Quote:

zivo bitje potrebuje zivo bitje, drgac ne more bit zadovoljno. vsako zivo bitje pa si zeli zadovoljstvo.

zivo bitje ma lahko clovesko telo al pa rastlinsko al pa zivalsko itd. ce clovek z drugim clovekom ne gre skp, si bo omislil domaco zival, rastlino itd.. zivo brez zivega ne more bit zadovoljno.

nekateri se zacnejo druzit s svojim umom, a jim ni jasno, da kar je zivega tam notr je le nasa projekcija, torej zivega bitja tja notr. a tud to ga ne zadovolji. zivo potrebuje zivo.

nobeno zivo bitje ni enako drugemu v vseh pogledih, ceprav si tud razlicna nista v vseh pogledih. zivo je zivo, a vsako zivo ima svojo individualnost. brez individualnosti ne more bit ljubezni. ljubezen zdruzuje zivo z zivim a pri tem ohranja njuno individualnost.

Šunjata

Če režemo skozi svoje konceptualizirane verzije sveta z mečem prajne, odkrijemo šunjato – ničnost, praznost, praznino, odsotnost dualnosti in konceptualizacije. Najbolj znana izmed Budovih učenj na to temo so predstavljena v Prajnaparmita –hridaja, imenovani tudi Srčna Sutra; zanimivo je, da Buda v tej sutri komajda kaj spregovori. Ob koncu debate reče le: »Dobro povedano, dobro povedano,«, in se nasmehne. Ustvaril je situacijo, v kateri so učenje o šunjati razložili drugi, namesto, da bi bil on sam dejanski govornik. Ni vsilili komunikacije, pač pa je ustvaril situacijo, ko je lahko nastopilo učenje, v katerem so njegovi učenci navdihnjeni, da odkrijejo in izkusijo šunjato. Obstaja dvanajst stilov predstavljanja darme in to je edem izmed njih.
Ta sutra govori o govori o Avalokitešvarim, ki predstavlja sočutje in veščine, in Šariputri, velikem arhatu, ki predstavlja prajno, znanje. Obstajajo določene razlike med tibetanskimi in japonskimi prevodi in originalom v sanskrtu, vendar vse verzije poudarjajo, da je bil Avalokitešvara prisiljen zbuditi se v šunjato zaradi neustavljive sile prajne. Nato je Avalokitešvara govoril s Šariputro, ki predstavlja osebo z znanstvenim umom ali natančnim znanjem. Učenja Bude so bila postavljena pod Šariputrov mikroskop, kar pomeni, da niso bila sprejeta na slepo vero, pač pa so jih preiskali, izvajali, preizkusili in dokazali.
Avalokitešvar je dejal: »Oh, Šariputra, oblika je prazna, praznina je oblika; oblika ni nič drugega kot praznina, praznina ni nič drugega kot oblika.« Ni nam treba iti v podrobnosti njihove razprave, pač pa lahko raziščemo to izjavo glede oblike in praznine, ki je glavna poanta sutre. Zato moramo biti zelo jasni in natančni glede pomena izraza »oblika.

Oblika je to, kar je pred tem, ko mi projiciramo svoje koncepte v to. To je originalno stanje tega »kar je tukaj«, slikovita, živa, impresivna, dramatična, estetska svojstva, ki obstajajo v vsaki situaciji. Oblika je lahko javorovo list, ki pada z drevesa in pristaja na rečni obali; lahko je polna luna, obcestni jarek na ulici ali kup smeti. Te stvari so to, »kar je«, in vse imajo isti smisel: vse so oblike, vse so objekti, so točno to, kar je. Ovrednotenja glede njih so ustvarjena šele kasneje v naših umih. Če zares gledamo te stvari, kot so, so le oblike.

Tako je forma prazna. Vendar prazna česa? Oblika je prazna naših predsodkov, naših sodb. Če ne vrednotimo in kategoriziramo javorovega lista, ki pada in pristaja na reki, kot nasprotnega kupu smeti v New Yorku, pota sta tam, kjer sta. Prazna sta predsodkov. Seveda sta točno to, kar sta!. Smeti so smeti in javorov list je javorov list, «kar je« je »kar je«. Oblika je prazna, če jo vidimo v odsotnosti svojih lastnih interpretacij glede nje same.

Vendar je praznina tudi oblika. To je zelo nezaslišana pripomba. Menili smo, da nam je uspelo vse skupaj razporediti, menili smo, da nam je uspelo spregledati, da je vse »isto«, če odstranimo vse svoje predsodke. To je ustvarilo prelepo sliko: vse slabo in vse dobro, ki ju vidimo, sta oboje dobro. Lepo. Zelo elegantno. Vendar je naslednja točka to, da je praznina tudi oblika, zato moramo to ponovno preučiti. Praznina javorovega lista je prav tako oblika; ni zares prazna. Praznina kupa smeti je prav tako oblika. Če poskušamo videt te stvari kot prazne, to tudi pomeni, da jih odenemo v koncept. Oblika se vrne. Prelahko je bilo, da bi z odvzemanjem vseh konceptov zaključili, daje vse preprosto to, kar je. To bil lahko bil pobeg, še en način za tolaženje samih sebe. Dejansko moramo občutiti stvari takšne, kot so, svojstva kupa smetnosti in svojstva javorove listnosti, nositi stvari. Moramo jih občutiti točno, ne pa prek njih poskušati povezniti tančico praznosti. To sploh ne pomaga. Videti moramo »nosti« tega, kar je tam, surova in nezglajena svojstva stvari, natančno takšna, kot so. To je zelo natančen način videnja sveta. Zato najprej izbrišemo vse svoje predsodke, nato pa izbrišemo celo subtilnosti takšnih besed, kot je »prazno, kar nas pripelje do nikjer, popolnoma s tem, kar je.

Nazadnje pridemo do zaključka, da je oblika le oblika in praznina le praznina, do tega kar je bilo opisano v sutri: videnje te oblike ni nič drugega kot praznina, praznina pa ni nič drugega kot oblika; sta neločljivi. Vidimo, da je iskanje lepote ali filozofskega smisla življenja le način za opravičevanje samih sebe, ko pravimo, da stvari niso tako slabe kot mislimo. Stvari so tako slabe, kot si mislimo! Oblika je oblika, praznina je praznina, stvari so natanko to, kar so, in ni nam jih treba videti v luči neke vrste globinskosti. Končno se spustimo na zemljo in vidimo stvari kot so. To ne pomeni, da bi imeli navdihnjeno mistično verzijo z arhangeliz, angeli in igranjem prijetne glasbe. Vendar stvari vidimo, kot so, v njihovih lastnih svojstvih. Tako je šunjata v tem primeru popolna odsotnost kakršnihkoli konceptov ali filtrov, celo odsotnost konceptov »oblika je prazna« in »praznina je oblika«. To je vprašanje videnja sveta na neposreden način, ne da bi hrepeneli po »višji« zavesti ali pomenu ali globini. To je le neposredno zaznavanje stvari dobesedno takih, kot so, na svoj pravi način.

Lahko bi vprašali, kako uporabiti ta učenja v vsakodnevnem življenju. Obstaja zgodba o tem, da so, ko je Buda podal svojo prvo razpravo o šunjati, nekateri arhati doživeli srčni infarkti in izkusili vsrkanje v prostor, vendar so še vedno vztrajali na prostoru. Dokler so to počeli, je obstajala izkušnja in tisti, ki izkuša. Princip šunjate vključuje ne-vztrajanje pri ničemer, ne-ločevanje med tem in tistim, ne-zadrževanje nikjer.

Če vidimo stvari take, kot so, nam jih ni treba še naprej interpretirati in analizirati; ni nam jih treba poskušati razumeti tako, da bi vanje vsiljevali spiritualno izkušnjo ali filozofske zamisli. Kot je dejal slavni mojster zena: »Ko jem, jem; ko spim, spim.« Samo delajte, kar delate, kompletno, polno. Napraviti tako pomeni biti riši, iskrena, resnicoljubna oseba, poštena oseba, ki nikoli ne ločuje med tem in onim. Stvari opravi dobesedno, neposredno, ko to. Je, kadarkoli želi jesti; spi, kadarkoli želi spati. Včasih je Buda opisan kot Mahariši, veliki Riši, ki ni poskušal biti resnicoljuben, pač pa je bil preprosto resničen v svojem odprtem stanju.

Madan Gopal Das wrote on 14.09.2005 at 10:48:10:


Dvomim, da se to spljoh da: povedat vse, kar veš. Verjetno je v imenu lih tovrstnega spoznanja potem bil raje resničen. Izbral (al pa sprejel) je biti resnica kot vztrajal izvedeti resnico.  

Mgd, ko razpravljaš o tem, kaj oz. celo kdo je bolj milosten..., ne vem no. Tega še zdaleč ne moremo vedet kar tako, dejstvo pa je, da dokler imaš predstavo o določeni vrsti milosti, je ne boš videl/prejel drugače oz. drugje.

Quote:


V bistvu sem hotla vprašat, zakaj menite, da človek ne prenese, da bi mu bil kdo enak? Bi bila to kot neke vrste smrt?

Quote:


V kontekstu sunjate se to bolj bere, da se moraš najprej  v celoti izpraznit, se lahko z drugim postaneš eno oz. njemu enak. Očitno koncepta enakosti ni mogoče vpeljat brez predhodnega razumevanja  koncepta praznine.  S koceptom biti/niča se je  poleg goetheja ukvarjal filozofsko tud heidegger, psihološko pa se je s s podobnim koneceptom  uvarjal meni blizu  fromm.      

Quote:



Po moje zato, ker koncpet enakosti očitno predpostvlja obvladovanje koncepta praznine, saj se le v izpraznejno formo lahko naseli enost z drugim v pomenu enakosti.

Za praznino/enaksotjo, ki bi bla v drugačnem koncetu kot jo s smrtjo/posmrtnim življenjem  vpeljuje krščansvo,  so se začel intenzivno zanimat šele novodobni filozofi, ki so enakost imel ambicijo vpeljat na tem svetu. Očitno je bil med njimi tud goethe. Jest vem še  za heideggra pa fromma, nekaj sem o tem pisal tukaj
http://www.gape.org/cgi-bin/yabb/YaBB.pl?board=prijateljstvo;action=display;num=...