Draga Devi,
lepo si me resla odvecnih besed - kar tvoje podpisem.

In dodam:
Nisem sledila napisanega & debat na temo "indigo" otrok, ker so mi nepomembni. In jih najverjetneje ne bom.
Pa ceprav "imam" otroka, "barvito" najstnico (ki je itak d'best), a najverjetneje niti slucajno "indigo".

A sem zadnjic, na nekajdnevnem popotovanju spala pri "pomembni" druzini.
Z odlicno, na moc spolirano fasado, a navznoter "gnilo" marsikaj, kar lahko kot nedruzinski clan pocahnas.
Predvsem pa medsebojni odnosi in popolno umanjkanje tudi povsem elementarnega medsebojnega spostovanja.
In je bil njihov desetletnik, po spet eni stali, ki jo je naredu, v hipu opravicen s strani mame,
"saj tako je pac, ce imas indigo otroka".
Matrca, me je zadel. Pa ne samo taka samoumevnost avtomaticnega opravicila, ki ni niti potrebno niti ga ne pricakujes.
Na sreco brez vsakrsnega mojega komentarja v nadaljevanju, ker je debata itak takoj drugam skrenila ...
Najverjetneje tudi zaradi moje takojsnje neodzivnosti.
Ce starsi (ali pa kdorkoli drug) izredno neprimerno, asocialno in agresivno obnasanje
ter nespostljivost otrok opravicujejo na tak nacin ... potem si jih itak zasluzijo.
A mi je zal otrok. Tezke kufre bojo cez leta praznil ... ce.
O edinem "indigo" otroku (ki ga bojda poznam), zgoraj omenjenemu, ne bom rekla nobene,
a mi smo takim rekli povsem drugace, brez dolocene barve, a barvito.
Nasi stari starsi so jih pa lepo cez kolen dal in jim se enkrat meje pojasnil.
Pa lep dan,

Aida