Lilith wrote on 30.04.2005 at 18:19:47:Obe izkušnji sta bili prelomni zato, ker sta vsaka po svoje, a vendarle obe na nek skupen način, od mene zahtevali, da sem prekinila z življenjem, ki sem ga živela pred tem. Živela avtomatično in samo po sebi umevno. Da sem dvakrat prekinila z življenjem, ki me v marsičem ni zadovoljevalo, kaj šele osrečevalo. In da sem začela živeti drugače. Bolj skladno s tem, kar sem. Kar hočem. Kar čutim in vem, da je pomembno. Važno. In kar me osrečuje.
To pa zato, ker me je izkušnja z rakom prisilila, da sem se naučila, česar prej nikoli nisem znala: postaviti na prvo mesto tudi sebe. To, kar jaz potrebujem. To, kar je zame dobro.
Tretja ključna stvar, ki sem se je naučila, je življenje v sedanjosti. To lekcijo sem sicer začela jemati že ob svoji hčeri, a sem se v njej še bolj izurila prav ob raku.
Popolna koncentracija na sedanjost. In ne porabljati energije za to, da se trapiš z vsem mogočim in nemogočim, kar se lahko zgodi jutri. In kar se, zelo verjetno, sploh niti ne bo zgodilo.Mislim, da so velike težave skorajda nujni pogoj, da se človek začne drugače in bolj zavedati lastnega bivanja. Njegovih dimenzij. Kdo pa bo šel skozi boleče spreminjanje svojega življenja in samega sebe, če mu to ni treba? Kajti zavedati se je treba, da je spreminjanje avtomatizmov življenja vedno boleče. In da se tem spremembam upira vrsta mehanizmov v človeku, za katere se človek sploh ne zaveda, da jih ima, dokler se mu, ko skuša spremeniti sebe in svoje življenje, ne postavijo po robu.
Ja, mislim, da so težave skorajda nujne. V tem smislu ne verjamem nekakšnim mehkim potem, ki jih tako zelo propagirajo na trgu duhovnosti in ki jih duhovno menda razviti posamezniki tako navdušeno trošijo.
Saj hudih težav sploh ne morete rešiti, če se za nekaj časa ne osamite. Jaz sem za rešitev svojih težav, za izstop iz avtomatizma prejšnjega življenja, potrebovala ure in ure samotnih sprehodov. Kjer sem hodila povsem in dobesedno sama. Brez vsake družbe. Kjer mi je družba šla na živce. In me je motila. In še ure in ure meditacije.
Brez samote ne prideš nikamor, vsaj tako se mi zdi. Zato se mi tudi vse najrazličnejše kolektivne dejavnosti najrazličnejših skupin, ki prakticirajo duhovnost, zdijo le in samo blef. Blef. Egotrip. In način bega pred samim sabo. Kar pa bolj težko kaj prispeva k temu, da se človek bolj zaveda samega sebe.
Vedno je bil eden od mojih najljubših rekov tisti, ki pravi: »Problemi so na svetu zato, da se rešujejo. In da se iz njih nekaj naučim.« Ravno pred nekaj dnevi sem ta svoj rek nekoliko popravila. Dodelala. In se zdaj glasi: »Problemi so na svetu zato, da se rešujejo z ljubeznijo.« To res mislim. In to se je meni zelo obneslo.
Ljudje s poslanstvom, ljudje, ki so svoje poslanstvo prepoznali, so človeštvu v celoti in konkretnim ljudem še posebej naredili ogromno škode.
...
Torej je občutek poslanstva združen, vsaj jaz to tako vidim, s pomanjkanjem občutka za druge ljudi. Za dobro drugih ljudi.
...
Zato se meni osebno zdi, da je v življenju bolj kot poslanstvo treba odkriti nek osnovni občutek spoštovanja. Življenja kot takega. In ljudi. Vseh. In vsakega posebej. Tudi samega sebe. Kar je združeno prej s ponižnostjo, a ne s klečeplazenjem (tega ne gre zamenjevati), kot pa z najrazličnejšimi poslanstvi.
A če se smem tukaj spet vrniti na tisto, kar je zame rezultat tega, da se iz težkih življenjskih situacij nekaj naučiš, in kar bi raje kot »ozaveščenost« poimenovala s starinskim izrazom modrost, je to, vsaj po mojih izkušnjah, mogoče prepoznati po tem, da se takšni ljudje praviloma ne širokoustijo s kakšno svojo »ozaveščenostjo«, da s svojo »ozaveščenostjo« ne posiljujejo drugih ljudi, da jim o kakšni »ozaveščenosti« in poteh do nje ne solijo pamet. O svojem poznavanju življenja, o svoji modrosti govorijo le, če jih o tem vprašate - pa še takrat skromno. Nič prenapihnjeno.
Mislite, kateri dejavnik v naši družbi nam najbolj omejuje temeljitejše zavedanje o sebi in o svojem bivanju? Po mojem vsekakor to, da živimo v družbah, ki so usmerjene v zunanje učinke, zunanji uspeh, denar, profit, dobiček. Torej to, če povem po Marxovo, da živimo v kapitalističnih družbah. Za te družbe je značilno tolikšna in takšna odtujenost ljudi od samih sebe ter od drugih ljudi, kot jo druge družbe praviloma ne poznajo. To je velika ovira pri zavedanju o samem sebi. In o lastnem bivanju.
da se vrenem mal na temo nazaj
men je ona zlo kul ... ampak samo do enga nivoja ... in sicer ... dokler govori o rečeh katere pozna, katere je preživela, se iz njih neki naučila in te zdej tud uporablja v praxi.
modrost
ozaveščenost - sprejemanje (drugačnih) - vedenje o stvareh o katerih ni informacij na tem nivoju zavesti in tako dalje,
probavanje novih stvari, iskanje novih izkušenj ... preden napade rak ... to ji ne gre tolk od rok ...
nima ozaveščeno, da to obstaja na tak način kot obstaja ...
nova doba ...
noben se ji ne bo zmaknu ...
niti ona ...
Home
Pages: 
