Zanimiva zgodbica, le to mi ni jasno, zakaj je puščavnik tako zakompliciral, ko bi pa lovcu lahko preprosto povedal, da sicer ve kje je srna, vendar mu tega ne bo povedal, ker se mu srna smili.  8)

Zanimiva zgodbica, le to mi ni jasno, zakaj je puščavnik tako zakompliciral, ko bi pa lovcu lahko preprosto povedal, da sicer ve kje je srna, vendar mu tega ne bo povedal, ker se mu srna smili.  8)

Pa primerjajmo tvoj predlog s stavkom iz zgodbice: Kdor vidi, ne more govoriti, kdor govori, ne more videti.

Prvič - v originalu puščavnik za svoj molk okrivi neko višjo silo - torej "ne more" - in s tem zamaskira svojo lastno odgovornost pri dejanju (ker v resnici "noče")
Drugič - morda se s prefriganim odgovorom izogne temu, da bi se lovcu zameril (ne vem, špekuliram).
Tretjič - breme, ki ga je lovec preložil nanj (najti srno), vrne nazaj lovcu. (In prav je tako imho)
Četrtič - ne razkrije svojih notranjih pogledov (da se mu srna smili) - in spet je prav tako, ker kaj pa lovca briga, kako puščavnik čuti do srne.

Deluje mi to en tak diplomatski odgovor za vzpodbujanje lovčeve avtonomije in ohranjanje lastne.

Ali ni veliko enostavneje tudi za odnose, če rečemo "bobu bob"?

Itak. Takrat diplomacija ni potrebna. Ampak tisti del, ko naj bi puščavnik razlagal lovcu, da se mu srna smili, se mi zdi čisto odveč. In podobno kot Loops menim, da se ni treba ljudem celga razkrivat na milost in nemilost - saj vemo, kaj se potem rado zgodi, še sploh če imamo opravka s takšnimi ali drugačnimi "lovci".

(Če na vprašanje: "kje je srna?"
Odgovoriš: »O, lovec, kdor vidi, ne more govoriti, kdor govori, ne more videti.«
To vsekakor ni pravi odgovor na vprašanje - tudi če ne bi vedel pravega odgovora - če pa veš pravi odgovor na to vprašanje, potem je vsak drugi odgovor, ki zavestno prikriva resnico, laž.)

Resnica včasih vsebuje tudi laž.

Po moje je ta starčeva izjava zelo lep primer izjave nekoga, ki je obremnjen s tem, da ne sme izjavit nečesa, kar bi blo neresnično, zato se zateka v dvoumje in blebetanje. Situacija  kaže na jeben položaj prerokov od katerih se je pričakovalo, da kot  glasniki aboslutne/božje resnice ne lažejo in sploh v vsaki situaciji delujejo moralno. V bistvu se sitacija ne razlikuje dost od blebetanja otroka, ki bi se v iskreni stiski zmišljuje vse živo v upanju, da bo s tem najdu izhod, v katermu da se mu ne bi blo treba zlagat, ker je to slabo  al pa povedat po resnic, s katero bi obremenu zanj pomebnega drugega, kar je zanjga to enako slabo.  

Po moje imajo bolj  prav tisti ugotavljajo, da je pušavnikova dilema  neke vrste arhaična dilema oz. iz našega današnjega stališča otroška, saj  smo resnico  s tem, da jo  ločili od njihovih edinih/pooblaščenih lastnikov/gospodrjev/varuhov, naredili dostopno vsakomur. Ni več nekaj svetega, dosegljivega le posvečenim,  postala je profana, dostopna vsakomur in vsem, tud množici. Predmet diskuje, tud  tele tukaj.  

Kje je Bog? V vsakem človeku, v vsakem živem bitju. Zato pravijo: »Bog prebiva v vseh bitjih.« (Ešvara sarva bhutanam.) Bog si nadene človeško telo. (Daivam manuša rupena.) Ko bodo za vas vsi božanski, ne boste nikoli več nikogar obrekovali. Bog sodi človeka po njegovih občutkih in ne po njegovih dejanjih. Zato se potrudite in preusmerite pozornost v svojo notranjost. Kdor se ravna samo po tem, kar vidi zunaj sebe, je žival.  

Ljubezen je vaše največje premoženje. Negujte ljubezen in vedno govorite resnico. Vendar je resnica lahko neprijetna, zato ljudje raje lažejo. Ljudem se steklenica mleka, ki jim jo dostavijo na hišni prag, ne zdi prav nič posebnega, za steklenico žganja pa so pripravljeni prepotovati več kilometrov. Laganje je postalo nekaj običajnega. Laž mogoče zadovolji druge ljudi, ne pa tudi vaše vesti. Namesto, da ustrežete drugim ljudem, najprej ustrezite svojo vesti. Sledite poti resnice ne glede na okoliščine. Če pa resnica lahko koga prizadene ali ogrozi, molčite. Nekoč je bil puščavnik globoko zatopljen v premišljevanje o Bogu. Zaobljubil se je, da bo vedno govoril resnico'. Gospod Ešvara se je odločil, da ga bo preizkusil. Nadel si je podobo lovca in začel loviti srno, ki se je v strahu skrila za grm tik ob puščavnikovem bivališču. Puščavnik je to opazil. Ko ga je lovec vprašal, kje je srna, se je znašel v precepu. Ni mogel hliniti nevednosti in reči, da srne ni videl, saj bi to bila navadna laž. Srne pa tudi ni mogel izdati, ker bi jo lovec ubil. Tako bi bil udeležen pri zločinu. Hitro je pomolil k Ešvari, da bi mu pokazal pot iz zagate. Po Božji milosti ga je prešinila sijajna ideja. Bog je vedno s teboj, v tebi, okrog tebe, nad teboj; vodi te in je tvoj varuh. Čemu potem strah, če je Bog tu? Puščavnik je takole odgovoril lovcu: »O, lovec, kdor vidi, ne more govoriti, kdor govori, ne more videti.« S tem pretkanim odgovorom puščavnik ni ostal samo zvest resnici, temveč je tudi obvaroval srno. Nato si je Ešvara nadel svoje pravo obličje in dejal: »Takšna obzirnost (jukti), ki je v tvojo korist in v korist drugih, je resnična joga.«[5] Zato pravijo, da je resnica življenje jezika, pravičnost življenje rok in nenasilje življenje srca.  

http://www.sathyasai-drustvo.si/govori/govori02/mahasivaratri.html