nekaj kar nam bo v pomoc
(iz knjige
Življenjepis in nauk Gaudija Vajšnavskega svetnika, Šrila Bhakti Dajita Madhav Gosvami Maharadža -
http://www.linfis.si/gokul/bio )
Predgovor
Najprej dajem moje ponižno spoštovanje našemu najbolj častitljivemu duhovnemu učitelju Om Višnupad 108 Šri Šrimad Bhakti Ballabh Tirtha Goswami Maharadžu in njegovemu duhovnemu učitelju Nitja-lila Pravišta Om Višnupad 108 Šri Šrimad Bhakti Dajita Madhava Goswami Maharadžu in ju prosim za njuno brezvzročno milost.
Na iskreno željo našega duhovnega učitelja, da se ob 100-ti obletnici rojstva njegovega duhovnega učitelja Šri Šrimad Bhakti Dajita Madhava Goswami Maharadža, njegov življenjepis in nauk prevede v različne jezike tega sveta, je sedaj po njegovi milosti ta knjiga na voljo tudi v slovenskem jeziku, za večno dobrobit slovensko govorečih ljudi.
Naš duhovni učitelj, Šrila Bhakti Ballabh Tirtha Goswami Maharadž nam je vedno predlagal, naj za našo večno dobrobit poslušamo ali beremo o slavah in nenavadnih aktivnostih velikih svetnikov, ker se tako v našem srcu prebudi naravna želja po čaščenju Boga. Tako kot Najvišji Gospod so tudi njegovi najintimnejši spremljevalci vedno onkraj dosega naših materialnih čutil in našega materialnega razuma. Njihove slave in lastnosti se lahko razodenejo le po njihovi milosti v srcu predane duše. Če z iskrenostjo in spoštovanjem poslušamo iz verodostojnih virov o slavah in aktivnostih Najvišjega Gospoda in njegovih častilcev, velikih svetnikov, lahko občutimo njihovo božansko veličino, sočasno pa spoznamo tudi pravega sebe. Ko spoznamo pravega sebe, se v trenutku odstranijo vse nase težave in nadloge materialne eksistence in takrat lahko večno zaživimo v popolnem miru in zadovoljstvu, v ljubezni do Najvišjega Gospoda in posledično tudi do vseh ostalih živih bitij.
Avtor Om Višnupad 108 Šri Šrimad Bhakti Ballabha Tirtha Goswami Maharadž v tej knjigi opisuje karakter in aktivnosti svojega duhovnega učitelja iz svojih lastnih izkušenj in iz izkušenj ostalih, ki so bili z njim tesno povezani v času njegovega življenja na tem svetu. Naslavlja ga s 'Šrila Gurudev'. Omenja pa tudi njegovega duhovnega učitelja Om Višnupad 108 Šri Šrimad Bhakti Siddhanta Saraswati Thakurja in ga naslavlja s 'Šrila Prabhupad'. Na koncu te slovenske izdaje je v pomoč tistim, ki se z 'vedsko' terminologijo prvič srečujejo, dodan še slovarček 'sanskrit' izrazov.
Na koncu dajem moje ponižno spoštovanje tudi vsem, ki so kakorkoli pripomogli pri izdaji te knjige, namenjene za najvišjo dobrobit vseh živih bitij. Naj jih Vse milostni Šri Krišna Čaitanja Mahaprabhu in naš najbolj spoštovani duhovni učitelj blagoslovita z najbolj izbranimi blagoslovi.
Madan Gopal Das
kratki odlomki :
"GURUDEVOVO OTROŠTVO
Šrila Gurudev je že zelo zgodaj kazal izjemne odlike. Nikoli in nikdar se ni zlagal. Svojim prijateljem in tovarišem je razlagal o moralni vrednosti resnicoljubnosti, tako da so vsi občudovali dečkov značaj. Še ko je bil zelo majhen, je Šrila Gurudev pokazal zelo malo zanimanja za materialne užitke. Od drugih otrok se je razlikoval po želji, da živi urejeno in disciplinirano življenje. S svojim obnašanjem jim je dajal zgled in jih spodbujal, da so mu sledili. Vedno je poskušal blažiti trpljenje drugih in jih razveseliti, čeprav je zaradi tega včasih sam zabredel v nevšečnosti. Ljudje, ki so opazili njegovo velikodušnost in modrost, so bili prepričani, da bo odrasel v moža izrednih vrlin.
Gurudevova mati je povedala, da je vedno, kadar mu je dala kakšen priboljšek ali slaščice, Šrila Gurudev poklical svoje prijatelje, slaščice razdelil mednje, sam pa je pojedel le tisto, kar je ostalo za njimi. V šoli so bili učitelji osupli nad Gurudevovimi besedami, saj so razodevale modrost, ki je presegala njegova leta. Naslednja zgodba je dober primer. Nekega dne se je Šrila Gurudev igral s prijatelji. Med igro so tekmovali v hitrosti in moči, med drugim tudi v teku. Šrila Gurudev je bil dober tekač, zato je hitro prevzel vodstvo, a se je spotaknil ob korenino in tako silovito padel, da je začel močno krvaveti. Ko so učitelji v šoli slišali, kaj se je zgodilo, so prihiteli na kraj dogodka ter oskrbeli njegove odrgnine in modrice. Hoteli so ga pomiriti z govorjenjem, a jim je odgovoril: 'Ne skrbite zame. Kmalu si bom opomogel. Gospod dela vse le za naše dobro. Lahko bi si poškodoval oči ali zlomil nos, a se mi ni zgodilo nič tako resnega. Najbrž sem v prejšnjem življenju storil toliko grehov, da bi se mi morala zgoditi hujša nesreča, a je Bog tako milosten, da tega ni dopustil.' Ko so učitelji slišali njegove besede, so takoj vedeli, da ni navaden otrok. Ko je Šrila Gurudev obiskoval srednjo šolo, je organiziral knjižnico za revnejše sošolce in jim zastonj posojal knjige. Vso mladost je bil naraven vodja z visoko, lepo postavo in karizmatično osebnostjo, bil pa je tudi izredno pošten in potrpežljiv. Za to vlogo se mu nikoli ni bilo treba potegovati; kjerkoli se je udejstvoval, je druge tako prevzel s svojimi lastnostmi, da so ga sami imenovali za vodjo in bili z njim v tej vlogi tudi zelo zadovoljni. Pravega vodjo ljudje sprejmejo zaradi globine njegovega značaja, vzornega vedenja in sposobnosti. Šrila Gurudev je bil visok in močan, zato se je odlikoval tudi v telesnih aktivnostih in je kot kapetan redno vodil svoja moštva. Sodeloval je tudi pri gledaliških predstavah. Na vseh področjih je blestel ter usmerjal delovanje vsake skupine, katere član je bil. Vključil se je celo v gibanje za neodvisnost Indije."
ZAČETKI DUHOVNE POKLICANOSTI
Šrila Gurudev je bil zelo vdan svoji materi. Ker mu je brala svete spise in mu rekla, naj jih tudi on bere njej, se je že zelo zgodaj seznanil z različnimi duhovnimi temami in razvil globoko vero v Boga. Vzpodbudila ga je k vsakodnevnemu branju Bhagavad Gite, tako da je že pri starosti enajstih let znal na pamet vseh njenih sedemsto verzov.
Šrila Gurudev je končal osnovno in srednje izobraževanje v Kančanparu in Bhatagramu, potem pa je odšel študirat v Kalkuto. Med bivanjem v Kalkuti so ga začela preplavljati čustva boleče ločenosti v ljubezni do Boga. K sebi na dom ga je sprejel njegov sorodnik in prijatelj iz otroških let Narajan Čandra Mukhopadhjaja, ki je pozneje od njega sprejel sanjas in dobil ime Bodhajan Maharadž. Narajan Čandra je pripovedoval, da je pogosto videl Šrila Gurudeva glasno klicati Gospodova imena in jokati sredi noči. Jedel je le havišjano (nezačinjen kičari) enkrat na dan. V tem stanju zatopljenosti v Boga je nekega dne sanjal, da ga je prišel pomirit Narada Muni. Narada mu je dal mantro in mu zagotovil, da bo s ponavljanjem te mantre dosegel popolnost. A ko se je Šrila Gurudev zbudil, si kljub največjim prizadevanjem ni mogel priklicati v spomin celotne mantre. To ga je neizmerno zbegalo in onesrečilo. Globoko nezadovoljstvo z družinskim življenjem je zanj postalo nevzdržno in v njem je dozorela trdna odločitev, da odide od doma. S to mislijo je odšel prosit za blagoslov svojo ovdovelo mater, ki je takrat živela v Gosajn Durgapuru v okrožju Nadia. Mati njegovim željam ni nasprotovala in Šrila Gurudev se je s silno željo, da bi dosegel družbo Vsevišnjega Gospoda, odpravil v Himalajo. Kakor je nemogoče preprečiti železu, da ga privlači magnet, tako tudi duša, ki jo privlači Vrhovna Duša, ne dovoli nikomur na tem svetu, niti družini, niti prijateljem, da ji preprečijo odzvati se na Gospodov klic."
ŠRILA GURUDEV GRE V HARIDVAR
Strastna želja po Gospodovi družbi je Šrila Gurudeva najprej pripeljala v Haridvar in od tam v gore. Visoko v himalajski džungli se je tri dni postil brez hrane in vode ter ves čas glasno in hrepeneče klical h Gospodu. Ko je že skoraj izgubil zavedanje o zunanjem svetu, je prejel božansko naročilo, naj poišče duhovnega učitelja. Rečeno mu je še bilo, da se mu bo njegov Guru pokazal v istem mestu, katerega je bil zapustil. Šrila Gurudev je vzel božansko naročilo kot najbolj pomembno stvar. Z gora se je spustil v sveto mesto Haridvar na bregu reke Ganges, kjer se je namenil preživeti nekaj dni. Tam je srečal svetega moža, kateremu je povedal, kaj se mu je pripetilo na gori. Ko je sadhuja vprašal za nasvet, mu je ta dejal, naj se vrne domov, ker da bo tam srečal verodostojnega duhovnega učitelja. Šrila Gurudev je hotel še nekaj dni ostati v romarskem mestu in se potem vrniti v Kalkuto, ko sta njegovo bivanje v Haridvaru zmotila bogat poslovnež iz severne Indije in njegova žena, ki sta tja prišla na romanje. Zakonca, ki sta bila brez otrok, sta opazila lepoto Šrila Gurudeva, ko se je kopal v Brahma Kundu in njegova pojava ju je zelo pritegnila. Obdarila sta ga s sadjem in slaščicami ter vztrajala, da ju pride obiskat v njuno sobo. Šrila Gurudev je povabilo iz vljudnosti sprejel. V njunih prostorih sta ga bogato postregla s hrano in mu na splošno izkazovala veliko naklonjenost. Naposled sta mu predlagala, naj postane njun posvojenec, kar bi pomenilo, da bi po njiju podedoval precejšnje bogastvo. Šrila Gurudev takega predloga ni pričakoval in se je zamislil: 'Sem sem prišel ravno zato, da opustim družinsko življenje. Sedaj se je
Maja domislila novega načina, da me zapelje.' Šrila Gurudev je vljudno zavrnil predlog in odšel, toda zakonski par je bil z njim tako očaran, da sta ga vsak dan obiskovala in vsakič znova pritiskala nanj, naj sprejme njun predlog. A tudi največje materialne skušnjave ne morejo premamiti bhakte, v katerem gori iskrena želja, da bi dosegel Vsevišnjega Gospoda. Kdor je poln želja po čutnih užitkih, se takšni priložnosti za podedovanje premoženja ne bi mogel upreti, toda Šrila Gurudev ni imel takih stremljenj. Ker si je iskreno želel častiti Gospoda, se mu je zdela ponudba zakoncev nevarna, zato jo je pri priči zavrnil. Ni želel ostati v Haridvaru in se je brez odlašanja vrnil v Kalkuto. To je bilo okrog leta 1925."
Home
Pages: 
