Pred dobrim letom, decembra 2004, sem začela pisati o novi renesansi.
Tole sem napisala:
Zdaj je čas nove renesanse. Človek se mora na novo roditi, se postaviti v svoje novo središče. V srce. Čas je, da misleče bitje postane čuteče bitje. Čuteče v budističnem smislu. Čutiti s srcem.
V renesansi, ki je prehod med srednjim in novim vekom, je rumena luč razuma prevladala nad temačno, z oranžnimi plameni sveč (in gorečih knjig – pa ne samo knjig) osvetljeno mistiko srednjega veka. Človek se je zavedel svoje miselne moči, svoje svobode, svoje pomembnosti. Zagledal se je v novi luči, pogledal vase (tudi dobesedno – Michelangelo kot anatom na primer), postavil se je v središče. In to, paradoksno, ravno s tem, ko je Zemljo izrinil iz središča vesolja in vanj postavil Sonce. Seveda, Sonce, zavest, rumeno.
Najmočnejša institucija takrat je bila cerkev, ki se je novemu položaju upirala z vsemi sredstvi. Danes je najmočnejša institucija, mogoče bolje rečeno najmočnejši mehanizem, ekonomija. Demokracija je tako ali tako samo pesek v oči. Institucionalizirana vera novega časa. Ki pa ji marsikdo ne verjame več. Se pač ni izkazala. (Govorim o delu sveta, ki ga poznam, v katerem živim. Ne govorim npr. o osrednji Afriki ali deželi Eskimov.) No, današnji sistem, prav tisti, ki se je razvil iz zametkov stare renesanse, se zopet upira, spet z vsemi sredstvi, da ga ne bi izpodrinil kakšen drug. Razum je pozabil, da je sam prišel na vlado s prevratom, kopernikanskim obratom. Zapel se je v past lastne samopomembnosti in noče sprejeti, da je čas njegove vladavine mimo. Pa je njegove meje lepo pokazal že Kant. Vsaj od Kanta dalje je jasno, da razum niti pod razno ni dovolj za razlago delovanja sveta. (Lahko pa dobro opiše njegove dele, to mu priznamo in zato se mu tudi ni treba bati, da bo dokončno izničen, ne samo drugo delovno mesto bo dobi, degradiran bo, ker si je dovolil preveč, ker se je igral z močjo bolj, kot bi se smel.) Hegel pa je našel rešitev. In sicer ravno tam, kjer razum odpove – v paradoksu. No, razum torej trmasto vztraja dalje in se ima za edinega, ki lahko kar koli dokaže. Svet pa kaže več kot očitno, da zdajšnje stanje pač ne more več dolgo trajati. Da je čas za novo paradigmo. Za veliko transformacijo. Za novo rojstvo. Novo renesanso.
Konec prejšnjega leta pa mi je začela misel o novi renesansi spet intenzivneje rojiti po glavi. Kar naprej se mi spoznanja stekajo v to ugotovitev: Čas nove renesanse je.
Dopoldan, ko sem šla pogledat novice, zagledam tole: v NUK-u so našli Kopernikovo knjigo De Revolutionibus, ki jo je Matija Čop pomotoma spravil med 200 let mlajše knjige.
http://24ur.com/naslovnica/novice/slovenija/20060128_3068532.php In ker naključja niso slučajna, mi je to jasen znak, da je resnično tako. (Jeee!
To smo čakali! Za to smo delali!)
Da prihaja nov obrat, enakovreden kopernikanskemu. Obrat, ki bo temeljito pretresel splošno sprejeto resnico o resničnosti. Ki jo pravzaprav že pretresa.
Da je razmerje med vzrokom in posledico ravno obratno, kot se je večinoma verjelo do sedaj.
Da sem duh, ki upravlja telo, in ne telo, ki ima v sebi uklenjenega duha.
Da lahko naše misli ustvarjajo svet okoli nas in da ni treba, da je obratno. (V začetku je bila beseda ...)
Res, čas je, da se človek v skladu z novim časom postavi na novo, sebi primerno mesto in začne delati svoje pravo delo. Tako, da bo ob tem (končno!) resnično srečen. Na to, da je cilj srečnost, se je že skoraj pozabilo. Čudno, pa velja Aristotel, ki je temu posvetil celo knjigo (Nikomahovo etiko), za enega glavnih temeljev zahodne tradicije.
Kopernik in Galileo sta torej Zemljo postavila iz središča vesolja in vanj postavila Sonce. (Pa se je pozneje izkazalo, da niti to ni res, da je vesolje pravzaprav razsrediščeno.) Ko pa dojameš, da živiš na krogli, ki poleg še osmih (zaenkrat vidnih) planetov z blazno hitrostjo drvi okoli zvezde in se za nameček nadvse hitro obrača tudi okoli svoje osi, potem so tla pod nogami kar naenkrat nekoliko manj trdna. (Hm, res zoprno za Vesoljno rimokatoliško cerkev ...)
Kaj torej lahko da človeku gotovost? To, da je pikica na planetu, ki kroži okoli relativno majhnega neuglednega Sonca nekje na periferiji Rimske ceste (nekako tako pravi v Štoparcu), najbrž ne. Pomaga lahko le zavest o tem, da si v tem minljivem, stalno spreminjajočem se materialnem delu sveta udeležen prek umrljivega telesa, a z neumrljivo dušo ali višjim jazom ali kakor koli že rečete večnemu delu sebe.
Eni (recimo jim realisti) menijo, da je takšno razmišljanje (recimo mu idealistično) beg od realnosti. Da ni dokazljivo. Ker ni razumljivo niti preverljivo. (Seveda ni preverljivo le s tehniko, ki je trenutno v širši uporabi ...) Ampak tudi razumniki ne morejo zanikati, da obstajajo nerazumljivi pojavi (npr. to, čemur rečejo paranormalno). Ne zanjo razložiti, kako je mogoče, ne morejo pa niti zanikati, da se dogaja. Hkrati pa premorejo toliko arogance, da še vedno vztrajajo pri stari paradigmi. Seveda, drugače bi se jim podrlo preveč teorij in bi bilo treba opustiti preveč samopomembnosti. Kdo pa hoče toliko dela? Že itak ga je preveč, a ne?
Razum bi moral pravzaprav po lastnem sklepanju samega sebe postaviti pod vprašaj in se umakniti z mesta razsojevalca resnice. Razum namreč ve, da določeni principi funkcionirajo samo znotraj določenega sistema (ki ima vedno določene predpostavke). In ko se kakega dejstva z zaenkrat znanimi sredstvi ne da razložiti, je to pokazatelj, da je treba nekako popraviti, nadgraditi ali zamenjati sistem (in/ali predpostavke). In če obstajajo zadeve, ki jih razum ne more razložiti, potem je pač težava v razumu in ne v tem, da nerazumljivo obstaja. Če bi se znanost, no ja, znanstveniki tega držali, bi nam bil svet že veliko bolj jasen. Verjamem, da bi bilo vse veliko bolj preprosto.
V(ne prav daljnih)časih so nekateri imeli moto "Seks & drugs & rock'n'roll." Danes propagirajo: "Money, power, seks." Za protiutež temu pa stoji: "Truth, simplicity, love." (Babaji)
Home
Pages: 1
