel) je biti resnica kot vztrajal izvedeti resnico.

Title: Re: Istost (in o praznini)
Post by Madan Gopal Das on 14.09.2005 at 11:54:46

wrote on 14.09.2005 at 11:32:30:

Dvomim, da se to spljoh da: povedat vse, kar veš.

ja, neomejenih stvari se ne da dokončno opisat z materialnimi besedami, ker so omejene. ampak to ne pomen, da se tistmu ki ve, ne splaca nic nobenmu povedat. tisto kar je lahko povedano je bolj koristno kot dopuscanje umskih spekulacij nevednezev.

Quote:

Verjetno je v imenu lih tovrstnega spoznanja potem bil raje resničen. Izbral (al pa sprejel) je biti resnica kot vztrajal izvedeti resnico.

ja, spoznal je, in deloval v skladu s svojim spoznanjem. jaz sam pravm, da je Buda v javnosti povedu ali "bil" manj kot v svoji privatnosti. vseen se splaca njegove nauke sledit, katerekol. ampak ce hoces it zares onkraj vsega trpljenja, kar je osnovni cilj Bude pol bos mogu pridt zlo zlo bliz... in pozorno poslusat.

Šri Čaitanja Mahaprabhu je v tem pogledu bolj milosten kot Buda. On je govoru na glas, vsem, direktno najvišje in dal najlažji a vseeno učinkovit proces. Na nas je sam to, da poslusamo, sprejmemo in izvajamo.

Hari bol.

Title: Re: Istost (in o praznini)
Post by Loops of Infinity on 14.09.2005 at 12:08:07

Mgd, ko razpravljaš o tem, kaj oz. celo kdo je bolj milosten..., ne vem no. Tega še zdaleč ne moremo vedet kar tako, dejstvo pa je, da dokler imaš predstavo o določeni vrsti milosti, je ne boš videl/prejel drugače oz. drugje.

Title: Re: Istost (in o praznini)
Post by Madan Gopal Das on 14.09.2005 at 12:14:57

wrote on 14.09.2005 at 12:08:07:

ja, se strinjam.

Jaz sledim naukom Šri Čaitanja Mahaprabhu-ja zarad dolocenih osebnih izkusenj.

Title: Re: Istost (in o praznini)
Post by Loops of Infinity on 14.09.2005 at 12:55:46

wrote on 14.09.2005 at 08:33:11:

V bistvu sem hotla vprašat, zakaj menite, da človek ne prenese, da bi mu bil kdo enak? Bi bila to kot neke vrste smrt?

Title: Re: Istost (in o praznini)
Post by Madan Gopal Das on 14.09.2005 at 13:02:42

wrote on 14.09.2005 at 12:55:46:

V bistvu sem hotla vprašat, zakaj menite, da človek ne prenese, da bi mu bil kdo enak? Bi bila to kot neke vrste smrt?

zato ker nobeno zivo bitje ni enako drugemu in bi bla popolna enakost nenaravna. po drugi strani pa nobeno zivo bitje ni razlicno od drugega v vseh pogledih in je popolna razlicnost tud nenaravna.

tako kot je zivo bitje večno, so tud odnosi med živimi bitji večni. eno živo bitje je od drugega hkrati različno in enako. večnosti se z minljivimi cutili in minljivim razumom/intelektom ne da dojet/spoznat. vznemirjenost pa indirektno kaze na to, da zares obstaja. za spoznat večnost je potreben poseben/večni trud.

Title: Re: Istost (in o praznini)
Post by titud on 14.09.2005 at 13:33:15

wrote on 14.09.2005 at 12:55:46:

V bistvu sem hotla vprašat, zakaj menite, da človek ne prenese, da bi mu bil kdo enak? Bi bila to kot neke vrste smrt?

V kontekstu sunjate se to bolj bere, da se moraš najprej v celoti izpraznit, se lahko z drugim postaneš eno oz. njemu enak. Očitno koncepta enakosti ni mogoče vpeljat brez predhodnega razumevanja koncepta praznine. S koceptom biti/niča se je poleg goetheja ukvarjal filozofsko tud heidegger, psihološko pa se je s s podobnim koneceptom uvarjal meni blizu fromm.

Title: Re: Istost (in o praznini)
Post by Loops of Infinity on 14.09.2005 at 13:51:28

titud Posts: 4444

Title: Re: Istost (in o praznini)
Post by titud on 14.09.2005 at 13:51:50

wrote on 14.09.2005 at 12:55:46:

V bistvu sem hotla vprašat, zakaj menite, da človek ne prenese, da bi mu bil kdo enak? Bi bila to kot neke vrste smrt?

Po moje zato, ker koncpet enakosti očitno predpostvlja obvladovanje koncepta praznine, saj se le v izpraznejno formo lahko naseli enost z drugim v pomenu enakosti.

Za praznino/enaksotjo, ki bi bla v drugačnem koncetu kot jo s smrtjo/posmrtnim življenjem vpeljuje krščansvo, so se začel intenzivno zanimat šele novodobni filozofi, ki so enakost imel ambicijo vpeljat na tem svetu. Očitno je bil med njimi tud goethe. Jest vem še za heideggra pa fromma, nekaj sem o tem pisal tukaj
http://www.gape.org/cgi-bin/yabb/YaBB.pl?board=prijateljstvo;action=display;num=1041632155;start=54#54

Title: Re: Istost (in o praznini)
Post by titud on 14.09.2005 at 13:54:57

wrote on 14.09.2005 at 13:51:28:

titud Posts: 4444

Sem čist pozabu, da sem ta 4444 post sploh napisal, zato sem ga na novo zgoraj spisal pa postal še enkart. Naj ostane, da se vidi, kol se od samga sebe razlikujem po par minutah.

Title: Re: Istost (in o praznini)
Post by Loops of Infinity on 14.09.2005 at 13:58:57

titud wrote on 14.09.2005 at 13:54:57:

Naj ostane, da se vidi, kol se od samga sebe razlikujem po par minutah.

O.K. ;D

Title: Re: Istost (in o praznini)
Post by Loops of Infinity on 14.09.2005 at 15:13:20

Interpretacija šunjate, o kateri smo razpravljali, je gledišče filozofske šole Madhyamike ali »Srednje poti«, ki jo je ustanovil Nagarjuna. To je opis izkustvene realnosti, ki je ni moč nikoli pravilno opisati, saj besede preprosto niso izkušnja. Besede in koncepti le nakažejo delne vidike izkušnje. Pravzaprav je vprašljivo, če bi nekdo lahko govoril o »izkušanju« realnosti, ker bi to pomenilo ločenost med tistim, ki izkuša, in izkušnjo. Vprašljivo je tudi, če lahko nekdo govori o »realnosti«, saj bi to pomenilo obstoj izkušnje nekega objektivnega vedca, ki je zunaj in ločen od nje; kot da bi bila realnost stvar, ki jo lahko imenujemo, z zastavljenimi omejitvami in mejami. Zatorej šola Madhyamika preprosto govori o tathati, »kot je«. Nagarjuna je dajal veliko prednost pristopanju resnici z jemanjem argumentov drugih filozofskih šol, z njihovimi lastnimi izrazi in jih logično reduciral do absurda, namesto da bi sam ponujal kakršnekoli definicije realnosti.

Obstaja več drugih glavnih filozofskih pristopov k problematiki resnice in realnosti, ki so obstajali pred in so vplivali na razvoj šole Madhyamika. Tovrstno razmišljanje se je izrazilo ne le v zgodnjih budističnih filozofskih šolah, pač pa tudi v pristopih teističnega hinduizma, vednatizma, islama, krščanstva in v večini drugih religij in filozofskih tradicij. Z gledišča šole Madyamika lahko te pristope razvrstimo v tri kategorije: eternalisti, nihilisti in atomisti. Madhyamiki so bili mnenja, da sta prva dva pristopa napačna, tretji pa edini delno resničen.

Prvi in najbolj očiten izmed teh treh »napačnih konceptov narave« realnosti je eternalizem, pristop, ki je pogosto tisti z bolj naivnimi verzijami teizma. Eternalistične doktrine vidijo fenomen, kot da vsebuje neke vrste večno bistvo. Stvari se rodijo in umrejo, pa vendar vsebujejo bistvo, ki ne umre. Svojstvo večnega obstoja se mora oprijemati nečesa, zato imetniki te doktrine navadno pristajajo na vero v Boga, dušo, atmana, neizrekljivi jaz. Tako vernik trdi, da nekaj obstaja kot trdno, trajno in večno. Zelo pomirjevalno je, če imamo nekaj trdega, za kar se lahko oprimemo, se na tem zadržimo, torej določen način razumevanja sveta in posameznikovega odnosa do njega.
Vendar pa vernik v eternalistične doktrine lahko doživi streznitev glede Boga, ki ga nikoli ni srečal, duše ali bistva, ki ju ne more najti, nečesa, kar nas pripelje do naslednjega in nekoliko bolj sofisticiranega napačnega koncepta realnosti: nihilizma. To gledišče vztraja pri tem, da se vse porodi iz ničnosti, skrivnosti. Sonce sije, meče svetlobo na zemljo, pomaga življenju pri rasti, prinaša vročino svetlobo. Vendar pa ne moremo najti nobenega izvora življenja; ni nobene logične začetne točke, iz katere bi se začelo vesolje. Življenje in sveta sta le ples maye, iluzije. Stvari so preprosto porojene spontano, iz ničesar. Zatorej se ničnost v tem pristopu zdi pomembna, nespoznavna realnost nekako onstran očitnega fenomena. Vesolje se dogaja skrivnostno; dejansko ni nobene resnične razlage. Morebiti bi nihilist dejal, da človeški um zmore doumeti takšne skrivnosti. Zatorej je, v tem pogledu realnosti, skrivnost obravnavana kot stvar. Na zamisel, da ni nobenega odgovora, se sklicujejo in pri njej vztrajajo kot odgovoru.

Nihilističen pristop obuja psihološki odnos fatalizma. Logično razumete, da se v primeru, če nekaj naredite, stvari zgodijo kot reakcija na to. Vidite kontinuiteto vzroka in posledice, verižno reakcijo, nad katero nimate nobenega nadzora. Ta proces verižne reakcije vzklije iz skrivnosti »ničnosti«. Zatorej je bila, če ste nekoga umorili, ubijanje vaša karma, in to je bilo neizogibno, vnaprej določeno. Če v tem smislu naredite dobro dejanje, to nima ničesar opraviti s tem, če ste zbujeni ali ne. Vse vzklije iz skrivnostne »ničnosti«, kar je nihilističen pristop k realnosti. Kadarkoli nismo povsem prepričani glede stvari, ki so onstran okvirja naših konceptualiziranih zamisli, postanemo panični. Strah nas je naše lastne negotovosti in vrzel skušamo zapolniti z nečim drugim. Nekaj drugega je navadno filozofsko prepričanje – v tem primeru vera v skrivnost. Zelo željno, zelo lačno iščemo ničnost in v svojih prizadevanjih, da bi jo našli, preiščemo vsak temen kotiček. Vendar najdemo le mrvice. Ničesar več ne najdemo, kot le to. To je zelo skrivnostno. Dokler še naprej iščemo konceptualni odgovor, bodo vedno območja skrivnosti, kjer je skrivnost sama še en koncept.

Pa če smo eternalisti ali nihilisti ali atomisti, konstatno domnevamo, da obstaja »skrivnost«, nekaj, česar ne poznamo: smisel življenja, izvor vesolja, ključ do sreče. Borimo se za to skrivnosti, poskušamo postati oseba, ki jo pozna ali poseduje, imenujemo jo »Bog«, »duša«, »atman«, »brahman«, šunjata« in tako dalje. Zagotovo to ni pristop k realnosti Madhyamikov, čeprav so se zgodnje budistične šole do neke mere ujele v to past, zaradi česar je njihov pristop razumljen kot le delno resničen.

Hinayana pristop k realnosti vidi nestalnost kot veliko skrivnost: to, kar se rodi, se mora spremeniti in umreti. Vendar pa posameznik ne more videti nestalnosti same, pač pa le njeno manifestacijo v obliki. Tako Hinayanisti vesolje opisujejo z vidika atomov, ki obstajajo v prostoru, in trenutkov, ki obstajajo v času. Kot takšni so atomistični pluralisti. Ekvivalent šunjate pri Hinayani je razumevanje minljive in nestvarne narave oblike, zato je praksa Hinayana meditacije dvostranska: kontemplacija glede mnogih vidikov nestalnosti – procesi rojstva, rasti, razpada in smrti in njihove elaboracije; ter obzirnostna praksa, ki vidi nestalnost mentalnih dogodkov. Arhat vidi mentalne dogodke in materialne objekte; jih začenja videti kot bežne in atomistične pripetljaje. Tako odkrije, da ni nobene stalne substance ali trdnega telesa kot takšnega. Ta pristop je zašel na kriva pota v konceptualizaciji obstoja entitet, ki so druga z drugo povezane, obstoja »tega« v povezavi s »tistim«.

Title: Re: Istost (in o praznini)
Post by Loops of Infinity on 14.09.2005 at 15:35:41

Tri elemente eternalizma, nihilizma in atomističnega pluralizma lahko v različnih kombinacijah najdemo pri skoraj vseh glavnih svetovnih filozofijah in religijah. Z gledišča Madhyamikov so ti trije napačni koncepti realnosti dejansko neizbežni, dokler nekdo išče odgovor na nepravilno vprašanje, dokler nekdo raziskuje tako imenovano "skrivnost" življenja. Vera v karkoli je preprosto način za etiketiranje skrivnosti. Yogachara, filozofska šola Mahayana, je poskušala to skrivnost eliminirati z iskanjem povezave skrivnosti s pojavnim svetom.

Glavna vera Yogachara šole je epistemološka. Za to šolo je skrivnost inteligenca, to, kar ve. Yogacharianti so skrivnost razrešili s predpostavljanjem neločljive povezave inteligence in fenomena. Tako ni nobenega individualnega vedca, vse je "samo-znano". Obstaja le "en um"", ki so ga Yogacharianti imenovali "samo-žareča kognicija", katere del so tako misli in emocije, kot tudi ljudje in drevesa. Zato je v tradicionalni literaturi ta šola obravnavana kot citta-matra ali šola "edini-um".

Yogachara šola je bila prva šola budistične misli, ki je presegla ločenost med vedcem in vedenim. Zato njeni pripadniki pojasnjujejo zmedo in trpljenje, kot da je vzkalilo iz napačnega prepričanja v individualnem vedcu. Če oseba verjame, da pozna svet, potem se za en um zdi, kot da je razceplje, čeprav je dejansko kalne le čista površina. Zmedena oseba čuti, da misli in reagira do zunanjega fenomena, tako da je ujeta v konstatno situacijo akcije in reakcije. Razsvetljena oseba spozna, da so misli in emocije na eni strani in tako imenovan zunanji svet na drugi strani oboje "igra uma". Tako razsvetljena oseba ni ujeta v dualizem subjekta in objekta, notranjega in zunanjega, vedca in vedenega, mene in drugega. Vse je "samo-znano".

Vendar pa je Nagarjuna nasprotoval Yogacharskemu "edini-um" predlogu, pravzaprav je dvomil celo o samem obstoju "uma". Preučil je dvanajst knjig Prajnaparamite, ki izhajajo iz drugega obrata Kolesa Doktrine s strani Bude, iz učenja v srednji dobi njegovega življenja. Nagarjuna je svoje zaključke zbral v principu "ne-vztrajanja", glavnem principu šole Madhyamike. Dejal je, da je moč ovreči katerikoli filozofski pogled, da posameznik ne sme vztrajati pri nobenem odgovoru ali opisu realnosti, pa če je le-ta ekstremen ali zmeren, vključno s predstavo o "enem umu". Celo če rečemo, da je odgovor v ne-vztrajanju, je to varljivo, saj posameznik ne sme vztrajati pri ne-vztrajajnju. Nagarjunov način je bil ne-filozofski, sploh ni bil še ena filozofija. Dejal je: "Modri ne bi smeli vztrajati niti na sredini.

Filozofija Madhyamike je kritično gledišče Yogacharske teorije o tem, da je vse vidik uma. Argument Madhyamikov se glasi: "Da bi lahko rekli, da um obstaja, ali da je vse igra enega uma, mora obstajati nekdo, ki gleda en um, vedec za um, ki jamči za njegov obstoj." Tako je vse s strani Yogachare nujno teorija tega opazovalca. Vendar so glede na Yogacharsko lastno filozofijo samožareče kognicije subjektivne misli glede objekta varljive, saj ni nobenega subjekta ali objekta, pač pa le en um, katerega del je opazovalec. Zatorej je nemogoče trditi, da obstaja en um. Kot fizično telo tudi samo-žareča kognicija ne more videti same sebe, prav tako kot tudi rezilo ne more razrezati samega sebe. Po Yogacharskem lastnem priznanju ni nikogar, ki bi vedel, da en um obstaja.

Kaj lahko potem rečemo o umu ali realnosti? Ker ni nikogar, ki bi zaznaval um ali realnost, je predstava o obstoju z izrazi "stvari" in "oblika" varljiva; nobene realnosti ni in nobene misli ne izvirajo iz zaznavne realnosti. Ko smo enkrat odstranili to percepcijo obstoja uma in realnosti, se situacije prikazujejo jasno, kot so. Nikogar ni, ki bi gledal, nikogar, ki bi karkoli vedel. Realnost samo je; prav to je mišljeno z izrazom "šunjata". Skozi za vpogled je odstranjen opazovalec, ki nas ločuje od sveta.

(iz knjige Prebijanje...) :P ;D

Title: Re: Istost (in o praznini)
Post by titud on 14.09.2005 at 16:33:21

wrote on 14.09.2005 at 15:13:20:

Interpretacija šunjate, o kateri smo razpravljali, je gledišče filozofske šole Madhyamike ali »Srednje poti«, ki jo je ustanovil Nagarjuna.

Evo še eno novejšo, eksitencialistično interpretacijo nagrajune:

http://www.gape.org/cgi-bin/yabb/YaBB.pl?board=prijateljstvo;action=display;num=1041632155;start=60#60

Title: Re: Istost (in o praznini)
Post by X on 14.09.2005 at 16:44:43

------------

Don't forget that you ARE SPECIAL!

Just like everyone else.

;D ;D

Title: Re: Istost (in o praznini)
Post by Madan Gopal Das on 15.09.2005 at 08:29:34

Loops, a ti prakticiras ta budisticni nauk, ki ga citiras?

Title: Re: Istost (in o praznini)
Post by Loops of Infinity on 15.09.2005 at 09:48:54

Madan Gopal Das wrote on 15.09.2005 at 08:29:34:

Loops, a ti prakticiras ta budisticni nauk, ki ga citiras?

http://home.planet.nl/~esther.kjell/frogs/pic/img/buddhafrog.jpg

Zgledam kot da ga ne bi?

Title: Re: Istost (in o praznini)
Post by Madan Gopal Das on 15.09.2005 at 10:06:11

wrote on 15.09.2005 at 09:48:54:

Zgledam kot da ga ne bi?

ja, men zgleda kot da ga ne. sicer ni pa s tem nic narobe. zanimiv mi je sam to zakaj citiras nek nauk, ki ga sama ne sledis. sej iskanje pozornosti je tud neka praksa. jaz sam jo poskusam opustit, po spoznanju, da ni nc kej dost prijetnega na tem. so pa vzponi in padci razpolozenja, ampak ne en ne drug se direktno ne dotakne pravega-mene.

Hari bol.

Title: Re: Istost (in o praznini)
Post by Loops of Infinity on 15.09.2005 at 10:15:45

Madan Gopal Das wrote on 15.09.2005 at 10:06:11:

zanimiv mi je sam to zakaj citiras nek nauk, ki ga sama ne sledis.

Ok, al naj te vprašam, po čem sklepaš, da ga ne sledim, al naj ti kr rečem, da je ljudjem zmeraj čudno al pa najmanj zanimivo, ko naletijo na vsaj kolkr tolk "čist" špegl? :P

Title: Re: Istost (in o praznini)
Post by MGD on 15.09.2005 at 10:21:55

dobr si povedala.

Hari bol.

Title: Re: Istost (in o praznini)
Post by Lilith on 15.09.2005 at 10:22:46

Madan Gopal Das wrote on 15.09.2005 at 10:06:11:

Ja, itak, Loops naj takoj preneha razmišljat o stvareh in se pobere v luknjo. ::)

Ti je kdaj padlo na pamet, da je vrstni red v življenju tak - spoznavanje - razvoj - prakticiranje.
Ali pač imajo do razmišljanja znotraj nekega konteksta pravico samo tisti, ki že od rojstva (torej slepo) nekaj prakticirajo, da bi si to osmislili za nazaj?
Ti je kdaj padlo na pamet, da človekov razvoj in samospoznavanje ni nujno iskanje pozornosti?
Ali pa da obstajajo naši notranji konflikti, s katerimi se borimo, borimo za svoje duše, za svoje življenje?

Title: Re: Istost (in o praznini)
Post by Madan Gopal Das on 15.09.2005 at 11:07:34

Lilith wrote on 15.09.2005 at 10:22:46:

Ti je kdaj padlo na pamet, da je vrstni red v življenju tak - spoznavanje - razvoj - prakticiranje.
Ali pač imajo do razmišljanja znotraj nekega konteksta pravico samo tisti, ki že od rojstva (torej slepo) nekaj prakticirajo, da bi si to osmislili za nazaj?
Ti je kdaj padlo na pamet, da človekov razvoj in samospoznavanje ni nujno iskanje pozornosti?
Ali pa da obstajajo naši notranji konflikti, s katerimi se borimo, borimo za svoje duše, za svoje življenje?

za zivljenje se ni treba borit, trudit. sele ko se nehas borit lahko spoznas kaj je zivljenje in da je to vedno prisotno. je pa res, da ko si ze enkrat globok v borbi je tezko nehat z njo zarad navezanosti. sicer pa zivljenje ne obstaja samo za to, da obstaja ali pa da se gre borbo v samopozabi. zivljenje oz. enota zavesti ima svojo svobodno voljo. brez svobodne volje ljubezen ni mogoca. ampak ker svobodna volja obstaja se lohk odlocmo za pozeljenje (fizicno uzivanje), za smrt (neaktivnost, oz. obstoj zarad obstoja) ali pa za ljubezen (naklonjenost Izvoru in vsem ostalim v odnosu do Njega). ljubezen se edina zares splaca, ker je trajno prijetna, vse ostalo je neprijetnost.

Hari bol.