Loops of Infinity
Ex Member
|
Šunjata
Če režemo skozi svoje konceptualizirane verzije sveta z mečem prajne, odkrijemo šunjato – ničnost, praznost, praznino, odsotnost dualnosti in konceptualizacije. Najbolj znana izmed Budovih učenj na to temo so predstavljena v Prajnaparmita –hridaja, imenovani tudi Srčna Sutra; zanimivo je, da Buda v tej sutri komajda kaj spregovori. Ob koncu debate reče le: »Dobro povedano, dobro povedano,«, in se nasmehne. Ustvaril je situacijo, v kateri so učenje o šunjati razložili drugi, namesto, da bi bil on sam dejanski govornik. Ni vsilili komunikacije, pač pa je ustvaril situacijo, ko je lahko nastopilo učenje, v katerem so njegovi učenci navdihnjeni, da odkrijejo in izkusijo šunjato. Obstaja dvanajst stilov predstavljanja darme in to je edem izmed njih. Ta sutra govori o govori o Avalokitešvarim, ki predstavlja sočutje in veščine, in Šariputri, velikem arhatu, ki predstavlja prajno, znanje. Obstajajo določene razlike med tibetanskimi in japonskimi prevodi in originalom v sanskrtu, vendar vse verzije poudarjajo, da je bil Avalokitešvara prisiljen zbuditi se v šunjato zaradi neustavljive sile prajne. Nato je Avalokitešvara govoril s Šariputro, ki predstavlja osebo z znanstvenim umom ali natančnim znanjem. Učenja Bude so bila postavljena pod Šariputrov mikroskop, kar pomeni, da niso bila sprejeta na slepo vero, pač pa so jih preiskali, izvajali, preizkusili in dokazali. Avalokitešvar je dejal: »Oh, Šariputra, oblika je prazna, praznina je oblika; oblika ni nič drugega kot praznina, praznina ni nič drugega kot oblika.« Ni nam treba iti v podrobnosti njihove razprave, pač pa lahko raziščemo to izjavo glede oblike in praznine, ki je glavna poanta sutre. Zato moramo biti zelo jasni in natančni glede pomena izraza »oblika.
Oblika je to, kar je pred tem, ko mi projiciramo svoje koncepte v to. To je originalno stanje tega »kar je tukaj«, slikovita, živa, impresivna, dramatična, estetska svojstva, ki obstajajo v vsaki situaciji. Oblika je lahko javorovo list, ki pada z drevesa in pristaja na rečni obali; lahko je polna luna, obcestni jarek na ulici ali kup smeti. Te stvari so to, »kar je«, in vse imajo isti smisel: vse so oblike, vse so objekti, so točno to, kar je. Ovrednotenja glede njih so ustvarjena šele kasneje v naših umih. Če zares gledamo te stvari, kot so, so le oblike.
Tako je forma prazna. Vendar prazna česa? Oblika je prazna naših predsodkov, naših sodb. Če ne vrednotimo in kategoriziramo javorovega lista, ki pada in pristaja na reki, kot nasprotnega kupu smeti v New Yorku, pota sta tam, kjer sta. Prazna sta predsodkov. Seveda sta točno to, kar sta!. Smeti so smeti in javorov list je javorov list, «kar je« je »kar je«. Oblika je prazna, če jo vidimo v odsotnosti svojih lastnih interpretacij glede nje same.
Vendar je praznina tudi oblika. To je zelo nezaslišana pripomba. Menili smo, da nam je uspelo vse skupaj razporediti, menili smo, da nam je uspelo spregledati, da je vse »isto«, če odstranimo vse svoje predsodke. To je ustvarilo prelepo sliko: vse slabo in vse dobro, ki ju vidimo, sta oboje dobro. Lepo. Zelo elegantno. Vendar je naslednja točka to, da je praznina tudi oblika, zato moramo to ponovno preučiti. Praznina javorovega lista je prav tako oblika; ni zares prazna. Praznina kupa smeti je prav tako oblika. Če poskušamo videt te stvari kot prazne, to tudi pomeni, da jih odenemo v koncept. Oblika se vrne. Prelahko je bilo, da bi z odvzemanjem vseh konceptov zaključili, daje vse preprosto to, kar je. To bil lahko bil pobeg, še en način za tolaženje samih sebe. Dejansko moramo občutiti stvari takšne, kot so, svojstva kupa smetnosti in svojstva javorove listnosti, nositi stvari. Moramo jih občutiti točno, ne pa prek njih poskušati povezniti tančico praznosti. To sploh ne pomaga. Videti moramo »nosti« tega, kar je tam, surova in nezglajena svojstva stvari, natančno takšna, kot so. To je zelo natančen način videnja sveta. Zato najprej izbrišemo vse svoje predsodke, nato pa izbrišemo celo subtilnosti takšnih besed, kot je »prazno, kar nas pripelje do nikjer, popolnoma s tem, kar je.
Nazadnje pridemo do zaključka, da je oblika le oblika in praznina le praznina, do tega kar je bilo opisano v sutri: videnje te oblike ni nič drugega kot praznina, praznina pa ni nič drugega kot oblika; sta neločljivi. Vidimo, da je iskanje lepote ali filozofskega smisla življenja le način za opravičevanje samih sebe, ko pravimo, da stvari niso tako slabe kot mislimo. Stvari so tako slabe, kot si mislimo! Oblika je oblika, praznina je praznina, stvari so natanko to, kar so, in ni nam jih treba videti v luči neke vrste globinskosti. Končno se spustimo na zemljo in vidimo stvari kot so. To ne pomeni, da bi imeli navdihnjeno mistično verzijo z arhangeliz, angeli in igranjem prijetne glasbe. Vendar stvari vidimo, kot so, v njihovih lastnih svojstvih. Tako je šunjata v tem primeru popolna odsotnost kakršnihkoli konceptov ali filtrov, celo odsotnost konceptov »oblika je prazna« in »praznina je oblika«. To je vprašanje videnja sveta na neposreden način, ne da bi hrepeneli po »višji« zavesti ali pomenu ali globini. To je le neposredno zaznavanje stvari dobesedno takih, kot so, na svoj pravi način.
Lahko bi vprašali, kako uporabiti ta učenja v vsakodnevnem življenju. Obstaja zgodba o tem, da so, ko je Buda podal svojo prvo razpravo o šunjati, nekateri arhati doživeli srčni infarkti in izkusili vsrkanje v prostor, vendar so še vedno vztrajali na prostoru. Dokler so to počeli, je obstajala izkušnja in tisti, ki izkuša. Princip šunjate vključuje ne-vztrajanje pri ničemer, ne-ločevanje med tem in tistim, ne-zadrževanje nikjer.
Če vidimo stvari take, kot so, nam jih ni treba še naprej interpretirati in analizirati; ni nam jih treba poskušati razumeti tako, da bi vanje vsiljevali spiritualno izkušnjo ali filozofske zamisli. Kot je dejal slavni mojster zena: »Ko jem, jem; ko spim, spim.« Samo delajte, kar delate, kompletno, polno. Napraviti tako pomeni biti riši, iskrena, resnicoljubna oseba, poštena oseba, ki nikoli ne ločuje med tem in onim. Stvari opravi dobesedno, neposredno, ko to. Je, kadarkoli želi jesti; spi, kadarkoli želi spati. Včasih je Buda opisan kot Mahariši, veliki Riši, ki ni poskušal biti resnicoljuben, pač pa je bil preprosto resničen v svojem odprtem stanju.
|