Quote:


Opravicilo sprejeto.

Je pa tudi res, da poznam iz forumov.rkc.si osebno administratorja br. Mateja, Agenta (ki studira na Teoloski fakulteti), Doc3ana (ki je moj sosolec), Tajo in Amore. Drugih osebno ne poznam in niti nimam kake zelje po velikih poznanjih ljudi po celi Sloveniji. Mi je krog poznanih ljudi tukaj v Trzicu kar velik. Je pa res, da ce se z nekom pises po forumih tam okoli 5 let, da njegove nazore vkolikor so pristni, dodobra spoznas. Torej v tem primeru Exo ni edini! Da ne govorim samo o najinem razlicnem pojmovanju satanizma!

Moj odnos do materinstva pa meri v tej smeri, da se preko njega uveljavi zenska kot ZENSKA in nic vec in manj kot to. Nisem pristas pojmovanja zenske, kot je izrazeno v apokrifnem Tomazevem evangeliju (da mora zenska postati moski, da doseze zvelicanje).

Gejevstvo me zanima le toliko kolikor je moralno sporno, vec ne. Imam namrec punco ze vec kot 4 leta in sva pravkar koncala priprave na zakon in se v bliznji prihodnosti nameravava porociti. Toliko okoli mojega gejevstva.

sinjeoka wrote on 23.06.2005 at 08:44:52:


kakor vzameš ...lahko pa gledaš na to kot priložnost za globlji razmislek ...

Lilith wrote on 16.06.2005 at 13:27:26:


Lilith...že zadnjič me je mal zmotlo tole tvoje pisanje pa nisem našla pravih besed,da ti opišem,kaj me pravzaprav muči.V bistvu mam malo nerazrešene pojme tukej. Pa to že kar nekaj časa.Možno je sicer, da se motim, ampak na psihološkem nivoju jst tole zjavo berem kot malo (ta beseda mi dela največ problema tukej) ne vem... posmehujočo...al pa malo 'z viška'...Že nekajkrat sem opazila,da o nekom govoriš na takšen način. In zdej me nekej zanima,glede na to, da imam čez leta ambicijo postat psihoterapevtka pa mi zato ni jasno...Osebno sem mnenja,da bi moral bit psihoterapevt konsistenten v privat in službenem življenju.Se pravi,če jst v službi razmišljam o nekom,ki je prišel k meni po pomoč,kot o osebi z motnajmi v duševnosti (tukej mislim na vse možne procese in diagnoze in mehanizme,skratka vse),kar osebe,ki se ne znajo postaviti zase-kimavčki-so,potem bi jih 'morala' tut v privat lajfu...Zdej ne vem čist točno...ali jih v službi tut obravnavaš na takšen način(zavestno ali podzavestno) ali imaš ti to strogo ločeno. Isto je tudi z drugimi diagnozami.Pride k tebi alkoholik na psihoterapijo in ti ga obravnavaš profesionalno,v privat življenju jih pa recimo preziraš(tega ne trdim,sam dajem za primer)...čeprav v takšnih primerih jst mislim,da tut profesionalnosti ne more bit kej dost...
Ok,kar mi ni čist glih jasno tukej je to al je v redu imet v službi takšen odnos,privat pa drugačen,al bi moral bit psihoterapevt(dober,seveda) konsistenten kar se tega tiče...Ali celo tako,da je v redu,da je psihoterapevt takšen v službi,kot je privat...(obratno kot prej)
Zavedam se,da sem zdej ful zabluzila(nekoč sem bom tut to naučila-ti maš to ful lepo poštimano) in upam,da me boš sploh razumela,kaj sem hotela povedat,imej v mislih tut to,da te ne poskušam napadat(prihajam v miru... ),ampak tole mi res ni čist jasno...
Bom pa hvaležna,če bo še kdo povedal svoje mnenje,ne samo ti Lilith.
Imej se lepo.

Ok, sicer sem upala,da bom dobila odgovor na podoben način kot je bilo postavljeno vprašanje...pa jebi ga...Očitno si se nekje počutila močno napadeno,kar pa ni bil moj namen.Upam,da bodo drugi bolj prizanesljivi...
Hvala ti za tvoje mnenje.Imej se lepo še naprej.

Mislim,da bo bolj pametno,da se pogovarjava kdaj drugič,ko ne boš tako slabe volje...

Če misliš tisti zadnji del,ga nisem spregledala.In sem se Lilith tudi zahvalila za odgovor oziroma mnenje.

Men se tud zdi ena osnova spoštovanja do sočloveka, da če začutiš negativne občutke do njega, da v nadalje ne izsiljuješ odnosa z njim. Je pa lahko odnos po moje skorajda nemoten, če se zaveš, da so občutki v tebi in jih sprejmeš, da pač so, kot del procesa, in imaš do njih, četud so v tebi, lih tko znanstven pristop, kot bi jih imel do njegovih, kolikor se ti je uspel odpreti. Saj vendar ne more biti psihoterapija zgolj stvar razuma; zanjo je potrebno imeti odprto srce Z OBEH STRANI, da je sploh odnos. Kar pomeni, da se psihoterapevt po moje ne bi smel dajat v položaj nadrejenega zarad svojega znanja, in bi moral računati tud s tem,  da zaupa svoje občutke "pacientu", čeprav se še tako noro sliši, ali pa vsaj doseči neko duhovno pripravljenost na to.

Želim samo poudariti: ali lahko vemo, da vzrok naših negativnih občutkov leži v drugi osebi? Prej nasprotno. Če psihoterapevt občuti prezir, a ni bolj on potreben neke terapije al pa samoterapije?

Kaj je to supervizija?

Sem brala eno zgodbo o enem modrem učitelju iz vzhoda, ki je svojim učencem predstavljal svet v duhu, da je vse iluzija. Pa so ga povprašali, ker je pred nedavnim izgubil sina, kar ga je izredno potrlo, ali to ni tudi iluzija.
In je odgovoril: "To, da sem izgubil sina pa je superiluzija."


Našla:

http://users.volja.net/sloventa/supervizija.htm


(Samo zdaj pa ne vem, kaj bi si nekdo počel s supervizijo, ki se ubada s superiluzijo (je ne zna/noče spustit) oz. zanima me, ali se v odnosu do "pacienta" lahko supervizija postavi vzajemno s terapevtom samo iz njegovega primera???)

Po mojem mnenju itak, če maš superiluzijo, je odzadaj supervizija (nad/preko videti) sama po sebi tista, ki naredi iluzijo super. Torej je treba do nje le priti, jo razkrinkat in videt kako in koliko je zmotna.

Poenostavljeno rečeno.