Založba Fakultete za družbene vede je izdala knjigo Rdeči trakovi, v kateri se je avtor Peter Stankovič lotil analize slovenskih partizanskih filmov. Tema na prvi videz nima skorajda nikakršne zveze z naši sedanjostjo. Vendar strastne javne polemike o dogodkih med drugo svetovno vojno in kmalu po njej že leta polnijo medije in kot kaže bo tako še dolgo časa. Zato je knjiga s podnaslovom Reprezentacija v slovenskem partizanskem filmu gotovo zelo aktualno in zanimivo kulturno (in tudi politično) branje.

Partizanski filmi, tako slovenski, še bolj pa jugoslovanski, so bili v odraščanju kar nekaj generacij ena od nujnih sestavih zaužite kulture. Taki domoljubni, včasih pretirano herojski, filmi, ki so po drugi svetovni vojni preplavili kinematografe v Vzhodni Evropi in pri nas, so si sčasoma pridobili parafraziran naziv, ki spominja na hollywoodske westerne. Reklo se jim je easterni.

Herojskost naših partizanov ni imela meja, pa vendar se v moji vasi otroci nismo nikoli igrali partizane in Nemce, kajti nihče ni hitel biti Nemec, fašist, okupator, sovražnik in uničevalec našega junaškega in ponosnega naroda. Zato smo se vedno šli igre kot junaški kavboji in ponosni Indijanci.

Partizani - kaj
           
           

je to?

Kot pravi Peter Stankovič, je bil zanj nepojmljiv kulturni šok, ko so se na morju z nemškimi otroci igrali vojne spopade in ko nemški otroci ne le da niso priznali, da so v spopadu zmagali partizani, temveč sploh niso vedeli, kdo partizani so.

Rdeči trakovi: Reprezentacija v slovenskem partizanskem filmu, je prva v novo zasnovani zbirki V novi zbirki K105K (Kiosk) Založbe FDV, katere cilj je objavljanje konkretnih primerov s področja kulturnih in medijskih študij. Stankovič se je lotil časovno ne preveč oddaljenega segmenta zgodovine slovenske umetnosti, a vseeno prehitro in preveč pozabljenega - slovenskega partizanskega filma. Ti filmi so v mnogočem oblikovali naše miselne koordinate za razumevanje slovenske novejše zgodovine, in so s svojimi mnogimi stereotipnimi predstavami, ki so jih uveljavili, vplivni še danes.

Samosvoj filmski žanr

To je tudi precej samosvoj filmski žanr, eden takšnih, ki jih ob poplavi hollywoodskih filmov vse redkeje srečamo, zaradi česar je privlačen že sam po sebi. Peter Stankovič se analize teh filmov loteva iz specifične perspektive, v sodobnih kulturnih študijah znane kot analize reprezentacij, ki je usmerjena k razkrivanju stereotipnih prikazov različnih skupin in identitet.

Pri tem se ne omejuje na analizo klasičnih (in očitnih) kolektivnih akterjev v teh filmih (partizanov, nemške vojske, t. i. domačih izdajalcev itd.), temveč vanjo vključuje tudi druge, sodobnemu bralcu verjetno zanimivejše identitetne konstrukte (ženskost in moškost, slovenskost, južnjaki).

Avtor med drugim pravi, da je posebnost slovenskega partizanskega filma, poleg tega, da, razen v filmu Na svoji zemlji, ni v pretiranem kolektivističnem duhu, da ima poudarjeno gledališko oziroma literarno noto (kar je sicer značilnost slovenskega filma nasploh) in nikakor ne skuša, razen spet v filmu Na svoji zemlji, v katerem potekajo boji za osvoboditev Trsta, prikazovati velikih množičnih bitk, ki bi bile gotovo akcijsko spektakularne. To je bilo značilno za jugoslovanske partizanske filme (Sutjeska, Neretva, Kozara, Desant na Drvar in drugi). Za vojne spektakle je bilo več kot primernih vojaško-spektakularnih zgodovinskih dogodkov od Turjaka, Grčarice, velike italijanske ofenzive leta 1942, partizanskega napada na Žužemberk, pohod XIV. divizije na Štajersko in drugo.

Smrt komunizmu!

Kot kaže so slovenske filmske ustvarjalce veliko bolj kot velike teme in spopadi zanimale usode in dileme malih ljudi. Kot pravi Stankovič obstaja slovenski film partizanski film »znotraj širšega referenčnega okvira jugoslovanskega partizanskega filma kot dovolj samosvoja celota, da ga je mogoče kot takšnega izpostavili ločeni analizi.«

Od standardnih pristopov v partizanskem filmu sta bila nekoliko drugačna filma Christophoros in pa Nasvidenje v naslednji vojni, kjer so pojmi, kot so narodni izdajalci, okupatorjevi sodelavci, domobranci dobili nekoliko bolj realno podobo. Dejansko so le v slednjem filmu domobranci prikazani ne kot strahopetne reve, temveč ljudje z nekimi ideali in pokončno hrbtenico, saj odločno korakajo na svoje morišče, kjer pogumno stojijo pred zidom in drzno zrejo v puškine cevi in tik preden jih partizani ustrelijo vzkliknejo »Smrt komunizmu!«.

++++++++++++++++++

»Imam eno veliko, doslej še neuresničeno, željo. Rad bi igral v slovenskem partizanskem filmu. Igral bi nemega partizana. Ko bi umiral ob jezeru pod jelko bi s svojimi očmi, ki bi na platnu imele premer meter in pol, lomil srca gledalcem in gledalkam v dvorani,« mi je nedavno v pogovoru zaupal Zoran Predin.

+++++++++++++++++++++++

Slovenski filmi analizirani v knjigi Rdeči trakovi:
- Na svoji zamlji (France Štiglic, 1948)
- Trst (France Štiglic, 1951)
- Trenutki odločitve (František Čap, 1955)
- Dolina miru (France Štiglic, 1956)
- Kala (Andrej Hieng, Krešo Golnik, 1958)
- Dobri stari pianino (France Kosmač, 1959)
- Akcija (Jane Kavčič, 1960)
- X 25 (František Čap, 1960)
- Balada o trobenti in oblaku (France Štiglic, 1961)
- Tistega lepega ne (France Štiglic, 1962)
- Ne joči, Peter (France Štiglic, 1964)
- Nevidni bataljon (Jane Kavčič, 1967)
- Peta zaseda (France Kosmač, 1968)
- Sedmina (Matjaž Klopčič, 1969)
- Onkraj (Jože Gale, 1970)
- Begunec (Jane Kavčič, 1973)
- Čudoviti prah (Milan Ljubić, 1975)
- Med strahom in dolžnostjo (Vojko Duletić, 1975)
- Draga moja Iza (Vojko Duletić, 1979)
- Nasvidenje v naslednji vojni (Živojin Pavlović, 1980)
- Dediščina (Matjač Klopčič, 1984)
- Ljubezen (Rajko Ranfl, 1984)
- Christophoros (Andrej Mlakar, 1985)
- Doktor (Vojko Duletić, 1985)
- Čas brez pravljic (Boštjan Hladnik, 1986)
- Živela svoboda (Rajko Ranfl, 1987)