sinjeoka wrote on 12.05.2005 at 13:44:21:pa tudi ... če je folk odgovarjal na način, da je namenoma dosegel "hedonizem" 100% že to dovolj kaže na to, da je to neke vrste njihova osebna vrednota (čeprav - anketa vsaj na začetku ne pove kakšni so možni rezultati)
Spet nekaj pripisuješ - jaz zase vem, da sem odgovarjal, tako kot čutim, saj mi je popolnoma vseeno kakšen bo rezultat te ankete.
In ko smo pri vrednotah, je popolnoma tvoj problem, če sreče ali užitka ne vrednotiš visoko. Pri meni je pač sreča najvišja vrednota užitek pa eden od merilnikov s katerimi lahko dosegam ekstatične trenutke brezmejne srečnosti. Kje bom iskal svoje užitke pa je moj eksistencialen problem - vsekakor znotraj sebe in če sem zato po merilih neke ankete 100% eksistencialno-hedonistični ljubitelj samega sebe, me to niti najmanj ne moti. Vsekakor pa so to tri med seboje zelo povezane in odvisne kategorije.
sinjeoka wrote on 12.05.2005 at 13:44:21:u bistvu glede na to, da v slovesnki družbi leading role o vprašanju človekovih pravic prevzenajo diplomanti FDV ino FF, bi človek verjetno pričakoval, da se temu vidiku posveča precej več, kot pa očitno se ...
To je najbrž spet popolnoma tvoj občutek?
sinjeoka wrote on 12.05.2005 at 13:44:21:... mislim da konteksti obravnavanja sami po sebi ne morejo biti "prisilni", če prdavatelj dopušča različne možnosti interpretacije (seveda, če so podani argumenti logični in koherentni)
Seveda so - hermenevtika nas uči, da je pravo razumevanje teksta ali misleca možno samo v njegovem kontekstu. Če hočeš platonovo etiko ali celo vso filozofijo postavljati v kontekst človekovih pravic, je to nujno nasilje nad Platonovo mislijo, saj so "človekove pravice" eksplicitno nekaj, kar se je formuliralo, tako kot je, v 20. stoletju, čeprav se je že prej veliko govorilo o tem.
Tudi če potem predavatelj dopušča drugačna razlaganja, je ta pristop zgrešen že v osnovi. (razen če uberemo učbeniški pristop in preprosto naredimo, iz konteksta celote iztrgane, paberke na to temo)
sinjeoka wrote on 12.05.2005 at 13:44:21:žal je vsaj na naših univerzah tako, da je interpretacija možna le ena sama ... če profesorjeve doktrine vsaj približno ne povzameš na izpitih tvegaš da padeš (vsaj za pretežen del profesorjev to velja)
... sicer pa se začne ta problem že v srednji šoli pri obravnavanju literature in nato ob tistih tipičnih esejskih vprašanjih "Kaj v Madame Bovary pomeni simbolika ladije" (vsaj pri nas v SŠ je bilo nepisano pravilo "svojega mnenja se ne napiše" - pa smo v 4 letih zamenjali 7 slavistov)
Za filozofski oddelek to zagotovo ne drži (česar pa ne morem reči za jezikoslovce - pač amaterji). Pri seminarskih eksplikacijah smo mi imeli takorekoč proste roke. Na najbolj dogmatičnem izpitu pri največjem mojstru, ki je trajal 5 ur za 3 udeležence, pa so bile lastne interpretacije (na podlagi izpitne literature) nujne, če si hotel, kaj več od 7.
Seveda pa je povsod zaznati neko vrsto samovšečnosti (ki je pač osnovna človeška lastnost), kjer si za najvišje ocene pač moral poznati vse, kar je profesor počel, vendar kot sem napisal, je večina zelo cenila kritične in utemeljene pripombe na njihovo delo. Na izpitu pa je pač tako, kot uči Sun Cu za vojno - kdor pozna sovražnika in sebe, ta preprosto ne more izgubiti.
uživaj!